Drugorazredni

Kakovost storitev javne uprave je za tujce slabša kot za državljane Slovenije

Verjetno ste urejali formalnosti pri državnem organu – recimo na upravni enoti – in naleteli na gnečo pred sprejemnim okencem, na dolgotrajnost vsebinskega reševanja zadeve, na nedosegljivost uradnih oseb po telefonu. To se zgodi, kadar je zaradi številnosti vlog pritisk na upravni organ velik. Navadno takšne razmere ne trajajo večno. Za tujce, predvsem za delavce migrante, je to vsakdanjik. To potrdi že bežen obisk oddelka za tujce na ljubljanski upravni enoti – še preden se začnejo uradne ure, je čakalnica polna.

Pred sprejemno pisarno za tujce na Tobačni ulici v Ljubljani že uro pred začetkom uradnih ur nastane dolga vrsta. Ti potem ob odprtju sprejemne pisarne dobijo listke z zaporednimi številkami, a navadno jih zmanjka v uri ali dveh, čeprav uradne ure trajajo do poznega popoldneva. Srečneži z listkom v roki nato čakajo. Tisti, ki ostanejo brez listka, odidejo domov in navijejo uro, da bodo na upravno enoto naslednji dan odšli ob petih zjutraj in počakali na začetek delovnega dne, in če bo sreča, dočakali listek.

Načelnik Upravne enote Ljubljana Bojan Babič pojasnjuje, da je razlog »za občutno povečanje strank predvsem v potrebah podjetij po delovni sili« in da gre za trend, ki traja že od leta 2016. Gre torej za stanje, ki ne ustreza nikomur – ne strankam (tujcem), ne zaposlenim v sprejemni pisarni in ne svetovalcem, ki vsebinsko rešujejo vloge. Pričakovali bi, da se bo po treh letih našla rešitev, s katero se bodo razmere izboljšale.

Babič, ki je vodenje upravne enote prevzel pred dobrima dvema mesecema, se strinja, da bi se že zdavnaj morale začeti iskati rešitve, se sprašuje, zakaj se to ni zgodilo, in dodaja, da si sam že prizadeva za to. »Vrste se daljšajo tudi zaradi organizacije dela, ki je kot taka slaba,« pravi načelnik, a dodaja, da se število zaposlenih na upravni enoti iz leta v leto krči, zato edino možnost vidi v reorganizaciji dela. In sicer, da bi na račun zaposlenih, ki zdaj zgolj sprejemajo vloge, povečali število svetovalcev, ki vsebinsko rešujejo zadeve, poleg tega pa »bi ti svetovalci tudi sprejemali vloge in ne bi bilo več podvajanja dela oziroma praznega teka kot sedaj«.

Kot eno izmed težav na oddelku za tujce omenja, »da imamo vhod večji kot izhod, če se tako izrazim. Več vlog lahko sprejmemo, kot pa smo jih sposobni potem vsebinsko procesirati.« Dodatna »težava« naj bi bila tudi v dogovoru o prekinitvi stavke med vodstvom upravne enote in sindikatom, »s katerim je bilo določeno, da se delovni čas uslužbencev pri okencih dejansko konča ob koncu delovnega časa. Pred tem so uslužbenci delali tako dolgo, da so sprejeli vse čakajoče stranke. To zdaj pomeni, da je na voljo toliko listkov z zaporednimi številkami, kolikor strank se lahko obdela do konca delovnega časa.« Poleg tega Babič obljublja uvedbo odzivnika, ki bo dal kličočim »vsaj vedeti, da so 35. v čakalni vrsti, in ne bo, kot je sedaj, ko telefoni zvonijo v prazno in se strankam zdi, da se nihče ne oglasi«.

Vsak poskus reševanja kaotičnih razmer na oddelkih za tujce je dobrodošel. Ko se bo kaj spremenilo na bolje, bodo to prvi občutili tujci, ki dneve in tedne čakajo na preproste birokratske storitve.