Pregled leta: Ni super, ni grozno

Nadaljevanka v šestih delih je na naše zaslone prišla v obdobju, ko je za resno razpravo o jedrski energiji dejansko skrajni čas. V obdobju, ko se bo moralo človeštvo resno vprašati, ali bo še naprej tako zadržano pri izrabi najmogočnejšega nizkoogljičnega vira energije, ki ima trenutno edini realističen potencial za odpravo odvisnosti od fosilnih goriv.

Ustvarjalci serije so tej razpravi hkrati naredili uslugo in medvedjo uslugo. Uslugo zato, ker je bilo s pripovedjo zelo jasno prikazano, kaj vse je moralo iti narobe in koliko različnih opozoril so morali odgovorni v svoji aroganci preslišati, da je reaktor nazadnje razneslo.

»Glavno sporočilo serije je po mojem bilo, da gre za kritiko nekega sistema, neke ideologije, ki ne prenese resnice, ki se ni sposobna soočiti z dejstvi in z drugačnimi, resničnimi mnenji,« je na Valu 202 dejal jedrski fizik z Instituta Jožef Stefan dr. Luka Snoj. »Serija je ravno pravšnja mešanica znanstvene razlage in človeške percepcije, kako so navadni ljudje doživljali to nesrečo. Kam lahko zabrede totalitarni sistem, ki ne dopušča kritike.«

Medvedjo uslugo pa zato, ker so ustvarjalci serije zavoljo dramatizacije nekoliko pretiravali z nevarnostjo radioaktivnega sevanja in ker je v javni razpravi o jedrski energiji Černobil spet postal glavna referenčna točka njenih nasprotnikov, pa tudi neopredeljenih.

V takem ozračju je moral premier Marjan Šarec zbrati precej poguma in odločnosti, da se je med obiskom v Jedrski elektrarni Krško avgusta jasno zavzel za gradnjo drugega bloka nuklearke. Dejansko pa bi verjetno v lokalnem okolju gradnja drugega bloka naletela na manj nasprotovanja, kot ga v Sloveniji doživljajo vetrne elektrarne.