Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

»Svobodo sem našel v tem, kar počnem, in edino, kar me je delalo nesvobodnega, so bile lastne ambicije«

Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.

Edward Clug se je rodil leta 1973 v romunskem mestu Beius. Študij klasičnega baleta je končal leta 1991 v Nacionalni baletni šoli v Cluju in se takoj po diplomi odpravil na Zahod. Opravil je kar nekaj avdicij po evropskih baletnih hišah, a se je odločil za SNG Maribor in tudi ostal. Trdo je delal, postal izvrsten baletnik in prvi solist ter ustvaril niz vrhunskih baletnih vlog. Prišel je čas, da prevzame vodstvo baleta. Leta 2003 je bil imenovan za umetniškega direktorja mariborskega baleta. Uvedel je novosti in spremembe tudi v načinu dela, predvsem pa je posodobil umetniški izraz in estetsko dimenzijo baletnih predstav. Za njim je 28 let dela v SNG Maribor in hkrati več kot 12 let mednarodne kariere koreografa. Ko je leta 1998 ustvaril prvo samostojno koreografijo Tango, si je s predstavo in virtuoznim plesom odprl vrata v svet, in Tango je še vedno na repertoarju. Leta 2005 je ustvaril avtorski projekt Radio and Juliet na glasbo skupine Radiohead, ki je postal pravi mednarodni hit, saj je baletni ansambel SNG Maribor z njim gostoval v gledališčih po Evropi, ZDA, Kanadi, Braziliji pa vse do Južne Koreje. Kmalu so prišle tudi prve ponudbe iz velikih svetovnih baletnih hiš za ustvarjanje avtorskih projektov in koreografij. Temu so sledile nominacije za mednarodne nagrade. Tudi domači kulturni krogi so prepoznali njegovo odličnost in mu leta 2005 podelili nagrado Prešernovega sklada za plesni projekt Lacrimas - Solze. Za avtorske projekte pogosto izbira zanimive teme in velike zgodbe. Eno največjih pričakovanj svetovne baletne javnosti in tudi ena najtežjih njegovih nalog pa je gotovo postavitev celovečerne baletne predstave Mojster in Margareta to pomlad v moskovskem Bolšoj teatru.

Baletno predstavo Mojster in Margareta, po istoimenskem romanu Mihaila Bulgakova, ste najprej želeli postaviti na oder züriškega baleta. Zakaj se to ni zgodilo? 

Res je, najprej sem ga pripravljal za züriški balet. A v tem času se je vse spremenilo. Züriški balet je eno izmed evropskih gledališč, s katerimi stalno sodelujem. Še najdlje pa sodelujem s stuttgartskim baletom, že kar 12 let. Prav ta konec tedna sem bil pri njih in se dogovarjal kar za dva projekta, oba do leta 2023. V Zürichu sem običajno delal kratke predstave znotraj triptihov. Leta 2014 pa so mi ponudili, da naredim celovečerno baletno predstavo. Predlagal sem jim Mojstra in Margareto. Züriški direktor baleta Christian Spuck je iz nekdanje Vzhodne Nemčije, zato mu je bila tema zelo blizu. Takoj je bil za. Čez dobri dve leti, ko sem vodstvu gledališča predstavljal projekt, pa je vodja marketinga moj projekt sesul praktično v prah. Navedel je podatke marketinške raziskave, češ da

Švicarji romana Mojster in Margareta sploh ne poznajo. Poskušal sem nadaljevati pogovore in jim razložiti, da bi jim tema morala biti blizu, saj je ta roman v bistvu sovjetski Faust. Direktor Spuck se je hitro odzval in predlagal, da bi naredil Goethejevega Fausta, ter dodal – pa še naš marketinški oddelek bo srečen. Ob kosilu smo se že dokončno dogovorili za Fausta. Na neki način sem bil vesel, da ne bi bilo treba razlagati zgodbe, in kot se je izkazalo, je bil za švicarski kulturni prostor ustreznejši. Premiera je bila že aprila 2018.

Tako sta Mojster in Margareta počakala na svojo Moskvo. 

(Pomolči in se zadovoljno nasmehne. ) V obdobju, ko sem v Zürichu delal Fausta, so me poklicali iz moskovskega Bolšoj teatra in vprašali, ali bi zanje koreografiral krajši balet. Predlagal sem jim Petruško Igorja Stravinskega in smo bili takoj dogovorjeni. Še vedno pa sem bil razočaran, ker v Zürichu ni prišlo do realizacije Mojstra in Margarete. Pa sem si rekel – tako posebna zgodba se bo zgodila tam, kjer se bo morala zgoditi. Nisem pa pričakoval, da bo odgovor prišel tako hitro.

Po tistem, ko smo pred tridesetimi leti po padcu Ceausescujevega režima postali navidezno svobodni, sem dojel, da smo postali ujetniki še večjega zapora, tega današnjega globalnega sveta. Svojo svobodo sem našel v svojem delu.

Ko smo v Stuttgartu v tem istem obdobju obnavljali eno izmed mojih predstav, je direktor Bolšoja priletel za en dan v Stuttgart, da bi se dokončno pogovorili o Petruški. Vprašal me je, kaj trenutno ustvarjam, in odgovoril sem mu, da Fausta v Zürichu. Zanimalo ga je, kako sem prišel na idejo. Prav dobro se spomnim, da smo se sprehajali po parku in bili na poti v restavracijo, kamor sem ju s producentko povabil na kosilo. Omahoval sem, ali naj mu povem, da se je Faust izluščil iz projekta Mojster in Margareta. Nisem želel biti vsiljiv, a direktor je vztrajal. In sem povedal. Začuden se je obrnil k producentki, z njo spregovoril v ruščini – ruščino dobro razumem – in jo vprašal, ali so v Rusiji že kdaj naredili baletno uprizoritev tega romana. Odkimala je, in zmenili smo se. Lepše se res ne bi moglo izteči – Mojster in Margareta za Bolšoj! Srce mi je razbijalo. Roman je doma v Moskvi, je del njihove kulturne zavesti. Po eni strani je to noro, po drugi strani pa še bolj noro.

Sem prav razumela, da bo premiera letos spomladi? 

Ste. Naš pogovor smo že takrat sklenili z datumom premiere, pomlad 2020. Se pravi, da že štiri leta živim za to predstavo. V tem vmesnem času sem leta 2018 za Bolšoj uprizoril Petruško, in po tej izkušnji lahko rečem, da se vračam v domače okolje, kjer poznam plesalce, pa tudi notranje mehanizme in sistem gledališča.

Bolšoj teater je v Rusiji pojem odličnosti, ruski balet pa je pojem odličnosti znotraj svetovnega klasičnega baleta. Je želja po ustvarjanju baleta Mojster in Margareta prinesla s seboj veliko odgovornosti? 

Ja, ta poteza in želja po Mojstru in Margareti je postala v nekem trenutku zelo specifična iz več razlogov. Prvič, ker je to roman, s katerim so nekateri krogi v Rusiji zelo povezani, zato so tudi zelo občutljivi, pa tudi skeptični, češ, sedaj nam boš pa ti pamet solil, in to celo s plesom. Sam menim, da je ključ vsega prav v plesu, ali natančneje povedano – v metaforični obliki, ki jo lahko doseže samo ples. Že sam Bulgakov sugerira vprašanje, ali se je to res tukaj zgodilo ali pa je vse skupaj le iluzija. In sam se držim te iluzije, ona me vodi skozi proces. Projekt je zares zahteven tudi zaradi najrazličnejših pričakovanj. Dediči avtorskih pravic imajo svoje zahteve in vprašanja. Na marsikatero jim ne morem in ne želim odgovoriti, ker še nisem začel delati s plesalci, to se bo zgodilo 14. januarja. Sestavil sem libreto, ki je glasbeni scenarij, in že o njem smo imeli veliko pogajanj. S koreografijo ne želim razlagati knjige. Navsezadnje v Rusiji in v Moskvi ta roman, v nasprotju s Švicarji, dobro poznajo. Je pa res, da ima vsak svojo interpretacijo. Tok dogajanja bom peljal v svoj del zgodbe, ki bo združila vsa dogajanja in pričakovanja na enem mestu, v osrčju Moskve in na odru Bolšoj teatra.

Libreto sem v zadnjih dveh letih sestavil iz glasbe dveh ruskih avtorjev, eden je Dmitrij Šostakovič (1906–1975), drugi je nemško-ruski Alfred Schnittke (1934–1998). Tako kot Mihail Bulgakov (1891–1940) v romanu opisuje svoje izkušnje z represivnim sistemom, to počneta tudi oba skladatelja. Vsak od njih je bil na svoj način zaznamovan s posledicami represivnega sistema, podobno, kot sem bil sam v najstniških letih. Izbrana dela obeh skladateljev se dopolnjujejo v kontekstu zgodbe in pri obeh se lahko začuti in sliši zvok Bulgakova. Pri Schnittkeju se odpirata metafizična in filozofska plat zgodbe, pri Šostakoviču pa ironija in burleska, ki sta lastni tudi pisateljevemu slogu. Glasba je komorna, ni simfonična, in ta format mi kot koreografu zelo ustreza.

Omenjali ste zahteve in vprašanja dedičev. 

Ja. Prve težave so nastale pri libretu. Dediči so bili zelo občutljivi. Želeli so poznati podrobnosti o koreografiji, in to samo zato, ker bo predstava v Bolšoju. Mojstra in Margareto so igrali že marsikje po svetu, med drugim tudi v Mariboru. Običajno so dediči le pobrali tantieme in se poslovili. Predstava v Bolšoju pa je zanje nekaj povsem drugega. Veliko želijo vedeti o poteku priprav, izredno si prizadevajo zaščititi roman in Bulgakovovo dediščino. Druga stvar, s katero se prav sedaj ukvarjam, pa je razlaga različnih plesnih situacij Šostakovičevim dedičem. Na primer, pri koncertu za violončelo sem pripisal situacijo – Gribojedov finale. A to zanje ni dovolj, želijo izvedeti natančno, kako se bo ta scena odplesala in kakšna bo mizanscena. Sedaj jim moram takole po žličkah odmerjati informacije. Običajno tega ne delam, libreto je glasbeni osnutek, vsebina pa nastaja v procesu dela s plesalci. Takrat se rodijo pomembni detajli, ki povežejo zgodbo.

Kot ste sami omenili, ima vsak, ki je prebral roman, svoje mnenje in razlago tega zagonetnega Bulgakovovega literarnega dela. Nekateri menijo, da govori o boju med dobrim in zlim ter o dvomu v boga, drugi, da je to politični roman, tretji, da je ljubezenski. 

Preden ne bom zares začel delati konkretne koreografije s plesalci, ne želim odgovorov na ta vprašanja. To bi bila zame omejitev. Ne želim povedati nič konkretnega, ker tudi to je omejitev. Edina omejitev, ki jo ta hip sprejemam, je ta, kako zaobjeti neomejeno, ki je tudi glavna značilnost romana. Bulgakov se nam izmuzne, kljub konkretnosti ali navidezni konkretnosti ostanemo na koncu romana praznih rok, celo srce je prazno in utrujeno. Seveda potrebujem okvir, tako kot ga potrebujejo vsi dediči od Šostakoviča do Bulgakova, kmalu se bodo oglasili še Schnittkejevi. Navsezadnje potrebujem ta okvir, da lahko podpišem pogodbo. Takoj ko je okvir postavljen, ni več prostora za spekulacije, sploh pa si ne dovolim, da bi Moskovčane poučeval o dobrem in zlem. Nočem ostati na ravni gledališke izkušnje, želim si, da bi predstava dala občutek, ki sem ga sam dobil, ko sem prebral roman. To je občutek grenke tolažbe. Na koncu Bulgakov nakaže kanček upanja, ki je čisto dovolj za vero, da dobro zmaga. V tem primeru razumem dobro kot neomajno ljubezen, kljub temu da ta ljubezen pelje v brezno, ali v pekel, ali v vakuum. Za ta občutek praznine smo našli tehnično rešitev (se zasmeji) – ki jo bodo gledalci videli, a naj ostane skrivnost.

Pri snovanju tega baleta se bomo srečali tudi z elementom političnega. Kako se vas dotakne današnja politika? Tako je glasna, da pogosto preglasi naše misli in vsiljuje neka čustva, ni se ji mogoče povsem izogniti. 

Moram se ji izogniti, sicer sploh ne bi mogel ustvarjati … (molk)

Nimam drugih sredstev in orodij, da bi se boril proti okoljskim problemom in globalni politiki, imam le svojo umetnost.

Torej jo poskušate odmisliti, da gre mimo vas kot bleda senca? 

Sam sem šel že zdavnaj, že v mladosti, skozi svoje politične bitke. Že družinska vzgoja mi je prinesla spoznanje, da nista dobra niti sistem niti država, v kateri sem živel. Star sem bil deset let, ko sem starše vprašal, zakaj sem se rodil v tej državi. Morda zato, ker sem poreden? Po tistem, ko smo po padcu Ceausescujevega režima postali navidezno svobodni, sem dojel, da smo postali ujetniki še večjega zapora tega današnjega globalnega sveta. Od takrat se s tem ne ukvarjam več. Svojo svobodo sem našel v tem, kar počnem, in edino, kar me je delalo nesvobodnega, so bile moje ambicije. Žalosten sem bil zato, ker jih nisem mogel takoj uresničiti. Bil sem lačen baleta, želel sem si uspehov. V nekem trenutku sem se sprijaznil, rekoč, morda sežem res le do sem. A me je kljuvalo vprašanje, ali sem res že prišel do mej svojih sposobnosti. Ali res ne zmorem več? To me je gnalo naprej. In če sedaj pogledam na prehojeno pot, sem vesel, ker vidim, da sem našel srečo v prav vsakem obdobju.

Moram priznati, da ne vem, kakšen je moj pogled na svet, ker tega sveta v bistvu ne poznam. Morda zato, ker se nenehno spreminja? Naj povem drugače – na jutri ali na prihodnost ne gledam kot na dva pojma, ampak kot na nalogo, kot na poslanstvo. Sem del procesa, potovanja, ki me včasih preseneti, saj se ta razvija točno tako, kot je namenjeno, velikokrat pa še bolje. Ja, morda se kdaj obnašam egoistično. Ampak v vsaki novi situaciji, tudi v dnevni rutini, sem postavljen pred dejstva, ki jih moram natančno domisliti, zato sem zelo osredotočen na neposreden, pristen in edinstveni odnos, ki si zasluži svoj edinstveni trenutek, takrat v tistem hipu, ker ga ni bilo pred tem in ga nikoli več ne bo. Vsega dogajanja je preveč, da bi si lahko dovolil, da se čustveno ali pa miselno pustim ujeti v katerikoli trenutek, ki ni nujno potreben za moj delovni proces in za moje potovanje skozi ustvarjalnost. Ne vem, ali je to zares modro, ampak to je instinkt. Z njim sem se rodil in si ga z leti tudi izostril. S sistemom sem se boril že kot najstnik, kar je neposredno vplivalo name, na oblikovanje moje osebnosti in tudi na moj želodec. Po tej izkušnji sem razumel, da v na videz še tako nemogoči situaciji vedno obstajajo skrivnostna vrata, skozi katera lahko pobegneš. Vendar teh vrat ne smeš nikoli zapreti. Saj ne veš, kdaj te bo čas premaknil nazaj. Živim s tem instinktom, ne vem, morda pa je to le sposobnost prilagajanja.

Tudi ko ste prišli leta 1991 v Maribor, ste se morali prilagoditi novemu okolju. 

Morda je ta misel nekoliko klišejska. Ampak že dejstvo, da smo v mariborskem gledališču dosegli največje uspehe prav v času hude finančne krize, je posledica tega prilagajanja. Nismo se vdali, ampak smo poiskali načine, s katerimi smo prišli do idej. Ena ideja je prinesla drugo in tako naprej vse do neverjetnih dosežkov.

Zjutraj razgibavaš kost za kostjo, ligament za ligamentom in jih poskušaš spraviti v funkcijo, da bo telo zdržalo in bo do večera pripravljeno na še en plesni »podvig«.

Ko ste pri osemnajstih letih zapustili Romunijo in iskali svoje mesto na Zahodu, ali ste se ustavili v Mariboru tudi zaradi velikega romunskega baletnika Marina Turcuja, ki je plesal v mariborskem baletu že od sedemdesetih let? 

Tudi. A hkrati nisem imel druge izbire. Marin mi je pomagal profesionalno in osebno. Na Maribor sem sicer gledal kot na odskočno desko, saj sem šel kot mladenič na kar nekaj avdicij po evropskih baletnih hišah. Moj oče si je želel, da bi uspel na Zahodu. In njegovo željo sem na neki način izpolnil, četudi le 800 km zahodneje od svojega rojstnega kraja v Transilvaniji. Takrat si res nisem predstavljal, da se bo iz Maribora »moj Zahod« tako razširil, kot se je, in da bom hkrati tako veliko delal tudi na Vzhodu.

Mednarodna pot pa se je začela v Stuttgartu leta 2009 z majhno predstavo. Vabila iz drugih evropskih baletnih hiš so prihajala počasi, ta vzpon ni bil strm. Na začetku kariere si niti predstavljal nisem, da bom nekoč ustvarjal tudi za slavni NDT (Nizozemski plesni teater) v den Haagu. Še vedno sodelujem z obema baletnima hišama. Nov projekt, ki sem ga nedavno naredil za NDT 1, se imenuje Aperture in je del triptiha Soir Historique. Premiera je bila 29. novembra 2019. Kritike so bile dobre. Ponosen sem na stavek iz kritike, ki se glasi takole: »Če preostala dela predstavljajo današnje uspehe NDT-ja, Clugov Aperture predstavlja uspeh prihodnosti.« To je zadoščenje, čutim zadovoljstvo, da sem šel v to smer. To ti tudi olajša komunikacijo s Schnittkejem, Šostakovičem in Margareto ter posredno z dediči in producenti. Kajti imaš ta zalogaj, ta dosežek, to malo osebno trofejo, ki te postavi v neki drug položaj. Perspektiva pa se ves čas spreminja. Rad verjamem, da je treba še veliko tega odpreti, poskusiti in ustvariti.

Tako velik uspeh zna ljudi osebnostno spremeniti. Ampak vi niste postali aroganten umetnik, nasprotno, ostali ste prijazni in galantni. 

Mislim, da je to, o čemer govorite, predvsem stvar vzgoje. Rekel bi, da sem bil bistveno bolj nadut po prvem dosežku, po plesni predstavi Tango. Četudi se mi zdi, da sem bil takrat bolj mladostniško vznesen kot pa nadut. Imel sem občutek, da sem prijel boga za brado, da sem dosegel vse. Ampak, saj vsi potrebujemo potrditve, mar ne? Toliko se predajaš svojemu delu, zato potrebuješ odziv, ne pa le nekaj vrstic v časopisu dan po premieri. To je kruto in hkrati si ves čas tarča medijev. Skozi razvoj, skozi spoznavanje in sprejemanje dobrih in slabih strani se neprestano oblikuješ. V vseh teh letih so mi uspehi in potrditve dali možnost, da izoblikujem dobro plat svojega značaja, ki je že obstajala, le dodatno sem jo negoval. Dali so mi širino, da lažje delim dobre stvari. A to še ne pomeni, da sem drugačen, ne, isti sem.

Imate na gostovanjih ali ko delate predstave v velikih mestih čas za spoznavanje mesta? 

Ko sem bil mlajši, sem bil zelo radoveden. Kajti če si živel v državi, iz katere si težko odpotoval, si željan drugih svetov. Sedaj pa priznam, da sem verjetno najbolj dolgočasen turist. Tu in tam se prisilim, da grem na kakšno razstavo ali da pogledam kakšno predstavo; na potep po mestu, v katerem delam predstavo, pa ne grem skoraj nikoli. Še več, zadnje čase ves čas nosim slušalke in tako izklopim zunanji zvok. Še v trgovino grem z njimi. Pa ne zato, da bi se zaščitil, ampak gre za proces dela, kraj in mimoidoči postanejo moje delovno mesto. Običajno delam več projektov hkrati, to vzporednost projektov prav potrebujem zaradi različnih perspektiv in odnosov med njimi. Tako nastane zelo dinamičen delovni proces. Ne vem, morda drži rek, ki pravi – ob več dobrih idejah tista genialna ne pride do izraza. Skratka, tudi takrat, ko se mi zdijo stvari še tako prepričljive, je morda kje še kaj, kar bi lahko projekt potisnilo še malo naprej. Ob takšnem načinu dela pa moraš biti organiziran. Moram priznati, da sta mi dala temelj internat in vadbena disciplina v baletni šoli, pa tudi domača vzgoja.

Je v vaši baletni šoli v Cluju prevladovala ruska baletna šola? 

Seveda, ruska. Manjkal nam je le še ruski jezik, pa bi bili ena izmed republik Sovjetske zveze. Ampak meni je Rusija blizu, sploh tista stara, predsovjetska. Danes je Moskva obnovljena, »pošlihtana«, stari del Moskve je čudovit in vse je kot iz pravljice. Vendar več kot toliko Moskve nisem doživel. Hotel, kjer bivam, je 200 metrov od Bolšoja, moj dnevni ritem je hotel-teater-hotel- teater … Pripravlja se dokumentarec o vas. Kaj se je zgodilo, ko ste naredili retrospektivo svojega življenja? > Potovanja s televizijsko ekipo v Romunijo so bila fantastična. Povabili in vključili smo mojega najboljšega prijatelja iz otroštva. Moram povedati, da sem najprej zelo nasprotoval ideji o dokumentarcu. Ustvarjalcema Nuši Ekar in Božu Grlju sem dejal, da nimam časa. Kajti takšnemu projektu, kot je dokumentarec, se moraš zares posvetiti. V pogovoru z njima pa sem omenil, da bomo z mariborskim baletom prvič gostovali v Romuniji in tudi v mestu blizu mojega rojstnega kraja. Oba sta poskočila, rekoč: Kaj?!! To vendar moramo zabeležiti s kamero. In smo.

Primarna oblika giba pri koreografiji izhaja iz mojega telesa, ne pa tudi končna, to izoblikujeta plesalec in plesalka.

Je bilo to junija 2018, ko ste v Romuniji gostovali z baletom Hora-Cantata v izvedbi mariborskega baleta? 

Točno tako. Na predstavo je prišla vsa moja družina, prijatelji, tudi župan je prišel in mi podelil častno priznanje mesta, vse to je zabeleženo v dokumentarcu. Nuša in Božo sta po predstavi dejala, da se moram peljati še v kraj, kjer sem obiskoval šolo. Mesto Oradea je od Cluja oddaljeno le 150 kilometrov in smo se peljali. Internat je bil v starem samostanu, stavba še vedno stoji, po denacionalizaciji je bila vrnjena cerkvi. Želel sem si, da nas spustijo v stavbo. Vstopili smo na dvorišče in zagledal sem to dolgo enonadstropno poslopje z zunanjim hodnikom, z železnim gankom, ki je povezoval spalnice in na koncu katerega sta bila stranišče in kopalnica. Pozimi je bilo najhuje, takrat smo v plastičnih natikačih tekali na stranišče po tem železnem zunanjem hodniku in na zaledenelem vogalu nam je običajno zdrsnilo, marsikdo je padel na ledena tla. Gledal sem to stavbo, spomini so švigali skozi mojo glavo, stopil sem k lesenim vhodnim vratom, še vedno so taka kot nekoč, prijel sem kljuko, ki se je vdala, in vstopili smo. Povzpeli smo se po vijugastih stopnicah in zagledali strgano železno mrežo na okviru, ki je zapirala hodnik. Ista mreža, ki sem jo kot deček vsak dan gledal, se je dotaknil, jo odrinil ... To je bil trenutek, ko sem pomislil na Bulgakova in se vprašal, ali je to resničnost ali iluzija. Zdrznil sem se. Snemalec mi je sledil, stopali smo po hodniku, prišli do vrat spalnice, jih odprli in zagledal sem ta veliki prazni prostor; v tistem trenutku sem se zlomil. Bilo je kot v regresiji. Prideš v sobo, kjer si dejansko … evo, to je ta vakuum, o katerem sem govoril prej … ko se prekine neka zveza, ko se zgodi neki konec, praznina … v tistem trenutku sem se spomnil, kako sem doživljal trenutek, ko sta me mama in oče pripeljala v to sobo in mi rekla, sedaj boš tukaj ostal, tukaj boš spal, videli se bomo morda čez mesec ali še kasneje. Odšla sta in me pustila samega. Vrnila sta se v domači kraj, ki je bil oddaljen sedem ur vožnje z vlakom. Ostali so praznina, krč, žalost. Star sem bil deset let.

Ko sem kot odrasel človek stopil v to prazno spalnico, kjer je bil še vedno isti vonj, ista barva sten, se mi je spet obudil občutek tiste strašne prekinitve, ko sem ostal sam samcat v internatu. Spomnil sem se tudi, kako sem tukaj začel sanjati. Najprej, kako bomo preživeli dan, čez čas pa tudi, kakšne prihodnosti si želim. Ta instinkt, občutek za prilagajanje in boj za preživetje so me spremljali vso mladost. In kako naj bi človek imel težave z današnjo politiko, ko pa je preživel vse to?

Imate prav. Verjamem pa, da je Greta Thunberg s svojo skrbjo za prihodnost planeta nagovorila vaša otroka. 

Seveda je! Prav danes zjutraj mi je hčerka pripovedovala, kako so se v šoli z učiteljico pogovarjali o živalih, ki bodo morda izumrle. In je rekla: Veš, tati, mogoče tudi leva več ne bo. To je grozno! In naštela mi je, kaj vse mora storiti, da bi to preprečila. Imam krasna otroka. Takšni trenutki s Sofijo in Izakom mi dajo misliti. Začnem se spraševati, kako bi lahko v teh primerih več prispeval k družbi.

Sem pa zelo hvaležen, da lahko počnem to, kar počnem, in s tem lahko vplivam tudi na druge. No, na vse tiste, ki so se pripravljeni soočiti z mojim svetom in jaz z njihovim, neposredno ali posredno. To vidim kot poslanstvo. Tukaj sem luciden in osredotočen. Nimam drugih sredstev in orodij, da bi se boril proti okoljskim problemom in globalni politiki, imam le svojo umetnost.

Poleti, ko sem bil v Montrealu, je bila tam tudi Greta. Tisto jutro, ko sem šel na vajo v gledališče, sem se prebijal skozi množico ljudi, ki so skupaj z Greto hodili po montrealskih ulicah in izražali svoj protest. Bil sem ganjen, zdelo se mi je neverjetno, kakšna množica ljudi se ji je pridružila. Zapekla me je vest, v rokah sem imel plastenko vode, liter in pol, ki jo potrebujem, da zdržim tempo na vajah. Takrat sem se vprašal, kje sem jaz. Kakšno je moje mesto v tem svetu? Je moje obnašanje neodgovorno? Se morda ne zavedam okoljskih problemov? Ne vem. A v tistem trenutku sem bil na svoji misiji, šel sem ustvarjat predstavo Carmina burana v Les Grandes Ballets Canadiens, in kasneje sem z njo razveselil nekaj tisoč ljudi. Torej, kako me to dejanje opisuje? Moram povedati še nekaj: dopoldanski dogodek – demonstracije na eni strani in moje dejanje na drugi, ko sem šel v nasprotno smer kot oni, mimo njih, na neki način sem ignoriral te demonstracije – je imel posledico zvečer, ko sem se po vaji vračal v hotel in šel kupit stvari za večerjo. Trgovka me je vprašala, ali želim vrečko, in sem rekel, ne, hvala. Povedal sem ji, zakaj ne. Prodajalka se je zasmejala in rekla, da mi, mali posamezniki, ne bomo mogli nič spremeniti. Imela je prav. Ključni vzvodi za rešitev planeta so v rokah drugih.

In potrošniki imamo slabo vest, namesto da bi jo imeli tisti, ki bi lahko in bi morali ukrepati, a tega ne storijo zaradi svojih sebičnih koristi. Vrniva se k lepšim stvarem, k baletu. Mariborski baletni ansambel ima izrazito mednarodno zasedbo. Je to vaša zasluga? 

Da, morda zaradi nekaterih mojih odločitev. Pomembno se mi zdi, da smo v našem gledališču zelo povezani. Vsi, od direktorja Roškerja do plesalcev in strokovnih sodelavcev. Z Roškerjem sva v desetletjih sodelovanja postala tudi dobra prijatelja. Med nami vladata zaupanje in podpora. V takšnem vzdušju je tudi delo boljše in pristnejše. Mariborski balet je danes mednarodno uspešen in s tem se res lahko pohvalimo. Pred tremi tedni smo gostovali v londonskem Coliseumu s predstavo Radio and Juliet, pred tem pa 23. julija 2019 s predstavo

Peer Gynt v moskovskem Bolšoju in tako naprej. V takih trenutkih si prevzet z uspehom, naslednji dan pa te spet čaka delo, nov delovni proces. To je lepota naše službe in tukaj sta rutina in disciplina vsakdanjika slehernega baletnega plesalca, ki mora ohranjati svoj instrument (telo) pod vsakimi pogoji in na visoki ravni. Tudi takrat, ko si na vrhu svoje kariere in plešeš velike vloge, ko žanješ uspeh, moraš naslednji dan začeti znova, vse od začetka. Zjutraj vadbo začneš ob drogu in kost za kostjo, ligament za ligamentom razgibavaš in poskušaš spraviti v funkcijo, da bo telo zdržalo in bo do večera pripravljeno na še en plesni »podvig«.

Je vaše telo zdržalo, ste imeli veliko poškodb? 

Lani sem si si strgal še drugo Ahilovo tetivo. Levo sem si strgal še kot baletni plesalec in sem potem počasi tudi nehal plesati. Desno pa sem si strgal, ko sem z otrokoma igral nogomet. Moram se gibati. Po plesni karieri sem začel uživati v teku, tudi po deset kilometrov dva- do trikrat na teden. Po strgani drugi Ahilovi tetivi pa sem pristal na orbitreku. Še vedno moram vsaj trikrat na teden trenirati in se izdatno spotiti. Kajti pri delu s plesalci, ko delamo koreografije, sem zelo aktiven. Gibam se, nakažem gibe, ne morem reči, da plešem, a se gibam ob plesalcih, jih vodim. Primarna oblika giba pri koreografiji namreč izhaja iz mojega telesa, ne pa tudi končna, to izoblikujeta plesalec in plesalka.

Mariborski balet je danes mednarodno uspešen. Pred tremi tedni smo gostovali v londonskem Coliseumu s predstavo Radio and Juliet, pred tem pa 23. julija 2019 s predstavo Peer Gynt v moskovskem Bolšoju.

Ko je solist dunajskega državnega baleta Jakob Feyferlik sodeloval z vami, ga je presenetilo, da so imeli celo plesalci v skupinskih prizorih za nianso drugačno koreografsko izhodišče, prilagojeno njihovemu značaju. Torej svojim sodelavcem dajete svobodo. Tako tudi glasbenikom in scenografom. 

Tudi to je res. Četudi prihajamo skupaj do končnih rezultatov. Vzemimo za primer scenografijo za Mojstra in Margareto. S scenografom Markom Japljem sva razmišljala, da bi bilo neumno nakazati prav vse prizore v romanu, pa četudi tudi z zelo domišljeno scenografijo. Ta roman je skoraj nemogoče zaobjeti. Zato želimo s pomočjo režije in koreografije ustvariti iluzijo, da bo čutiti vzporedne svetove in razsežnosti tega romana ter jih hkrati združiti v eno dogajanje. To je zelo težko, ampak ni nemogoče. Ko sva z Japljem s pomočjo makete projekt predstavljala v Bolšoju, se je jasno videlo, da gre za zapuščen bazen, globok kakšen meter in pol, da se lahko plaziš in zlezeš iz njega. Seveda v bazenu ni vode, ker je zapuščen, okoli njega pa so vrata, ki na videz vodijo v kabine za preoblačenje. Skozi ta vrata potekajo prihodi in odhodi baletnikov, hkrati pa predstavljajo prehod iz tega v oni svet. Svetova se potem premešata, v trenutku imamo v bazenu hkrati Jeruzalem in Moskvo ... Vrata se bodo zaklenila in nihče ne bo mogel zapustiti prizorišča.

Od kod vam zamisel za bazen? 

Za tem tiči zgodba mesta Ştei, kjer sem odraščal. Zgradili so ga Rusi v 50. letih, ko so tam odkrili nahajališče urana. V tistih časih se je mesto imenovalo Dr. Petru Groza, po prvem komunističnem premieru. Mesto je temeljilo na rudarski industriji, moj oče je bil geolog, mama geofizičarka, vsi prebivalci so delali v rudarstvu. Rusi so rudnik izkoriščali dobrih 20 let, dobesedno so odpeljali goro urana. Zgradili pa so simpatično mesto v nekakšnem neoklasicističnem slogu. In imeli smo tudi kopališče, ki je imelo vse od skakalnic naprej. Ruska zapuščina v našem mestu je tudi bazen, ki je bil za nas, mulce, osrednja točka dogajanja in druženja. In rekel sem si – prav pri tej scenografiji za Mojstra in Margareto jim vrnem svoje otroštvo. Oni so nam zgradili bazen, jaz pa jim ga vrnem na oder Bolšoj teatra v obliki zapuščenega bazena. Da ne boste mislili, da jim ob predstavitvi projekta nisem povedal zgodbe o našem kraju. Sem. Poslušali so, na koncu so se malce kislo nasmehnili, vendar so predlog scenografije sprejeli brez zadržkov.

Tudi to kaže, da imate velik ugled ter s tem tudi vpliv in moč. Nagrade in nominacije pomagajo. Med prestižnejšimi je zagotovo nominacija za nagrado benois de la dance leta 2017, ki se podeljuje prav v Moskvi. 

Res je, nominacije se kar vrstijo. Pred kratkim so me predlagali tudi za nagrado faust, ki je kot nemški gledališki oskar. A tudi pri tej nagradi je ostalo le pri nominaciji. Tako da sem navajen teh nominacij (se namuzne) in sem vesel, da stroka prepozna moje delo kot drugačno. Status ‘nominiranca’ mi za zdaj zelo ustreza. Zavedam se, da moram še veliko delati, morda sčasoma pride tudi kakšna nagrada, navsezadnje verjamem, da lahko res še veliko naredim in se še več naučim.