Prodaja Gorenja na Kitajsko ni nekaj, na kar bi bila država lahko ponosna

Kitajsko podjetje Hisense, ki je lani prevzelo Gorenje, je družba, za katero seveda stoji, jo podpira in spodbuja kitajska država. Natančneje, za njim stoji osemmilijonsko mesto Qingdao iz province Shangdong, ki ima v lasti največji, 40-odstotni delež družbe. Ko so v mestu leta 1969 podjetje ustanovili, se je to imenovalo »Qingdao, tovarna radiev številka dve« in je imelo trideset zaposlenih, ki so ročno sestavljali radijske naprave z imenom »Rdeča lanterna«. Poleg Hisensa je Kitajska v Shangdongu načrtno ustanovila še druga danes globalna kitajska podjetja, v katerih izdelujejo belo tehniko, kot sta Haier ali Aucma. Kar seveda vse priča o premišljeni, državni strategiji.

Tudi Hisense se je razvijal točno tako, kot so želeli v partiji. Leta 1970 je recimo obrambno ministrstvo dežele Shangdong od podjetja »zahtevalo« proizvodnjo črno-belih televizorjev v tovarni Tianjin številka 712, kar se je tudi zgodilo. »Hisense« je tisto leto proizvedel svojih prvih 80 televizorjev. Lahko bi zapisali, da so bila v tistem času podjetja v Sloveniji razvojno na precej višji ravni. Ko je leta 1979 mesto Qingdao ustanovilo »Splošno tovarno televizorjev« z 835 zaposlenimi, je recimo Gorenje zaposlovalo 20 tisoč delavcev, ki so v Velenju na leto izdelali že več kot 200 tisoč pralnih strojev, 300 tisoč hladilnikov, televizijske sprejemnike z imenom Körting pa so prodajali na nemškem trgu.

V devetdesetih je Slovenija svoja velika podjetja, od Iskre do Gorenja, v imenu tržne liberalizacije prepustila samim sebi, na Kitajskem pa so nadzor nad njimi še okrepili. Takrat je mesto Qingdao razvoj Hisensa še naprej spodbujalo na način, ki bi bil tedaj za nas že nesprejemljiv. Mesto je podjetju doniralo zemljišča, mu dajalo izvozne spodbude, ugodna posojila, subvencije in donacije ter mu odpisovalo dolgove ter sofinanciralo razvojne centre. Poleg mesta je podjetju pomagala tudi država Kitajska. Hisense je recimo za proizvodnjo svojih televizorjev sprva plačeval licence tujim podjetjem, dokler jim ni leta 2005 uspelo samim razviti ključne komponente, to je bil glavni slikovni procesor. Razvoj tega procesorja, imenovanega HiView, je seveda financiralo kitajsko ministrstvo za informacijsko družbo.

Očitno je, da sta se Slovenija in Kitajska, če ju sploh lahko primerjamo, na globalizacijske izzive odzvali diametralno nasprotno. Slovenija se je mednarodnim trgom začela odpirati po letu 1990, vzporedno s sloganom »umika države iz gospodarstva«. Slovenija je svoja velika podjetja v času liberalizma prepustila samim sebi, saj naj bi politika s svojim vmešavanjem gospodarstvu povzročala škodo. Kitajska, pojasnjuje Ling Liu, profesorica na edinburški univerzi, ki je proučevala tudi primer Hisensa, pa se je mednarodnim trgom začela odpirati leta 2001, ko se je država včlanila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). A Kitajska, trdi Ling Liu, je po odprtju svojih meja dejansko še okrepila državni nadzor nad svojimi podjetji. »Uspeha kitajskih multinacionalk ni mogoče pojasniti brez enormne vloge države,« pravi.

V devetdesetih je Slovenija svoja velika podjetja, od Iskre do Gorenja, v imenu tržne liberalizacije prepustila samim sebi, na Kitajskem pa so nadzor nad njimi še okrepili.

Do osemdesetih je Kitajska v petletnih planih svoj tehnološki razvoj spodbujala na splošni način, v primeru hladilnikov recimo celo tako, da so leta 1985 kar prepovedali uvoz strojev za njihovo proizvodnjo – po 15. kongresu kitajske komunistične partije leta 1995 pa se je strategija spremenila. V času, ko so v Sloveniji postala cenjena družinska podjetja in obrtniki, ko se je vloga države zožila kvečjemu na imenovanje nadzornikov, so se na Kitajskem nasprotno odločili, da se mora država osredotočiti na točno določene zmagovalne konje oziroma nacionalne šampione. Ker centralna država tega ne bi zmogla, so konkretno »vmešavanje« prepustili posameznim provincam. Za Hisense je tako postala pristojna provinca Shangdong.

Prav primer podjetja Hisense velja med mednarodnimi ekonomisti, ki proučujejo kitajsko industrijsko politiko, za enega najbolj nazornih. Po odprtju Kitajske svetu so se namreč v podjetju odločili za zelo pazljivo »osvajanje« svetovnih trgov, pod tesnim nadzorom državnega aparata, o čemer priča recimo izjava dolgoletnega prvega moža Hisensa Zhou Houijana, ki je leta 2002 v intervjuju za časopis Hisense Press, obljubil: »V stotih letih bomo iz Hisensa naredili svetovno znano podjetje.« Houijan, ki je podjetje tudi preimenoval v Hisense, se je sprva osredotočil na kupovanje kitajskih podjetij v stečaju, pri čemer mu je provinca Shangdong pomagala z velikimi davčnimi odpustki.

Ko je s tem Hisense na Kitajskem dosegel mejo rasti in ker je »odprti« Kitajski po letu 2000 grozila tehnološka podreditev Zahodu, se je država odločila za internacionalizacijo svojih nacionalnih šampionov, tudi Hisensa. Hisense je s prodiranjem v tujino začel počasi in previdno. Kot so v intervjujih za kitajske medije priznali njegovi vodilni, so se pri tem oprli na svojo konkurenčno prednost, to je poceni delovno silo. Leta 2001 so delavci v Hisensu delali v 12-urnih izmenah za 100 dolarjev na mesec. V ZDA so recimo začeli prodirati z nakupom Sharpove tovarne v Mehiki, s čimer so se izognili ameriškim carinam. Svoje televizorje so tako v ZDA prodajali pod drugo blagovno znamko. V Evropi, ki je v primeru povpraševanja po beli tehniki za 30 odstotkov večji trg od ZDA, pa so se sprva namenili prodreti kar v njeno srce, v Nemčijo. Neuspešno sicer.

Nemški trg bele tehnike in gospodinjskih aparatov obvladuje nemška skupina Bosch - Siemens in, lahko bi dodali, tudi »Angela Merkel«. Ko je Hisense leta 2002 hotel svoje ime registrirati v Nemčiji in na območju EU, so bili Nemci že pripravljeni. V Hisensu so ugotovili, da je njihovo ime že pred tem registriral Bosch, ki naj bi tako želel zaščititi svoj okoli 30-odstotni tržni delež v državi. Tako se je začel znan večletni spor med Nemčijo in Kitajsko o uporabi obeh blagovnih znamk oziroma dostopu na trg. Ker Bosch imena Hisense ni hotel prepustiti Kitajcem, je Kitajska blokirala prodajo Boschevih izdelkov na Kitajskem. In obratno seveda.

Nemčija in Kitajska sta se sicer potem ob posredovanju kitajskega ministrstva za trgovino leta 2005 dogovorili glede uporabe imen, a v Hisensu so se po tistem Nemčiji ognili. Čeprav jim je sprva eno od svetovalnih podjetij pri njihovi širitvi v EU priporočilo nakup enega od nemških podjetij, očitno Grundinga, so se v Hisensu odločili v Evropo prodreti z ustanovitvijo tovarne televizorjev na Madžarskem, v Sarvarju. Približno pet let so v Hisensu na Madžarskem proizvajali televizorje in jih prodajali predvsem prek francoske trgovinske mreže Carrefour. Na leto naj bi proizvedli do 300 tisoč televizorjev.

Dokler leta 2009 tovarne, kjer je bilo zaposlenih 150 ljudi, zaradi premajhnega povpraševanja niso zaprli.

Prodaja Gorenja na Kitajsko je bila morda nujna, gotovo pa to ni korak naprej v Gorenjevem razvoju ali nekaj, na kar bi bila država lahko ponosna.

Hisense se je torej v Evropi že dvakrat opekel. Mu bo uspelo v tretje? V nemškem tisku so Hisensov nakup Gorenja hitro interpretirali kot vnovični kitajski poskus vstopa na nemško tržišče, saj ima Gorenje na področju bele tehnike v Nemčiji okoli petodstotni tržni delež, česar tudi večja kitajska podjetja ne morejo doseči. Tudi naši slovenski sogovorniki iz Gorenja, ki niso želeli biti imenovani, so se strinjali, da je Gorenje za Hisense odskočna deska za Evropo, pri čemer ostaja Nemčija največji in tudi najbolj dobičkonosen izziv. Da je dejanski cilj Nemčija, pa priča tudi Hisensov prvotni načrt, da svoj sedež za Evropo ustanovijo v Münchnu. Če jim uspe tam, lahko seveda uspejo po vsem svetu, kar je tudi Hisensov stoletni cilj.

Hisense, pišejo raziskovalci, ki so proučevali njegovo poslovno kulturo, naj bi bilo precej konservativno naravnano podjetje. Njihovi korporativni slogani recimo so: »Varnost je pred dobičkonosnostjo.« »Nikoli ne ogrozi kreditne sposobnosti za visoke dobičke.« »Nikoli ne imej prevelikih zalog, četudi pri tem zamujaš tržne priložnosti.« So vztrajni in podrejeni kitajskim nacionalnim ciljem. Odločitev Hisensa, da sedež za Evropo z 930 zaposlenimi ustanovijo v Ljubljani, kot je prejšnji teden v pogovoru s svetniki občine Velenje dejal glavni direktor Gorenja Lan Lin, je sicer znak, da namerava Hisense v Sloveniji ostati dlje časa in iz Slovenije usmerjati svojo širitev po Evropi. Po drugi strani pa se ne smemo slepiti: Gorenje je odslej kitajski ponos, katerega prihodnji razvoj bo podrejen potrebam Qingdaa.

Hisense je doslej v tujini podjetja kupoval zato, da je njihovo znanje in patente prenašal v svoj ogromni, kitajski raziskovalni center. V tujih izpostavah je zaposloval predvsem lokalno delovno silo, ki jo je potreboval za proizvodnjo ali za stike s kupci, vse pomembnejše odločevalske položaje pa so prevzemali njihovi zaposleni. Podjetje je – kot so v preteklosti večkrat poudarili Hisensovi direktorji – pri tem zavezano, da svojemu mestu Qingdao oziroma provinci Shangdong vrača, kar je to v preteklosti vanjo vložilo. In tudi v njihovih zadnjih kvartalnih poročilih, sicer objavljenih le v kitajščini, lahko preberemo, da je podjetje na mnogih področjih ponosno na svojo »100-odstotno« kitajsko tehnologijo, na stotine svojih patentov in na to, da slehernemu kitajskemu državljanu omogoča dostop do najboljših tehnologij.

Morda so skrbi odveč. Kitajski politiki dejansko svoja podjetja spodbujajo, da ta izkoriščajo tuje raziskovalne ali oblikovalske centre. V slovenskem Gorenju poleg tega mnogi upajo, da bo 450 njihovih razvojnikov še naprej obdržalo delo, saj Hisense še nima razvite tehnologije kuhalnih naprav, pečic in pomivalnih strojev. Vendarle pa se zdi navdušenje Gorenjevih vodilnih, da bo Slovenija končno v Ljubljani dobila sedež multinacionalke, odveč. Prodaja Gorenja na Kitajsko je bila morda nujna, gotovo pa to ni korak naprej v Gorenjevem razvoju ali nekaj, na kar bi bila država lahko ponosna. »Ker me že dvajset let ni v podjetju, težko sodim. Ampak sam tega nikoli ne bi storil. Morali bi stisniti zobe in nadaljevati,« nam je recimo dejal dolgoletni direktor Gorenja Jože Stanič.

Verjetno nismo zares mislili, da bo v razmerah odprtega gospodarstva mala Slovenija prodajala televizorje, hladilnike, pralne stroje močnejšim in večjim državam.

Kaj pa, če se Stanič moti? Večji del preteklosti, ko je bilo območje Slovenije del Avstro-Ogrske, so tukajšnje gospodarstvo nadzorovali močnejši. To je bilo »normalno« stanje v slovenski zgodovini. Leta 1914, ko je imela Slovenija odprte meje proti zahodu, je bilo recimo tukaj desetkrat več tujega kapitala kot domačega. Šele po letu 1914 je s propadom Avstro-Ogrske in združitvijo Slovencev v SHS prišlo do lastne industrializacije. V zgolj tridesetih letih so na območju Slovenije nastale 403 tovarne, ki so bile kasneje podlaga za vznik slovenskih velikih družb, ki so po drugi svetovni vojni v Afriki in na Bližnjem vzhodu gradile jezove, avtoceste ali v Pekingu semaforizirale križišča. Tako je nastalo tudi Gorenje. Gledano iz današnje perspektive je Gorenje seveda nastalo na umeten način, s politično intervencijo in na podlagi državnega protekcionizma. Zgodovinsko gledano ni bilo »normalno«, da je vzniknilo v Velenju. Ali ni potem tudi logično, da v okoliščinah odprtega trga to podjetje izgubimo? Verjetno nismo zares mislili, da bo v razmerah odprtega gospodarstva, globalizacije, po odprtju meja in vstopu v EU mala Slovenija prodajala televizorje, hladilnike, pralne stroje močnejšim in večjim državam?

Če se država ne vpleta v gospodarstvo, ni mogoče pričakovati, da nastajajo gorenja, iskre ali mercatorji. Teh trg v Sloveniji nikoli ne bo »ustanovil« sam od sebe. Ni normalno, da v malem Velenju v mali Sloveniji zraste Gorenje. Ampak če je normalno in nujno, da Gorenje prodamo, ker samo ne more preživeti, se lahko spomnimo, kam to vodi. Leta 1914, v katero se morda Slovenija zdaj vrača, je bila ta dežela pretežno kmetijska. V odsotnosti države so v Ljubljani ljudje živeli v barakah, otroci niso imeli čevljev, starejši v povprečju en par. Pred stotimi leti je bila Slovenija tudi družba emigracije. Izseljevanje se je začelo že v 17. stoletju in leta 1914 je v teh krajih živelo milijon ljudi, zunaj Slovenije pa kar pol milijona. Več kot tisoč let je bilo tako, kamor seže spomin. To so bile »normalne« razmere brez političnih intervencij v delovanje trga. V Sloveniji pred letom 1914 pač ni bilo lahko živeti. Še bolj žalostno pa je bilo seveda živeti v Velenju, preden so v njem ustanovili Gorenje.