Samskih je v Sloveniji že skoraj toliko kot tistih, ki so v zvezi ... 

... morajo se le še otresti stigme

Jano, Ano, Klaro in Marjana druži to, da so uspešni in družabni posamezniki prijetnega videza. Tako kot večina ljudi radi potujejo, se družijo, živijo pač življenje slehernika. Skupno pa jim je še nekaj: vsi so že več let samski. Jana celo pove, da (če ne štejemo bežnih razmerij) še nikoli v življenju ni imela resne zveze. »S tem sem pomirjena, saj samskost ni nekaj, kar te definira. A ko koga srečaš po dolgem času, je kljub vsemu glavno vprašanje, kaj je novega v ljubezni,« pravi. »Biti v zvezi je še vedno tisto, kar se pričakuje od vsakega človeka, sploh to velja za ženske, saj je koncept samosvojosti in neodvisnosti žensk še dokaj nov. Zakon in družina naj bi bila alfa in omega naše identitete. Biti žena in mati je nekaj, s čimer so nas od nekdaj vrednotili, to, da ti ni treba biti ne eno ne drugo, da si še vedno normalna ženska, pa družba zelo počasi sprejema.«

Seveda so bili v družbi od nekdaj nekateri ljudje samski. A čeprav se o samskosti danes govori zelo podobno kot včasih (torej negativno), je nekaj bistveno drugače: delež samskih ljudi je neprimerno večji kot v preteklosti, še več: število samskih se je izjemno približalo številu vezanih, pri moških sta se obe skupini številsko celo izenačili. Do natančnih podatkov o številu samskih je sicer težko priti, saj so »samski« po podatkih statističnega urada samodejno tisti, ki niso bili nikoli poročeni, ta skupina pa ne zajame možnosti, kot so ljudje z več krajšimi zvezami/samski od nekdaj/v zvezi, a neporočeni (ovdoveli v skupino samskih niso všteti). A po tem merilu je samskih žensk zdaj v Sloveniji okoli 313 tisoč – v primerjavi s približno 386 tisoč poročenimi. Da gre za izrazite spremembe, pokaže primerjava: leta 1991 je bilo samskih žensk okoli 198 tisoč, na drugi strani pa je stalo 449 tisoč poročenih. Prav tako je bilo tedaj približno 33 tisoč razvezanih žensk, zdaj jih je več kot 73 tisoč. Razvezanih moških je manj kot žensk, okoli 52 tisoč, samskih pa več, okoli 400 tisoč – ravno toliko je tudi poročenih. Leta 1991 je bilo samskih moških skoraj 239 tisoč, precej manj kot poročenih; teh je bilo približno 442 tisoč. A četudi statistični podatki v zvezi s samskostjo niso tako natančni, kot bi si želeli, jasno kažejo, da se je razlika med številom samskih in poročenih izrazito zmanjšala. Samskost je danes uveljavljen način življenja.

To niso usmeritve, ki bi bile značilne le za Slovenijo. Kot je že leta 2013 v intervjuju za Mladino ugotavljala filozofinja dr. Renata Salecl, se je po letu 2000 v zahodnem svetu začelo naglo povečevati število samskih, kar se je pokazalo tudi v nekaterih gospodarskih premikih: »Imamo recimo velik porast stanovanj, ki jih kupujejo samski ljudje. Posameznik ne vztraja več v razmerju, če mu to ekonomsko ni najbolj potrebno, in ker ima poleg tega ves čas občutek, da bo lahko za vogalom našel še kaj boljšega.«

400 tisoč
Približno število samskih moških v Sloveniji leta 2019

239 tisoč
Približno število samskih moških v Sloveniji leta 1991

313 tisoč
Približno število samskih žensk v Sloveniji leta 2019

198 tisoč
Približno število samskih žensk v Sloveniji leta 1991

400 tisoč
Približno število poročenih moških v Sloveniji leta 2019

442 tisoč
Približno število poročenih moških v Sloveniji leta 1991

386 tisoč
Približno število poročenih žensk v Sloveniji leta 2019

449 tisoč
Približno število poročenih žensk v Sloveniji leta 1991

Če je kdo samski pri 26 letih, ko številni še nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja, ali celo kasneje, pri 35, to v resnici ne pomeni, da bo večno sam. Vendar samske družba, kar lepo ponazarjajo tudi Janine besede, še vedno poskuša prepričati, da je z njimi nekaj narobe, saj naši sogovorniki vsi poročajo, da se morajo celo med liberalno mislečimi prijatelji zagovarjati zaradi samskosti: »Večinoma gre za vprašanja in trditve v smislu ’Kdaj boš ti koga pripeljala domov?’ ali pa ’A ti pa nimaš nikogar, pa toliko si že stara? Ko sem bila jaz tvojih let, sem imela že dva otroka,’« pravi Klara. »Starejšim družinskim članom se zdi, da je nekaj narobe s tabo, če pri 27 letih še nimaš partnerja.«

Ženska in moška samskost

Ženske so pri »promociji« samskosti na splošno v večini, morda zato, ker gre pri poudarjanju ženske samskosti oziroma samostojnosti skoraj vedno tudi za vsaj posredno kritiko patriarhata: v Guardianu je bil pred kratkim objavljen članek, ki je zbudil precejšnje zanimanje Ni se ti treba ustaliti: užitek v tem, da živiš (in umreš) sama (You don’t have to settle: the joy of living (and dying) alone«), CNN pa je za ZDA poročal, da »imamo trenutno več samskih zaposlenih žensk kot kadarkoli, to pa vpliva na spremembe v ameriškem gospodarstvu«.

Toda ženska samskost ostaja bolj družbeno nesprejemljiva kot moška. »Ravno pred kratkim mi je znanka pripovedovala, da ima doma mladinsko posteljo, ker so ji v trgovini menda rekli, da postelje za samske ženske ne obstajajo. Poleg tega me je nekoč na LinkedInu nagovoril neki coach, ki pomaga ’uspešnim samskim ženskam’ najti partnerja. To, da nimajo partnerja, je torej očitno še vedno zaznano kot težava. Ta spolna zaznamovanost se izraža na vseh ravneh, tudi na čisto praktičnih,« pravi psihologinja Katarina Veselko. »Menim, da je to zato, ker se kultura spreminja precej počasneje kot okoliščine. Vzorci kulture pomanjkanja, na primer, še dolgo ostanejo pri ljudeh, ki so preživeli pomanjkanje. Tudi ko že imajo dovolj, se bodo obnašali, kot da jim hrane ali denarja lahko v vsakem trenutku zmanjka.

Podobno je danes, ko se družbeni procesi spreminjajo, misli in ideje pa ostajajo. Kar se je konkretno spremenilo, je seveda to, da posledice samskosti niso več usodne – za nikogar. Včasih samska ženska finančno ni mogla preživeti: preostalo ji je le, da je ostala na plečih družine ali šla v samostan. Za moškega je bila samskost lažja, ker je bil finančno neodvisen, le brez potomstva je ostal. Že zaradi tega je logično, da je samska ženska kulturno drugače zaznamovana kot samski moški. A to dandanes niso več realne težave; edina stvar, ki bi samsko žensko lahko skrbela, je tiktakanje biološke ure, če namerava imeti otroke.«

Pozneje, ko se je ženska osamosvajala, pa ji je poroka, kot v že omenjenem članku v Guardianu piše Keli Goff, ponudila dve možnosti, čeprav nobena od njiju pravzaprav ni idealna. »Poroči se in žrtvuj kariero in avtonomijo, da bi postala finančno odvisna od moža, ali pa se poroči, obdrži kariero, vendar bodi pripravljena, da te doma čaka še eno delo, in sicer skrb zanj. Tudi pri bolj naprednih milenijskih parih je še vedno ženska tista, ki opravi večino dela doma. Vse več žensk se zato odpoveduje poroki in materinstvu. Tako je njihovo ’drugo delo’ skrb zase. V bistvu zavračajo ’slabo kupčijo’. In ta novi status quo spravlja ob živce moške, ki mislijo, da jim ženska družba pripada, na primer jezne ’incele’. /.../ Vse več žensk prihaja do spoznanja, da je vztrajati v slabem zakonu ali vzgajati otroka z neodgovornim moškim dejansko slabše kot umreti sama.«

A to po drugi strani ne zajame žensk, ki zaradi samskosti res trpijo in si želijo ustvariti družino, ravno tako pa niso vsi moški, ki ostajajo samski, v tem položaju zato, ker se oklepajo patriarhalnih načel, so neodgovorni ali sebični. Pri Marjanu je bilo pravzaprav ravno nasprotno: »Nikoli nisem imel težav s tem, da bi si našel dekle. A po začetnem spoznavnem obdobju ugotoviš, kakšna je oseba zares, jaz pa takrat, ko strast mine, začnem gledati na prihodnost in se ukvarjati s tem, ali imava dovolj podobnih interesov za skupno življenje. Sicer pa bi rekel, da je samskost enako zahtevna za ženske in za moške, odvisno, s katerega vidika gledaš in kakšne so tvoje prioritete v življenju.«

Sociolog dr. Iztok Šori, ki se je s samskostjo začel ukvarjati pred več kot desetimi leti in o tem napisal za zdaj edino poglobljeno študijo pri nas, Samskost: med ideologijo družine in ideologijo izbire (2015), sicer pravi, da imajo moški večje težave s samskostjo. »Samski moški pogosteje kot samske ženske poročajo, da so osamljeni, da nimajo nikogar, na kogar bi se lahko obrnili v stiski, in so nasploh manj zadovoljni s svojim življenjem. To zlasti velja za dolgotrajno samske. Po drugi strani pa si samski moški po razpadu zveze veliko hitreje najdejo novo partnerko, s katero potem tudi zaživijo. Večkrat je to povezano z opravljanjem gospodinjskega dela. Ženske po razpadu zakona ali smrti partnerja pogosto rečejo: nikomur ne bom več kuhala in pospravljala, lahko pa imam prijatelja. Ampak živela ne bom z nikomer več.« Še eno pomembno razliko med spoloma poudarja Katarina Veselko: da za moškega želeti si partnerstvo in biti neuspešen pri tem, da ga vzpostaviš, ni nekaj, o čemer se lahko govori. »Ženska to lažje prizna in o tem razpravlja s prijateljicami. Moški navadno o tem ne želijo in niti ne znajo govoriti. Čustvena turbulentnost samskega obdobja je za moške zato dosti težja, kajti ženske imajo navadno tudi zunaj partnerstva zaveznice in zaveznike, prijatelje, s katerimi lahko delijo vse, kar se jim dogaja, moški pa tega zelo pogosto nimajo. Večina moških se z nikomer ne pogovarja o tem, kako se počutijo, če so v zvezi, pa nekateri vsaj s partnerko razpravljajo o tem. Tradicionalno partnerstvo je pomenilo delitev vlog tudi na moškega, ki misli za oba, in žensko, ki čustvuje za oba. Čeprav je danes ženskam dovoljeno misliti, večina moških še vedno živi s prepovedjo čustvovanja.«

Druga plat kovanca

Odločitev za partnerstvo je pogosto povezana tudi z ekonomskimi razlogi. »Posebej v Ljubljani je živeti samsko, v svojem stanovanju, skorajda nemogoče. Skupno življenje je torej ekonomska rešitev, tudi posojila za stanovanje se jemljejo skupaj in tako dalje,« omeni Iztok Šori. »Ravno posojila so potem pogosto tisto, kar ljudi pripravi, da ostanejo skupaj, celo ko naklonjenosti ni več.« A če si človek kljub temu uspe urediti življenje tako, da ga samsko življenje (stanovanjski stroški, solo plačevanje počitnic itd.) finančno ne obremeni pretirano, hkrati pa ima kup prijateljev in konjičkov, je samskost – ko se posameznik nauči, da se ne meni za pritiske svojega socialnega mehurčka in medijev – ravno tako izpolnjujoča kot življenje v zvezi. Da samskost kot način življenja občutno narašča, pa še vedno ne pomeni, da nekaterih samskih to ne spravlja v stisko – počutijo se manjvredne in osamljene. V prazničnem času, ko je oglasni prostor poln srečnih družin in zaljubljenih parov, je to še toliko izraziteje. »Zvezdniški diskurz o samskosti se res dobro prodaja, a ko se začneš pogovarjati s sleherniki, naenkrat ugotoviš, da samskost ostaja težava,« poudarja Šori. V svoji knjigi opomni tudi na izraz za stigmatiziranje samskih, singlizem, ki sta ga leta 2005 prvič uporabili ameriški raziskovalki Bella DePaulo in Wendy L. Morris. »Pred leti mi je neka televizijska novinarka potožila, da nikakor ne more dobiti koga, ki bi stopil pred kamero in govoril o svojem samskem življenju. Lažje o izkušnjah neanonimno razlagajo ljudje, ki so denimo homoseksualno usmerjeni. In to kljub medijskim reprezentacijam samskosti (na primer v serijah Seks v mestu ali nekoliko starejšem Magnumu), kjer je to odličen lajfstajl, v katerem menjavaš partnerje, imaš zanimivo, burno življenje, veliko denarja in tako dalje. To je seveda stereotip, vsakdanje izkušnje samskih pa kažejo, da je samskost še vedno povezana s stigmo in da so samski tudi diskriminirani.«

Menjavanje partnerjev, ko si samski, se pogosto sliši bolje v teoriji kot v praksi, kajti vsi sogovorniki, celo Marjan, edini moški, s katerim smo se pogovarjali, spolnost v zvezi vrednotijo višje kot enonočne avanture. »Če si v zvezi s pravo osebo, je to gotovo bolje kot seks z naključnimi osebami samo zato, da potešiš naravni nagon,« meni. »Takrat se prepleteta telesna in duševna privlačnost, to pomeni, da se lahko z eno osebo ’daješ dol’ z užitkom vsakič, ko ti zapaše.«

»Spolnost z nekom, do kogar gojiš čustva, je drugačna kot z nekom, s komer si mogoče spolno občeval manjkrat in do kogar ne čutiš ničesar,« se strinja Klara. »Poleg tega si lahko bolj odkrit, liberalen in sproščen, spolno življenje je torej vsaj po mojem mnenju s partnerjem, ki ga imaš rad, kvalitetnejše.« Ana pa pravi: »Seks zgolj iz zabave in zaradi telesne privlačnosti se gotovo razlikuje od seksa iz ljubezni. S tem ne mislim, da je slabši, samo težko primerljiv. Poleg tega seks ni tako pogost, potrebnega je več dogovarjanja, je pa zato vsako srečanje strastno in razburljivo.«

Za nekakšni epopeji o samskosti veljata nadaljevanka Seks v mestu in serija filmov o Bridget Jones – a dejansko gre le za potrjevanje stigme samskosti, saj opazujemo eno samo iskanje pravega partnerja. »To so ženske, ki so dokončno osvobojene finančne odvisnosti od moža in moških, a še vedno iščejo pravega moškega,« v Samskosti piše Iztok Šori. Boljši primer samskosti je Vivian Morris iz nedavno izdanega romana Mesto deklet (City of Girls) Elizabeth Gilbert, ki v romanu nazadnje zaživi s poslovno partnerko in njenim otrokom, hkrati pa ima platonski odnos z vojnim veteranom. Ali pa Guida iz filma Nevidno življenje Evridike, ki jo zapusti nezvesti ljubimec, otroka pa v Braziliji v petdesetih letih prejšnjega stoletja vzgaja sama, ob pomoči prijateljice. Podobno si 18-letna nosečnica Ria iz drame Maria Stephena Stevensa, ki ne ve, kdo je oče njenega otroka, denar za samostojno življenje služi z različnimi priložnostnimi deli, ob strani pa ji stojijo oče, babica in najboljša prijateljica. Vse tri ženske so, četudi jim ni vedno najlažje, popolnoma zadovoljne s statusom samske osebe, iskanju resnega partnerja se ne posveča nobena.

Ilustratorka Polona Lovšin svoje samsko življenje opisuje tako: »Takoj po ločitvi sem bila povsem prestrašena, počutila sem se staro in zavrženo. Družina je bila zame temelj. K sreči mi je začela okolica dvigovati samozavest, kar v takšnih trenutkih najbolj potrebuješ,« pravi. Ko je od ločitve minilo nekaj časa, se je spet spustila v zvezo, a tokrat s poročenim moškim. »To opažam pri številnih mamah samohranilkah. Postanejo ljubice ali pa nikakor ne želijo, da bi jih še kdo ranil, in se ne prepustijo zvezam. Sama si tega statusa ne želim več, ker si zaslužim biti vidna. Tako sem trenutno sama, prepustila sem se delu in verjetju, da bom spet objeta. Veliko žensk, ki so v podobnem položaju kot jaz, mi reče, da živim v pravljici, da še vedno verjamem v to. Pa ne gre za to – tako kot sem bila prepričana, da bom umetnica ali mama, sem prepričana, da je nekje tudi moški zame. Toda pri 47 letih ne da sem postala izbirčna, ampak je moj glavni pogoj, da sva s partnerjem enakovredna. In moški, ki me bo sprejel, mora zagotovo biti močan, saj sem 80-odstotna invalidka, mama dveh deklic in predana delu.« Čas za spoznavanje ljudi sicer težko najde, ker je zaradi projektov vezana na delo doma. »Ne delam si utvar, da bom koga spoznala na odprtju razstave, na koncertu ali med nakupovanjem živil. Tako sem postala zelo realna in se prepuščam času.« S stigmami, povezanimi s samskostjo, se ne ukvarja več. »Samskost je sprejemljiva nekje do 30. leta, ko naj bi se človek še iskal, pravi pritiski se začnejo pozneje,« pove Eva Mihalinec, ki je na Fakulteti za družbene vede magistrirala iz fenomena samskosti in diskurza, povezanega z njim. Posebej pri tistih, ki še nimajo otrok in se bližajo starosti, ki je obravnavana kot skrajna meja za ustvarjanje družine. Starejše samske pa začne skrbeti predvsem, da bi bili ves čas sami za vse obveznosti ali pa da nihče ne bi skrbel zanje, ko bodo ostareli in bolni. A podporni sistem je mogoče vzpostaviti tudi, če nimaš partnerja ali partnerke. »Niso le družinski odnosi tisti, ki vključujejo skrb za druge. Prijateljske, sosedske in poklicne mreže lahko ponudijo prav tako trdno oporo kot družina, vendar niso zakonsko privilegirane,« v knjigi poudarja Iztok Šori.

Moti me, da je, ko koga srečaš po dolgem času, kljub vsemu glavno vprašanje, kaj je novega v ljubezni.

Obstajajo različne oblike samskosti: fazo prehodne samskosti Iztok Šori ločuje od »samskosti po izbiri« oziroma samskega življenjskega sloga – tako živijo ljudje, ki se zavestno odločijo, da jim samostojno življenje najbolj ustreza. »Ljudje v tej skupini pogosteje reflektirajo svojo samskost tudi kot družbeni položaj, to pa navadno zato, ker bistveno bolj kot drugi zavračajo konvencionalni življenjski slog in pričakovanja v zvezi z družino,« razloži Šori. Kdaj se zgodi skok iz prehodne faze v samski življenjski slog, je v resnici dokaj težko določiti – in tudi sogovorniki za članek so imeli nekaj težav z opredeljevanjem glede tega, v katero skupino se uvrščajo. »Ker sem samska že res dolgo, se s tem, kdaj bo prišel naslednji partner, ne ukvarjam aktivno. Niti ga aktivno ne iščem v smislu, da redno mislim na to. Včasih razmišljam, da bi bilo dobro imeti partnerja oziroma koga, s komer bi imela res kakovostno razmerje, vendar ne mislim tega ’posiljevati’,« na primer pove Klara. »Samskost je v mojem primeru stanje neke normalnosti, ki sem jo pripravljena prekiniti, ko bo za to res čas, in ne samo zato, ker po 25. letu pač moraš imeti fanta.«

»Ko sem se po letih zveze razšla s fantom, sem bila prepričana, da je samskost samo prehodna, saj je večina prijateljic, ko se je znašla v takem položaju, kar hitro našla novega fanta. Hodila sem na zmenke, se sestajala s fanti, a z nobenim nisem čutila posebne energije, in tako sem prešla iz prehodne samskosti v neko stalno stanje,« pravi Ana. »Saj še vedno iščem, vendar drugače. Ne več z glavo skozi zid, ampak puščam glavi in srcu odprte možnosti.« Še najbolj se definiciji samskega življenjskega sloga morda približa Jana, ki pravi: »Sploh ne razmišljam o samskosti, to me ne definira. Zadovoljna sem s tem, kakršna sem, samska ali ne, uživam v svobodi, če pa po naključju spoznam koga, ki bo vreden tega, da se vežem, se temu ne bom upirala.«

Upor konvencijam

»Samski ljudje so se navadili živeti na neki način. Ko pa vstopi v njihovo življenje kdo drug in ga želijo spustiti blizu, se lahko zgodi, da je to težko, saj ni prostora za tega človeka,« pravi Katarina Veselko. »Najti je treba koga, ki se prilega tvojemu življenjskemu filmu. Starejši ko si, jasnejšo sliko o svojem življenju imaš: veš, kam hodiš na počitnice, kako preživljaš popoldneve in tako dalje. In ko ustvarjaš partnerstvo, je pri tem zaradi tega potrebnih precej več prilagoditev kot pri ljudeh, ki so si našli partnerja zelo mladi, preden so si ustvarili sliko o tem, kakšno življenje hočejo imeti. Vsak partner ne sodi čisto v vsako našo sliko. Dlje ko smo samski, manj smo jo pripravljeni spreminjati, vendar to še ne pomeni, da je kaj takega nemogoče. Seveda pa se tudi starejši ljudje lahko spremenijo in prilagodijo, morda to s seboj prinese le malo več stresa in treba je vložiti več energije.«

Je samskost posledica spodbujanja individualizma, zaradi česar se ljudje lažje ali raje odločajo za samskost, posledica tega pa je tudi manjša pripravljenost na kompromise? Saleclova je že leta 2013 dejala: »Prevladuje ideja, po kateri je vse v tvojih rokah. To je ideja, na kateri kapitalizem temelji že od vsega začetka. V anglosaških deželah uporabljajo pojem self made man, kar pomeni, da se sami ustvarimo in oblikujemo po lastni podobi. Ampak naslednja, bistvena posledica te ideologije je, da je potem tudi vsak posameznik kriv in se čuti krivega za vse svoje neuspehe.«

Niso le družinski odnosi tisti, ki vključujejo skrb za druge. Prijateljske, sosedske in poklicne mreže lahko zagotavljajo prav tako trdno oporo kot družina.

»Tudi če si želiš partnerja, te je strah. Češ, čakaj, zdaj imam stanovanje urejeno tako, kot mi ustreza, naenkrat pa bo v ta moj prostor prišel nekdo drug, in kaj bo z mojim prostim časom? Poleg teh pomislekov ljudi v samskosti zadržuje še nekaj: imperativi dobre partnerske zveze so danes zelo visoki,« dodaja Iztok Šori. »Ni več tistega: našla sva se, poskusila, pa sva pač slučajno deset let skupaj. Vse se načrtuje. Hkrati se ljudje še vedno – pri vseh teh merilih – vdajajo ideji o romantični ljubezni. To pomeni, da naj bi bila naslednja partnerska zveza, v katero vstopim, zveza ’za večno’. Ljudje si želijo, da bi nekaj trajalo do smrti, to je pravzaprav ideologija, ki jo redkokdo prevprašuje.«

Iztok Šori opaža, da večina ljudi ne glede na to, da se veliko govori o pluralizaciji družinskih oblik, živi v skladu s povprečjem, to pomeni, da imajo resno partnersko zvezo, skupno gospodinjstvo, si na neki točki ustvarijo družino in na splošno pričakujejo, da si bodo dogodki v njihovem življenju sledili v nekih predvidljivih fazah. »Skratka, živijo zelo konvencionalno. Če se malo obrnemo nazaj k novim družbenim gibanjem v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo vedno prisotno tudi eksperimentiranje z novimi oblikami partnerstev, ljubezni ... danes pa je vse to bolj odrinjeno nekam v zasebnost in ni več politična tema. V političnem diskurzu je govor skoraj samo še o tradicionalni družini.« To je še posebej značilno za slovensko okolje, kjer so elementi, kot so skupnost, varnost, čistost, narava, kmetskost, red, družina in zasebnost vrednoteni višje kot elementi, kot so individualizem, nepredvidljivost, pestro ulično dogajanje in heterogenost prebivalstva. »Vsekakor je pozitivno, da se razbijajo stereotipi in poskuša ovreči monogamna heteroseksualna zveza kot edina zveličavna, k čemur tudi izpostavljanje zvezdnikov zagotovo pripomore,« meni Eva Mihalinec.

Že zdavnaj bi torej morali razmisliti o konvencijah, ki se jim uklanjamo – sploh, ker je samskost danes že tako razširjen način življenja. »Zakaj glede na vse to torej še mislimo, da je na primer vzorec tradicionalne družine edini pravilen? In ko si na to odgovorimo in ugotovimo, da ni, pač nehamo ustvarjati pritisk na druge ljudi v teh medosebnih interakcijah,« predlaga Iztok Šori. »Ena od intervjuvank v moji raziskavi je na primer dejala, da jo strašno moti, ko ji kdo reče, da ji privošči, da bi dobila dobrega partnerja.« Ne glede na to, kako zadovoljen je samski človek, ravno navdušenje, ko prijateljem ali družini omeni, da je spoznal koga, s komer bi lahko postalo resno, vedno znova pokaže na stigmatiziranost samskosti.

Menjavanje partnerjev, ko si samski, se pogosto sliši bolje v teoriji kot v praksi.

Katarina Veselko si želi večjo pretočnost med socialnimi krogi, ki bi morda zmanjšala prepričanje, da je samskost nekaj posebnega. »Logično je, da se začnejo pari družiti s pari, družine z družinami in samski s samskimi. In ko enkrat zamenjaš status, ko iz para postaneš družina ali pa iz samskega par, veliko ljudi ostane brez stalne družbe. Pet parov hodi pač že vsa leta skupaj na počitnice, zdaj pa sem nenadoma samska, grem lahko še zmeraj zraven? Ali pa obratno, na morje skupaj hodi družba samskih in eden od njih dobi partnerja. Naš prosti čas je pogosto zelo zaznamovan s tem, ali smo v partnerstvu ali ne.«

Dodaja, da se vprašanje samskosti in nesamskosti začne že zelo zgodaj. »Takoj ko so otroci dovolj stari, sorodniki sprašujejo na primer: ’Maja, a imaš kakšnega fanta?’ Otrok potem dojame, da je treba biti v partnerstvu, da je cilj priti do odnosa.«

Ne glede na napredek in vse večje število samskih je na tem področju torej prisotna konservativnost. »Res na nekaterih področjih zaznavamo retradicionalizacijo – sem spada tudi poudarjanje pomena tradicionalne zakonske zveze in odločnejše neodobravanje življenjskih slogov, ki se od tega oddaljujejo. Kljub temu pa ravno naraščanje razmerij različnih oblik in števila samskih lahko pomeni počasno spodkopavanje normativa partnerske zveze in vodi v normalizacijo samskosti,« je optimistična Eva Mihalinec. »To lahko ponazorim s primerom nezakonskih otrok: še pred 30 ali 40 leti so bili ti otroci zaničevani in označeni za pankrte; danes je nekaj povsem vsakdanjega, da starši niso poročeni zaradi porasta zunajzakonskih skupnosti, upadanja pomena zakonske zveze in s tem spremembe v mentaliteti družbe. Vsekakor te spremembe ne nastanejo čez noč, saj je to dolgotrajen proces. Opazimo pa lahko že pozitiven premik v izobraževanju: otroci se v tretjem razredu OŠ že učijo o različnih oblikah družine. To lahko vodi v zmanjševanje razvoja predsodkov in stereotipov glede posameznikov, ki se oddaljujejo od imperativa partnerstva.« Ker ni nič narobe s tem, da v »postelji za par« spiš sam.

Na eno življenje dva do trije intimni odnosi

Ali res nujno potrebujemo partnerstvo?

Da pripisujemo tolikšen pomen intimnim odnosom in pustimo, da nas spravljajo v stisko, je sicer normalno, saj smo v bistvu socialna bitja. »Ljudje brez odnosov ali v slabih odnosih ne moremo zares uspevati in biti zadovoljni. Nismo narejeni za samoto,« pravi Katarina Veselko. Toda ali to pomeni, da nujno potrebujemo partnerstvo? Ne. »V življenju naj bi imeli vsaj dva do tri intimne odnose, v katerih smo lahko to, kar smo, kjer nas nekdo popolnoma sprejema. To sicer najpogosteje pričakujemo od partnerja, ne od prijateljev. A obstajajo skupnosti, kjer se takšna globoka intima vzpostavi tudi v drugih oblikah odnosov, ne samo v partnerskem, zato ne vidim nobene ovire, zakaj takšno življenje, na primer, če to najdemo v prijateljskem odnosu, ne bi bilo enako srečno kot življenje v partnerstvu. Nekateri ljudje so navsezadnje v partnerstvih, pa so kljub temu osamljeni.«