Ninna Kozorog, humanitarka: »Najtežja revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.«

»Živimo z malimi ljudmi in od malih ljudi«

Zadnje mesece je javnost pretresena ob branju zgodb zapuščenih starostnic in starostnikov, ki s skromnimi prihodki životarijo na robu družbe, mnogi med njimi pa so bili žrtve najhujših oblik fizičnega in verbalnega nasilja. Objave zgodb so del projekta Vida, ki ga izvaja dobrodelno društvo Humanitarček. Njegovi člani so vsi po vrsti prostovoljci, ki za pomoč ljudem v stiski – poleg starostnikov obravnavajo še revne družine, brezdomce, samohranilke ... – namenjajo svoj prosti čas in predvsem voljo. Kot pravi ustanoviteljica društva Ninna Kozorog, so napori tolikšni, da jih marsikdaj komajda še zmorejo – toda upanje, da bo Humanitarček skupaj z drugimi tovrstnimi društvi in organizacijami sprožil temeljni družbeni preobrat v odnosu do spregledanih, revnih in zatiranih, jih žene iz dneva v dan. Kozorogova, sicer zdravnica specialistka nevrologije in inženirka informatike, je bila v letu 2019 razglašena za prostovoljko leta po izboru Slovenske filantropije, Humanitarčka pa so bralke in bralci revije Naša žena izbrali za dobrotnika leta.

Zgodbe, ki jih objavljate v sklopu projekta Vida in razkrivajo bedo marginaliziranih starostnikov, so se očitno dotaknile veliko ljudi. Kakšen je namen teh objav?

Zamisel, da bi dali glas starostnikom, je tlela nekaj let. Poleti je končno dobila krila in odločili smo se, da je čas pravi in da so naši sledilci, ne nazadnje pa tudi mi sami, zadosti zreli. Tako smo začeli objavljati omenjene zgodbe, pri čemer smo se odločili, da ljudem namenoma predstavimo le tiste primere, ki smo jih že uspešno rešili. Ker ne maramo »fehtanja« s težkimi zgodbami, ki še niso končane. Obenem pa smo želeli pokazati, kako malo je potrebno, da komu spremeniš življenje. Včasih samo vedro vode, čistilo in topel obrok – ter prijazna beseda. Niti v sanjah si nismo mislili, da nam bo uspelo tem prezrtim ljudem dati glas, ki bo tako močan in odmeven. In to je namen naših objav – dati glas starejši generaciji in ljudi nekako opozoriti, da življenje ni vedno rožnato in da imajo tudi ali pa predvsem starostniki svoje tegobe. Po drugi strani pa se nam zdi ključnega pomena, da opozorimo na to, kaj se dogaja na obrobju družbenega dogajanja.

Pa je ta namen dosežen? Kakšni so praktični učinki, koliko denarja se zbere za te ljudi, kako jim ta pomaga? 

Sam denar ni bil nikoli namen akcije, seveda smo dobili nekaj donacij in z njimi omogočili tople obroke. A smo društvo, ki že devet let deluje predvsem tako, da zbira dobrine, in to smo ljudem poskusili razložiti tudi pri projektu Vida. In so nam pomagali s krompirjem, kurjavo, oblačili, posodo, tudi z jogiji in celo barvo za pleskanje. Lahko rečem, da so objave vsaj za zdaj dosegle svoj namen. Z 8000 se je število naših sledilcev povečalo na 28.000. Vsak dan smo v povprečju prejeli 41 sporočil po e-pošti in 150 sporočil na Facebooku; največ pozornosti je pritegnila zgodba »Milke Debilke«, ko smo na Facebooku dobili več kot 400 sporočil. Število dobrotnikov na naši platformi Dobrodelko, prek katere lahko ljudje prispevajo različne dobrine, se je podeseterilo; naloge, ki smo jih zastavili na njem, so bile izpolnjene v trenutku. Naval je bil tolikšen, da se je nekajkrat celo sesul strežnik, ampak smo s pomočjo našega Gregorja to rešili. Zdaj vse deluje, kot mora, in vsaka naloga, ki jo objavimo, je opravljena v manj kot treh minutah.

Zakaj vam starostniki zaupajo svoje zgodbe, ki so potem objavljene? Kako jih prepričate?

Z obilo potrpljenja, razumevanja in sočutja. Vsi ti ljudje so del naše »družine humijev«, kot si pravimo v društvu. Naše vezi z njimi temeljijo na dolgoletnem zaupanju, ki izhaja iz številnih drobnih gest, skupnih kavic, kuhanja marmelade, pogovorov ... Sama rada rečem, da so to naši dedki in babice. In ko se kdo poslovi, je za nas vedno tragično. Sama te izgube še posebej težko prenašam.

Kako pa se ti ljudje odzovejo na objave svojih izpovedi in na odzive javnosti nanje? 

Vsi so v objave privolili po temeljitem pogovoru in premisleku, nekateri s spremenjenimi imeni, drugi s svojimi. Le slike so vedno simbolične, a kljub temu je marsikoga prepoznalo njegovo lokalno okolje ... Sami ne uporabljajo družbenih omrežij. Smo jim pa pokazali na primer število všečkov in delitve objavljenih zgodb. A njim to ne pomeni veliko. Bolj so bili veseli objav na radiu, televiziji in v časopisih. Po eni izmed radijskih objav je eden od naših, Tonček, rekel: »Mogoče pa se ta mladi kaj naučijo, da ne bodo kot jaz.« Z delitvijo zgodb, sploh tistih zelo tragičnih, pa je marsikdo prvič spregovoril na glas in nekako zaključil neko težko poglavje svojega življenja.

Pričevanja opisujejo spolne zlorabe, alkoholizem, družinsko nasilje ... Koliko so ti pojavi vezani na specifično štajersko okolje, v katerem ima Humanitarček težišče delovanja, koliko pa so po vašem prisotni po vsej Sloveniji? 

Menim, da gre bolj za vseslovensko patologijo in ne le za štajersko posebnost. Je pa grozljivo, koliko zlorab je – takšnih in drugačnih. In kako si je družba zatiskala oči. In si jih še vedno ...

Prvi vzrok teh patologij je patriarhat, ki vsak spodrsljaj utaplja v alkoholu. Ko pa udari še revščina, se meje dostojnosti zabrišejo; zmerljivka postane udarec, udarec brca. Od tu naprej se zdi, da je dovoljeno vse.

Kaj so po vašem mnenju vzroki teh patologij? So sociološki in torej izvirajo iz tradicionalističnih patriarhalnih razmerij, v katerih moški izkoriščajo ženske in jih obravnavajo kot svojo last? Ali pa so ekonomski, razredni, in so ti primeri preprosto posledica revščine in življenja v pomanjkanju? 

Gre za posledico obojega. Trde patriarhalne družbe, ki ne popušča in vsak spodrsljaj utaplja v alkoholu. Ko pa udari še revščina, se meje dostojnosti zabrišejo; zmerljivka postane udarec, udarec brca. Od tu naprej se zdi, da je vse dovoljeno ...

Ali starostnikom, ki jih obravnavate, ponudite še drugo pomoč poleg materialne? Mnogi imajo zaradi prestanega najbrž hude psihološke motnje, jim pomagate do strokovne pomoči na tem področju?

Načeloma jih k psihologom ne napotujemo, izjema so le primeri, ki zahtevajo psihiatrično obravnavo in medikamentno terapijo. Marsikoga že zelo razbremeni pogovor z nami, sosedo ali predstavniki lokalnega društva upokojencev. Naše osrednje vodilo je, da želimo vračati dostojanstvo in vedno poskušamo biti nevsiljivi. Ko se končno vzpostavi zaupanje, poskušamo najti obliže za čim več ran. Pozorno poslušamo, izpolnjujemo male želje. Ko bi vedeli, koliko recimo kakšni gospe pomeni izlet z vlakom v božično Ljubljano, ki ji ga mož ni nikoli dovolil ...

V izpovedih, ki so objavljene, gre v številnih primerih nedvomno za kazniva dejanja zoper človekovo nedotakljivost in dostojanstvo. Ste katerega izmed še živečih storilcev morda naznanili policiji? 

Da. A je gospa, ki je bila žrtev njegovega početja, potem prijavo umaknila. Velika večina teh dogodkov se je zgodila pred desetletji, žrtve pa si zdaj želijo le mirnega zaključka življenja. Vsaki od njih po izpovedi predstavimo možnosti, silimo pa nikogar ne. Izjema bi bila le, če bi zaznali, da jih storilec še vedno ogroža.

Koliko izpovedi ste že objavili in koliko jih še imate zbranih? 

Doslej smo jih objavili nekaj čez dvajset. Želimo pa to nadaljevati, jih morda kdaj strniti v knjigo, ki bo opominjala na nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami.

Oni ne kričijo, ne grozijo, ne težijo. Tiho čakajo ob svojem čaju na naslednjo penzijo. Zato sama vedno pravim – najtežja revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.

Koliko pa sploh je vseh takšnih primerov skrajne zapuščenosti in bede, ki ste jih doslej obravnavali v sklopu projekta Vida?

Obravnavali smo 84 moških, 137 žensk in 41 družin. Našim merilom za pomoč je ustrezalo 29 družin, 98 žensk in 83 moških; pri ostalih je bilo ugotovljeno, da gre ali za poskuse zlorab pomoči, ali nismo mogli priti do ustreznih dokazil, ali pa osebe preprosto niso obstajale. In če greva po vrsti: dvanajst družin smo napotili na Botrstvo in Verigo toplih ljudi, sami pa smo jim priskrbeli posebne pakete s hrano za božič. Sedemnajstim družinam smo uredili reden dostop do hrane, vključili centre za socialno delo, štirim smo pomagali tudi s kurjavo. Posameznikom smo dostavili 76 paketov, razdelili skupno 1800 mesečnih in letnih bonov za obroke, desetim smo poravnali stroške dostave hrane na dom in jim priskrbeli zastonj pekovske izdelke iz pekarn. Mnogim smo pomagali urediti stanovanje, zamenjali smo jim pipe, tuše in obnovili stranišča. Dvema gospema smo s pomočjo centrov za socialno delo uredili sprejem v dom za starostnike, pri treh je bila potrebna takojšnja hospitalizacija, pri dveh pa čez kakšen teden. Za šest starostnic s pomočjo občin iščemo nove namestitve, po praznikih nas čaka še prek trideset obnov stanovanj ... Dela nam resnično ne zmanjka. Zato smo se povezali s 26 različnimi društvi.

Te številke se mi zdijo neverjetno visoke. Kako je mogoče, da v razviti državi 21. stoletja, kot je Slovenija, obstaja toliko takšnih primerov – in predvsem, kako je mogoče, da jih pristojne ustanove ne zaznajo? 

Marsikoga žal res ne zaznajo, zlasti ljudi, ki živijo na kakšnih samotnih kmetijah. Te ustanove so tako zelo zasute s svojimi obveznosti, da si ravno ne iščejo še dodatnega dela. Zato je še toliko pomembnejše, da ima vsak izmed nas odprte oči in ne gre mimo bede. Starostniki sami navadno ne pridejo na center za socialno delo in ne objavljajo statusov, ki bi dvignili na noge pol slovenskega Facebooka. Sami so preobremenjeni z golim preživetjem, obenem pa vdani v usodo. Oni ne kričijo, ne grozijo, ne težijo. Tiho čakajo ob svojem čaju na naslednjo penzijo. Zato sama vedno pravim – najhujša revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.

Kakšno je potemtakem vaše mnenje o pristojnih ustanovah, predvsem o mariborskem Centru za socialno delo, s katerim imate največ opravka? 

Z marsikaterim centrom imamo vzpostavljen zelo dober odnos, delujemo z ramo ob rami. Oni iz pisarne pokrijejo sistemski vidik pomoči, mi v gojzarjih hodimo po terenu. Predvsem bi pohvalila primorske in celjske centre za socialno delo. Prvi so med najbolj odzivnimi, z dobro lokalno povezanostjo in dejansko so pristopili tudi k projektu Vida. Tako kot v vsakem sektorju so tudi na tem področju posamezniki, ki so dobri in srčni, najdejo pa se tudi njihova nasprotja. Načeloma pa po vseh teh letih teženja na splošno gledano res nimamo slabih izkušenj z institucijami. Je pa res, da se nanje ne zanašamo. Si pa želimo sodelovanja z njimi.

Kako lahko s starostniki, ki jih obravnavate v sklopu projekta Vida, stopijo v stik tudi druge organizacije, institucije in posamezniki, ki jim želijo pomagati? Jaz lahko pridem do njih? 

Neposredno k njihovim vratom ne spustimo nikogar. Tudi meni in verjetno vam prav tako ne bi bilo prav, če bi se pri vratih nenadoma prikazal kup tujcev in vdrl v vaše intimno okolje. Sploh, ker je revščina še vedno tako stigmatizirana. K tistim, ki so bolj odprti, gremo skupaj, in to večkrat. Za božič imamo kar nekaj lepih zgodb, kjer so se vsi zbrali in praznovali skupaj. Se nam pa redno dogaja, da veliko novopečenih prostovoljcev odpade, ko jim povemo, da na obisk k nekemu pomoči potrebnemu starostniku ne smejo vzeti s seboj mobilnika. In nam rečejo: »Hja, če pa ne moreš dati fotke na Facebook, kje je potem poanta?«

Veliko se govori, da je kapitalizem razgradil solidarnost kot osnovo družbenega tkiva. Na drugi strani imamo vas, pa množično zbiranje sredstev za dečka Krisa, pred nekaj leti je vsa Slovenija zbirala pomoč za žrtve poplav v Bosni ... Koliko je po vaših opažanjih solidarnost pri nas še živa – in med katerimi skupinami prebivalstva? 

Slovenija je solidarna, znamo stopiti skupaj, a le, kadar nas kaj resnično premakne. Po drugi strani pa zna ta solidarnost nato tudi enako hitro splahneti oziroma ima tudi svojo temnejšo plat. Hipotetičen primer, ob objavi zgodbe gospe Roze se je javil neki posameznik in rekel, da on bi pa pomagal samo in izključno njej. A zakaj pa ne gospe Anici – ker je mož ni pretepal, toda lačna je pa lahko?

Kdo so ključni donatorji, ki vam pomagajo – so to mali ljudje, podjetja ali premožni posamezniki? 

Mali Humanitarček že skoraj desetletje živi z malimi ljudmi – in od malih ljudi. Ti so naše glavno gonilo. Res je, kar nekaj podjetij nas je sedaj podprlo, a se zavedamo, da ko za medije to ne bo več zanimivo, bo minilo tudi njihovo zanimanje. Francka, ki vedno kupi kremo Nivea v akciji dve za eno in nam nato eno pošlje, pa bo ostala. Ostala bo Lojzka, ki skuha marmelado za naše starostnike, pa Anka, ki bo podarila krompir. Dobrodelnost so predvsem mali ljudje.

Nujno je treba urediti avtomatizacijo prejemanja varstvenega dodatka za reveže, omiliti birokracijo ter vzpostaviti natančne evidence ljudi, ki živijo pod robom revščine; saj država menda ja ve, kdo od nje prejema tristo evrov pokojnine ...

Strah me je, da mnogi ljudje berejo zgodbe projekta Vida iz istih vzgibov kot črno kroniko – predvsem zato, da se naslajajo ob brutalnih podrobnostih in zadovoljujejo svoj fetišizem. Tudi sami večkrat opozarjate, da bo treba doseči sistemsko spremembo – v katero smer in kako? 

Fetišizem bo žal prisoten še dolgo, kot družba še nismo povsem odrasli. Pri Humanitarčku vseskozi poudarjamo, da je potrebna tesnejša povezava med sistemom in nevladniki. Prvi imajo sredstva, logistiko, drugi imamo roke in notranji vzgib za pomoč. Nujno je treba urediti avtomatizacijo prejemanja varstvenega dodatka za reveže, omiliti birokracijo ter vzpostaviti natančne evidence ljudi, ki živijo pod robom revščine; saj država menda ja ve, kdo od nje prejema tristo evrov pokojnine ... Kako je potemtakem mogoče, da nihče ne pride osebno preverit, kako ti ljudje shajajo s tem drobižem? Saj s tem ne more nihče preživeti ... Humanitarček pa ne more biti vsepovsod in Ninna Kozorog ne more v Brkine vsak dan. Preprosto predaleč je, poleg tega pa ne poznam okolja. Svoje lokalno okolje najboljše pozna vsak sam. Potreben je temeljit družbeni premik in upam, da je projekt Vida lahko njegov začetek. Veliko ljudi je po objavah napisalo, da so postali bolj pozorni na starostnike. Da so kupili kruh sosedi, da so ostarelemu paru odnesli božično kosilo. To so mali premiki, ki delajo velike spremembe.

Ste ob vsem, kar opažate na terenu, jezni? 

Prej žalostni. Razočarani. Že dolgo več ne skrivam solz, ko sedem v avto. Ne umirjam več želodca; včasih so razmere, na katere naletiš, dobesedno takšne, da izbruhaš par kosil ... Jeza pride šele kasneje, ko končno ugotoviš, da si se ves čas gnal prek meja svojih zmogljivosti, da si rešil enega samega človeka. Pa se pojavi še eden. Pa drugi. In ugotoviš, da ni konca.

Kako potem še uspevate ob rečeh, ki jih vidite, in zgodbah, ki jih slišite, ohraniti trezno glavo? Kako preprečujete, da vas občutki ne odnesejo? 

Težko. V zadnjih treh mesecih smo morali eno izmed članic Humanitarčka trikrat peljati na urgenco zaradi kolapsa. Psihično in fizično je bilo preprosto preveč. Zato sama pogosto odredim, da se lahko vsak član društva vsake toliko časa popolnoma odklopi, četudi to pomeni, da imam potem več dela sama. Se pa veliko pogovarjamo med seboj in z ostalimi humanitarci. In športamo, da vzdržimo vse napore. K sreči imamo tudi manj brutalne akcije, kot je projekt Vida, in tiste nas polnijo z energijo, ki jo sicer porabljamo. Zdaj smo recimo izbranim revnim družinam na skrivaj postavili 42 polno okrašenih smrečic, pod njih pa postavili posebne božične pakete s hrano. Ali pa smo na morje peljali brezdomca, ki si je srčno želel, da bi ga videl. Ali pa starki pomagamo najti dolgo izgubljeno vnukinjo, ali pa ji zgolj priskrbimo štedilnik in z njo pečemo potico ... To so male zmage, ki me držijo pokonci.

V zadnjih tednih ste med humanitarci dobili malodane zvezdniški status. Kaj vam pomeni prepoznavnost, ki vam jo prinašajo priznanja in objave? 

Vsi skupaj to kar težko prenašamo, čeprav ljudje morda to dojamejo drugače. Res je, na začetku ti godi neka pohvala, dokaz, da si s svojim delom premaknil ljudi. Ampak je naporno. Se pa v Humanitarčku zavedamo, da imamo odgovornost tudi po tej plati; ne moremo se zdaj skriti v luknjo. Želeli smo dati glas starostnikom in zdaj moramo biti ta glas. Ne dojamemo pa tega kot neki zvezdniški status; humanitarnost ni in ne bi smela biti tekmovanje. Več kot medijske objave štejejo drobna dejanja vsakdanje prijaznosti, ki so jih morebiti spodbudila naša prizadevanja. Sama sem najsrečnejša, ko mi kdo reče, da smo mu dali misliti in da se je zato opogumil in končno potrkal na vrata osamljeni stari sosedi.