Luka Mesec: »Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Tonin, Janša ali Pahor«

»Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Matej Tonin, Janez Janša ali Borut Pahor. A njim tega ne očitajo.«

Za stranko Levica ne moremo več trditi, da je nova stranka. Njeni poslanci v parlamentu sedijo že dva mandata, iz pol vstajniške in pol akademske skupine se je Levica v nekaj letih razvila v klasično parlamentarno stranko, a zaradi zakonskih pobud in tem, ki jih odpira, v slovenski politični prostor še vedno prinaša svežino. Seveda dela napake, nekateri njeni poslanci so zaletavi, drugi včasih govorijo nesmisle, toda kdo jih ne. Luka Mesec, ki to politično skupino tako ali drugače vodi, pa vseeno razmišlja dolgoročneje, dlje od aktualnih političnih razmer. Seveda so te pomembne, seveda so pomembni davki in višina minimalne plače, a za večjo politično moč bi morala Levica pridobiti večjo podporo (in več zaveznikov). Neizkoriščen volilni potencial naj bi se, tako Mesec, skrival med delavci, med tistimi, ki so največje žrtve družbene neenakosti in ki danes večidel zaradi manipulacij in laži pristopajo k skrajno desnim strankam. Velja pa seveda ugotovitev, da bi morala biti Levica hkrati tudi prepričljivejša.

Kako pri vas doma praznujete božič? Imate jelko, na njej zvezdo, pod njo jaslice, v jaslicah Jezuščka? 

Ne, z Manco nimava jelke. Čeprav naš poslanec Franc Trček včasih reče, da je Levica edina krščanskodemokratska stranka, sam za božič sledim bolj komunistični tradiciji (smeh).

Vam je zdaj, po nekaj mesecih, ko ste se dokončno razšli z vladno koalicijo in Marjanom Šarcem, odleglo? 

V sporazumu z vlado smo skušali zajeti projekte, ki jih slovenska politika že dolgo obljublja, a ne uresniči. V stanovanjski politiki že dve desetletji ni bilo narejeno nič, to najbolj čutijo mladi, ker cene stanovanj letijo v nebo. Enako velja za prekarnost – espejev, agencijskega dela in outsourcinga je vse več. O odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja govorijo že 16 let. O nas pogosto rečejo, da smo slaba vest slovenske politike. Pa nočemo biti le slaba vest, stvari hočemo spreminjati. Zato smo tu. In zato smo veliko stavili na sporazum. Ob prekinitvi sodelovanja z vlado nam je predvsem žal, da večine od teh projektov ni bilo mogoče izpeljati, čeprav smo svoj del dogovorov izpolnili.

Očitno so bila trenja prehuda. Zdaj so stvari jasne. 

Ali pa je vlada držala figo v žepu. Koalicijske stranke zavez niso bile pripravljene uresničevati, vsak projekt – čeprav je bil že dogovorjen – smo morali od njih dobesedno izsiliti. V jesenskem delu smo celo ubrali drugačno strategijo; praktično vse dogovorjene projekte smo bili pripravljeni prestaviti v prihodnje leto in se osredotočili zgolj na enega: odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi to ni šlo. Očitno so se v vladnih krogih že prej odločili, da bodo raje delali z Zmagom Jelinčičem in njegovo SNS kot z nami.

Pravite, da je bil predsednik vlade Marjan Šarec vseskozi neiskren? 

Ne, pravim pa, da je bil sporazum podpisan s figo v žepu. Sicer bi se koalicijske stranke drugače obnašale.

Leta 2014 je bilo v Sloveniji ustvarjenih 887 milijonov evrov dobička, leta 2018 pa 4,2 milijarde, torej petkrat več. Smo pri plačah zaznali takšno rast? so se v tem času kakorkoli otipljivo zvišale?

Kdo je blokiral načrt o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Zdravstvene zavarovalnice? Vladne stranke? Ministrstvo za finance? 

Zavarovalnice imajo vsaj 50 milijonov razlogov, da odpravi nasprotujejo. Zato jim že 16 let prek različnih ministrstev, različnih strank uspeva minirati predloge za odpravo zdravstvenega zavarovanja. Uspelo jim je tudi tokrat. Ni jim bilo treba v odkrit spopad, njihovo delo so dovolj dobro opravili ministrstva in koalicijske stranke. Te so uporabile klasičen izgovor, da naj bi bilo odpravo treba izpeljati »sistemsko« – to v prevodu pomeni »nikoli«. Poleg tega mislim, da je bila težava tudi v tem, da smo zakon predlagali mi. Če bi nam odpravo uspelo izpeljati, bi bilo to največje zvišanje nizkih plač in pokojnin v zgodovini: upokojenec s 600 evri pokojnine bi na primer na leto pridobil skoraj 350 evrov. Upam si trditi, da je koalicija razmišljala, da tako pomembnega ukrepa preprosto ne sme pustiti Levici.

Ne razumem. Saj imamo v vladi najmanj dve stranki, ki se vseskozi prepirata o tem, kdo bo dal več denarja za upokojence. 

Seveda, zato pa prejema skoraj polovica upokojencev pokojnine, nižje od 600 evrov na mesec. In tudi letos, ko so imeli možnosti, da jih rešimo vsaj položnic za dopolnilno zavarovanje, so jim namesto tega postregli s prepirom o drobižu; o tem, kako razdeliti šest evrov in pol.

Omenjali ste demoniziranje. V slovenski javnosti je prisotna manihejska podoba Levice. Na eni strani ima vaša stranka veliko gorečih podpornikov, na drugi strani je množica nasprotnikov, ki vam očitajo, da ste radikalni, sami pa ste označeni za mlečnozobega politika, ki nikoli ni delal v gospodarstvu. 

No, najbrž sem v »gospodarstvu« delal približno toliko kot Matej Tonin, Janez Janša ali Borut Pahor. A njim tega ne očitajo. Gre za to, da je treba povedati, da »Levica nima pojma«, ker naše politike niso všeč tistim, ki se danes oklicujejo za »gospodarstvo«. Na žulj smo jim stopili lani poleti, ko nam je uspelo v koalicijsko pogodbo vnesti določbo, po kateri bi bili dohodki od kapitala obdavčeni enako kot dohodki od dela (zdaj so približno pol manj) – poleg tega so obdavčeni po enaki stopnji, ne glede na to, ali iz lastništva prejmete 500 evrov ali pa 100 tisoč. In navsezadnje, potem ko nam je uspelo z zvišanjem minimalne plače na 700 evrov. Direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja Šmuc še vedno straši, da se bodo z zvišanjem minimalne plače stroški nekaterih podjetij povečali kar za 40 do 50 odstotkov – čeprav se bo z njim v resnici masa plač povečala za manj kot dva odstotka. S takimi zgodbami slikajo Levico kot »sovražnico gospodarstva«.

Pa je?

Seveda ni. A hkrati priznam, da me moti, kako se danes v Sloveniji glorificirajo izključno podjetniki, v nič pa se dajejo vsi drugi. Ko smo imeli pred volitvami soočenje s podjetniki iz Slovenian Business Cluba na POP TV, je eden od njih gladko zatrdil, da javni sektor ne ustvarja vrednosti, da je neproduktiven. V njihovih očeh so nekaj vredni le podjetniki, saj le ti »ustvarjajo vrednost«, javni sektor skupaj s šolstvom in zdravstvom pa ni nič več kot zgolj parazit gospodarstva. Zaposleni so samo strošek. Taki podobi družbe, kjer se na piedestal postavljajo le podjetniki, v nič pa se dajejo vsi drugi, odločno nasprotujemo.

In kako odgovarjate na te očitke? 

Najlepše je to mitologijo ovrgla Mariana Mazzucato. Takole pravi: Steve Jobs je bil zasluženo oklican za genija, ampak brez ogromnih javnih naložb, ki so prinesle informacijsko revolucijo, bi bil njegov iPhone v najboljšem primeru lepa igrača, ne pa pametni telefon. Za informacijsko revolucijo v ZDA je stala država, njen izobraževalni sistem, javna sredstva, znanstvena središča, vojska. Vse, zaradi česar je pametni telefon pameten, od interneta, GPS, zaslona na dotik, je bilo razvito v javnem sektorju – ali z javnim denarjem. Njena poanta je radikalna, a trezna – država je tista, ki je podjetna.

Steve Jobs je to znanje združil, naredil je dober izdelek in ga prodal. Tega izdelka država ni naredila. >

Steve Jobs je bil po rodu Sirec. Pomislite, kaj bi ustvaril, če bi za njim namesto ameriške države stala sirska? IPhone je lahko nastal samo, ker je imel Jobs dostop do najnaprednejših tehnologij v ZDA.

Vrniva se k tezam, ki jih zagovarjajo pri GZS. Živim v prepričanju, da so v interesu lastnikov zadovoljni delavci. Če so ti zadovoljni, bodo čutili večjo pripadnost, delali bodo bolje, njihovi izdelki bodo boljši. Kako to, da se nekateri trudijo, da bi se izognili zakonsko določenemu zvišanju minimalne plače? 

No, vsi ne razmišljajo tako, kot pravite. Na to kažejo že splošne statistike. Leta 2014 je bilo v Sloveniji ustvarjenih 887 milijonov evrov dobička, leta 2018 pa 4,2 milijarde, torej petkrat več. Smo pri plačah zaznali takšno rast? So se kakorkoli otipljivo zvišale? Smo odpravili revščino med zaposlenimi? To kaže, da so za nekatera podjetja delavci predvsem strošek. Ki ga je treba zmanjševati. Če domači delavci nočejo več delati za drobiž, se podjetja z ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom dogovorijo za uvoz s Filipinov. Nasploh zadnje desetletje Slovenija svojo konkurenčnost utemeljuje na nizkih plačah. In nižanju davkov, poglejte samo davčne politike zadnjih 10 let. Tudi ko nam je končno uspelo zvišati minimalno plačo, GZS uči svoje člane, kako izigrati zakon in ogoljufati delavce. Vlada pa je tiho.

Ne morete trditi, da so vsi podjetniki sovražni do delavcev. Da prezirajo državo. 

Saj tega ne trdim. Vendar pa njihove stanovske organizacije agresivno zagovarjajo takšno politiko, kot sem jo opisal. GZS je tipičen primer. Na nas v Levici pa so alergični, saj skušamo državo potiskati ravno v nasprotno smer – proti socialni državi, ampak pogoj zanjo so razmeroma visoki davki. Ko pri proračunu vsako leto zmanjka denarja za znanost, za železnice, za stanovanja, za upokojence (večina jih živi pod pragom tveganja revščine), za odpravo čakalnih vrst v zdravstvu, je skupni imenovalec ta, da zberemo približno 10 odstotkov manj davkov od Avstrije in 15 odstotkov manj od Danske ali Švedske. Zato zmanjkuje denarja. Ko omenimo, da bo treba davke zvišati, da bomo lahko vse to financirali in se približali razvitim evropskim državam, pa se usuje plaz komentarjev o »mesečnikih, ki nimajo pojma o ekonomiji«. To govorijo zagovorniki kapitala najslabše sorte, z GZS vred, ki sledi logiki: »nizki davki + nizke plače = blaginja«.

Vse to deluje na kratki rok. Slabo plačani delavci, izključeni posamezniki, ki živijo na pragu revščine ali pod njim, žrtve napačnih ekonomskih politik so netivo, ki populistom omogoča politične zmage. Te zamajejo družbeno povezanost. 

Res je. Zniževanje davkov pomeni manj socialne države, hiranje srednjega sloja in delavstva. To vodi v frustracije, ki so danes gonilo desničarskega populizma. Če se ozrete v Veliko Britanijo, boste videli, da sta Borisa Johnsona volila predvsem pavperizirana srednji in delavski razred, ki so ju te politike osiromašile.

Nekdanji libertarci postajajo skrajni desničarji. Oziroma najglasnejši zagovorniki interesov kapitala nimajo, ko začne družba, ki so jo ustvarili, pokati po šivih, nikakršnih zadržkov glede tega, da bi oblekli rjave srajce.

To je bilo pričakovano. Kjer je zmagoval Johnson, je največ žrtev gospodarskega liberalizma. Tam je tudi največ podpornikov brexita, ki je napačen odgovor na težave ljudi. Brexit bo njihove muke samo še stopnjeval.

Ravno zmaga Borisa Johnsona lepo pokaže, kako je najagresivnejši del britanskega kapitala zdaj sklenil pakt z avtoritarnim nacionalizmom. Najglasnejši ekonomski liberalci, ki so prej razglašali, da je treba državo varuško (nanny state) odpraviti v imenu politične in gospodarske svobode, zdaj nimajo nikakršnih težav s podpiranjem avtoritarnega nacionalizma. Nekdanji libertarci postajajo skrajni desničarji. Oziroma najglasnejši zagovorniki interesov kapitala nimajo, ko začne družba, ki so jo ustvarili, pokati po šivih, nikakršnih zadržkov glede tega, da oblečejo rjave srajce. To ni nič novega. Eric Vuillard, ki je bil lani na festivalu Fabula, v romanu Dnevni red (ki ne bi mogel bolje zadeti časa za izid) ponovno opozori, kako pomembno vlogo so imeli nemški industrialci pri tem, da so na oblast prišli nacisti.

Rjave srajce so se rodile v demokraciji. Zakaj veliko nekdanjih volivcev socialnih demokratov ali evropskih levih strank brez težav voli AfD ali francoski Nacionalni zbor ali avstrijske svobodnjake?

To je dobro razložil Thomas Piketty. V zadnji knjigi (Kapital in ideologija) pokaže, da so po vojni levico tradicionalno volili delavci, desnico pa premožnejši (in kmetje). Z vzponom neoliberalizma se je to spremenilo. Preobrazba je šla nekako takole: v šestdesetih letih so se pojavila nova družbena gibanja – feminizem, okoljevarstvo, boj za pravice skupnosti LGBT ipd. Stara levica teh gibanj ni hotela sprejeti v svoje vrste, češ da gre za malomeščanska gibanja (sama je stavila izključno na razredni boj), zato je šel naboj teh gibanj mimo nje. Izvorno egalitarne zahteve generacije 1968 so zaradi tega kasneje prevzeli novi liberalci. Stara levica je bila konec osemdesetih let tudi na Zahodu uničena, nekoč delavske stranke (socialiste in socialne demokrate) pa so prevzeli liberalci. Tipični primeri so na primer Tony Blair, Bill Clinton, Borut Pahor.

In Gerhard Schröder. 

Da, on je še posebej simptomatičen. Če hočete odgovor na vprašanje, kdo je pokopal nemško socialno državo ali evropsko socialno demokracijo, ne morete mimo Schröderja. Njegova Agenda 2010, reforme, ki jih je izpeljal med letoma 2003 in 2004 v Nemčiji, so prekarizirale trg dela (danes je kar 22 odstotkov zaposlitev v Nemčiji prekarnih), oklestile pokojnine, socialne prejemke in nadomestila za brezposelnost in postale zgled za evropsko socialno demokracijo (se še spomnite Pahorjeve vlade?) ter recept, ki ga je evropska komisija predpisovala državam v krizi (Sloveniji, Portugalski, Grčiji, Italiji itn.). Zato se ne smemo čuditi, da ima danes delavski razred zamere do te brahmanske levice, kot jo imenuje Piketty, in da išče rešitev na drugem koncu političnega spektra.

Tudi slovenski Levici očitajo, da je urbana levica. Vaši volilni izidi kažejo, da ste uspešni v večjih mestnih središčih, ne pa nujno tam, kjer je največ delavcev. Torej, kako mislite zvišati podporo Levici nad 10 odstotkov? 

Drži, uspešnejši smo med mladimi, bolj izobraženimi in urbanimi volivci. To je posledica tega, kar opisujem – delavski razred še vedno ne zaupa levici. In dejstvo je, da mora nova levica danes združevati tisto, česar stara ni: po eni strani teme, s katerimi so se ukvarjala nova družbena gibanja (okolje, feminizem, progresivizem), po drugi pa na svojo stran pridobiti delavski razred. Glede na izide smo bolj prepričljivi pri prvem setu politik, a velik del naših politik je namenjen delavskemu razredu – pravičnejša obdavčitev, višje pokojnine, minimalna plača, odprava dopolnilnega zavarovanja, obnova socialne države. Vse to so teme, ki so v neposrednem interesu delavskega razreda in srednjega sloja. Skratka, odgovor na vaše vprašanje je, da bomo mejo 10 odstotkov presegli, ko nam bo uspelo združiti ti dve temi.

Leve stranke so nespretne. Jeremy Corbyn je bil v nastopih neprepričljiv, dolgočasen. Druga stran je znala podajati preproste slogane, to, da se je kdaj zlagala, volivcev ni zmotilo, kot da bi imeli radi laži. Kako se upreti populističnim lažem in izkrivljanju, kako se upreti politični propagandi? 

Čeprav se mi je kampanja laburistov, posebej spletna, zdela dobra, je Corbynu spodletelo. Mislim, da imamo tudi v Levici pri nagovoru volivcev podobne težave; trudimo se biti intelektualno pošteni, natančni, se v širokem loku izogibati uporabi demagogije. Stavimo na razum. Težava pa je, da tekmujemo s strankami, ki igrajo na čustva volivcev, ki jih ni sram, če so kontradiktorne, zavajajo, sejejo strah ali pa odkrito lažejo.

Ali niso čustva v politiki tudi to, da ministrici Angeliki Mlinar očitate, da gre za neoliberalni uvoz. Morda je Mlinarjeva neoliberalka, a govoriti o uvozu je nacionalistično. Zakaj niste raje rekli, da jo boste, čeprav je neoliberalka, podprli, ker je koroška Slovenka?

Tu se moram z vami strinjati, moja izjava je bila nehote nacionalistična, za kar se opravičujem. Za drugim delom odgovora še vedno stojim. Njena avstrijska stranka Neos zagovarja stališča, ki so v slovenskem političnem prostoru nezaslišana – v avstrijskih medijih beremo, da je Angelika Mlinar tudi sama govorila o privatizaciji zdravstva, šolstva, preskrbe z vodo in podobno. Ker minister pri nas ne vodi samo resorja, temveč je tudi član vlade, ki potrdi večino zakonov, smo presodili, da za ta položaj ni primerna.

Ne smemo se odreči napredku, ne sme pa ta več biti sinonim za rast – pomen besede napredek je treba radikalno preoblikovati.

V prihodnosti bosta pomembni dve politični temi, prva je razredna enakost, druga okolje. Pri zeleni politiki je velika zmeda, na eni strani so mladi, ki jih nihče ne posluša, četudi ponavljajo tisto, kar pravi znanost, na drugi je dvoje vrst politikov, eni pišejo dobronamerne strategije z malo učinka, drugi trdijo, da podnebne spremembe ne obstajajo. 

Mi smo na strani Mladih za podnebno pravičnost. Odpirajo prava vprašanja, njihove zahteve so radikalne, a pravilne. Jasno govorijo o stvareh, ki jih prej ni problematiziral nihče: o mantri gospodarske rasti, prometni politiki, prehranski politiki, urbanizmu itn. S tem se vsekakor lahko poistovetimo. Težava pa je, da je med njimi in razmišljanjem večine političnih strank ogromna razlika. Desnica pri nas podnebne krize sploh ne priznava – Grimsu je dovolj, da vidi sneg na Kredarici, in lahko utiša vse klimatologe –, sredina pa problema ne zanika, a ga tudi ne rešuje. Kot sem dejal zadnjič v šali, obljuba, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena, zveni nekako tako, kot če bi sam dejal, da bom leta 2050 govoril pet tujih jezikov, a učiti se jih bom začel novembra 2049, do takrat pa pozabil še tista dva, ki ju znam.

Edini ukrep, ki ga glede podnebja omenja sedanja vlada Marjana Šarca, je zaprtje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) in odprtje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (NEK). Jedrska energija je glede na ogljični odtis res čistejša od tiste, pridobljene v termoelektrarnah. A Šarec pozablja, da mora Slovenija do leta 2030 prepoloviti svoj ogljični odtis, to pa samo z zaprtjem TEŠ ni mogoče. NEK do leta 2030 prav tako ne moremo zgraditi, tudi če bi gradnjo začeli danes. Kaj bomo naredili s prometom? Ta je pri nas odgovoren za skoraj 40 odstotkov izpustov, načrti ministrstva za infrastrukturo pa govorijo o širjenju avtocest, ljubljanske obvoznice, povečanju cestnega prometa ...

Kaj predlagate vi? 

V prometu bi morali takoj začeti obračati razmerje med naložbami v cestno infrastrukturo in naložbami v železnice, javni prevoz. Ne gre za to, da bi ljudi silili, naj se odrečejo avtomobilom. Treba je obrniti perspektivo. Nekdo, ki se danes vsak dan vozi iz Maribora v Ljubljano, za pot sem in tja (z avtom) porabi skoraj štiri ure. To je potrata časa. Če bi imeli normalen vlak, ki bi za pot od Maribora do Ljubljane potreboval slabo uro, da ne rečem 40 minut, bi lahko v tem času morda na vlaku spil kavo, prebral časopis ali pa odgovoril na službeno elektronsko pošto, pa še manj stresno bi bilo. Še več, sam bi predlagal, da se delo na vlaku všteje v delovni čas. O takšnih stvareh bi morala razmišljati politika. Švica se je v osemdesetih letih odločila, da bo zgradila železniške proge, in te danes sodijo med najboljše na svetu. Za pot iz Ženeve v Bern potrebujete z vlakom pol manj časa kot z avtom.

Druga takšna prednostna naloga bi morala biti dolžina delovnika. Živimo v najbolj produktivni družbi v zgodovini, proizvajamo več kot kadarkoli, hkrati pa se delovnik podaljšuje. Klasični osemurni delovnik je postal privilegij. Počasi se pomikamo proti Kitajski, kjer imajo uveljavljene zloglasne delovnike devet-devet-šest, delo od devetih do devetih in to šest dni na teden. Če bomo torej delali manj, če bomo premoženje, ki ga ustvarjamo, razporejali pravičneje, bomo živeli lepše, pa še manjši ogljični odtis bomo ustvarjali. Skratka, prilagajanje na podnebne spremembe lahko povežemo z boljšo kakovostjo življenja, smo daleč od tega, da bi bila edina alternativa Churchillova krilatica »Vse, kar lahko obljubimo, so znoj, solze in kri«.

Zeleni preboj pomeni, da ljudje izgubijo nekatere privilegije. Kako preprečiti, da bi zelene politike spodbudile populizem, da bi zelena politika na oblast pripeljala tiste, ki govorijo o zeleni histeriji? 

Odgovor je pravočasnost. Dlje ko bomo odlašali, bolj bo ekosistem uničen, več bo naravnih nesreč, večji bo družbeni kaos. To je recept za obrat v avtoritarizem. In ta bo moral, ker bodo alternative iz dneva v dan dražje, prilagoditve izvajati na silo. Če bomo ukrepali pravočasno, pa verjamem, da se lahko na spremembe prilagodimo – z manj potrošnje, a pri boljši kakovosti življenja.

Kako preprečiti, da bi zeleni preboj poglabljal razredne razlike? Kdo so kupci električnih avtomobilov, kdo zanje dobi državne subvencije? Bogati. Koga najbolj udarijo okolijske dajatve za gorivo? Tiste, ki živijo zunaj velikih mest, na podeželju. Gibanje rumenih jopičev se je začelo tako. 

Drži, liberalci, kot je francoski predsednik Emmanuel Macron, skušajo račun za podnebno krizo izstaviti delavskemu in srednjemu razredu. Potem ko je znižal davke za podjetja in bogate, je skušal proračun krpati z višjimi trošarinami za bencin. Šolski primer razredne politike. To pa še ne pomeni, da drugih možnosti ni. Prvo dejstvo je, da bo zelena prenova gospodarstev stala. Treba bo graditi železnice, infrastrukturo za izrabo obnovljivih virov energije, reciklirnice odpadkov, financirati bo treba razvoj zelenih tehnologij. Zato ni vseeno, s kakšnimi davki bomo to plačevali. Piketty je na primer razdelal celo vrsto predlogov za socialno pravične obdavčitve ogljičnega odtisa. Drugo pa je, da je treba sistemsko onemogočati služenje na račun okolja. V tem smislu je treba vpeljevati načelo »onesnaževalec naj plača«, torej razvijati modele za neposredno odgovornost onesnaževalcev.

Stavimo na razum. Težava je, da tekmujemo s strankami, ki igrajo na čustva volivcev in jih ni sram tega, da so kontradiktorne, zavajajo, sejejo strah ali pa odkrito lažejo.

Dve pomembni stvari sta se v zadnjih tednih zgodili v okoljski politiki. Propadel je podnebni vrh v Madridu, hkrati pa je Ursula von der Leyen razkrila program zelene Evrope. 

Njen program je premalo velikopotezen, govori le o 100 milijardah evrov naložb, kar je na evropski ravni kaplja v morje. A že to, da je bila zelena Evropa prva točka njenega programa, pomeni veliko. Kaj takega je bilo še nedavno nepredstavljivo. S tega vidika, morda sem preveč optimističen, njen politični načrt razumem kot uvod v zmago podnebnega gibanja. Svetovna politika ne more več mimo podnebne krize. Čas, ko so politiki lahko zelene politike samo obljubljali, potem pa niso naredili nič, se izteka. Za to spremembo moramo čestitati milijonom mladih iz gibanja za podnebno pravičnost ter seveda Greti, ki ga je začela.

Ne obstajajo samo oni. Veliko je zanikovalcev, ne le Donald Trump, ne le Branko Grims, tudi predsednik stranke SDS podnebne spremembe povezuje s Sončevo dejavnostjo. Šlo naj bi za konstrukt.

Desnica je skovala zaroto globalizma, v kateri Milana Kučana zamenja z Georgeem Sorosem in ga okrivi za vse, kar ji ni všeč na tem svetu – od migracij do podnebne krize. Greta je del te zarote, Soroseva lutka in plačanka korporacij – kako bi pa lahko jezen tviteraš drugače razložil, da je neka 16-letnica toliko vplivnejša od njega? To je zelo kratkovidna politika, ki prinaša ogromno finančnih koristi rjavi industriji, industriji fosilnih goriv.

Kako dolgo ste vegetarijanec? 

Tri, štiri leta.

Je bila to politična odločitev? 

Osebna in politična.

Zanimajo me politični argumenti.

Verjamem, da bo morala biti zelena prihodnost utemeljena bolj na rastlinski hrani in manj na mesni. Nevzdržno je, da v Sloveniji na leto vsak posameznik povprečno poje 92 kilogramov mesa. Industrijska živinoreja je eden od največjih onesnaževalcev na svetu, zaradi nje je izginil dobršen del svetovnih gozdov, konec koncev je zaradi pridobivanja prostora za živinorejo letos gorela Amazonija. Vegetarijanska drža je oblika opozarjanja na ta problem ter opozarjanja, da ni nič naravnega na tem, da se danes meso je po trikrat na dan. Naše babice so ga jedle enkrat na teden, pa še takrat je bil njihov zrezek velik za majhno dlan.

Verjamem, da bo morala biti zelena prihodnost utemeljena bolj na rastlinski kot na mesni hrani. Nevzdržno je, da v Sloveniji na leto vsak posameznik povprečno poje 92 kilogramov mesa.

Zadaj je potrošništvo, pravica do izbire, pravica do ugodja, do preobilja. Celotna političnogospodarska ureditev je zgrajena na teh predpostavkah, na veri v neskončno gospodarsko rast. Visoka gospodarska rast naj bi pomenila blaginjo. Vsi pa ne razmišljajo tako, o svetu onkraj gospodarske rasti je nedavno govorila predsednica islandske vlade Katrin Jakobsdottir. 

Se strinjam. Ključno merilo za uspeh in blaginjo družbe je danes merilo bruto domačega proizvoda, zato je rast tega osrednji cilj vseh svetovnih držav. Ni nepomembno, kaj merimo, kaj se nam zdi vredno – to nam določa cilje. Zato bo treba iznajti nove kazalce uspeha. Če bi nam uspelo namesto rasti BDP doseči soglasje, da na njegovo mesto postavimo kazalec, ki bo meril socialno pravičnost, okoljsko vzdržnost družbe in kakovost življenja, bi družbeni cilji postali precej drugačni.

Ni se torej treba odreči rasti, le perspektivo moramo spremeniti? 

V znanstvenofantastičnem romanu pisatelja Franka Herberta Dune (Peščeni planet) princesa Irulan reče nekako takole: »Moramo verjeti v napredek, saj nas le vera v napredek lahko obvaruje pred grozotami, ki jih prinaša prihodnost.« Skratka, ne smemo se odreči napredku, ne sme pa ta biti več sinonim za rast – pomen besede napredek je treba radikalno preoblikovati.

Pa ni to malce radikalno in utopično? 

Hja, kaj naj rečem? Ne želim umreti kot Jean-Paul Sartre, ki je v enem izmed zadnjih intervjujev dejal, da mu je v življenju žal le za to, da ni bil dovolj radikalen (smeh).