Govor, ki ni zasenčil vsebine

»Nocoj bi rad povedal zgodbo, čudovito zgodbo, navdihujočo. O čudežu v deželi na sončni strani Alp. Ampak to ne bo pravljica, to je resnična zgodba o nastanku plebiscitne večine, enotnosti našega ljudstva za ustanovitev lastne države,« je predsednik Slovenije Borut Pahor začel govor na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. »Pravljičen,« je po proslavi ta govor jedrnato opisal prvi predsednik Slovenije Milan Kučan.

Seveda je bil pravljičen, ta govor, s katerim nam je predsednik celil rane domovinskih čustev, razbolenih od vsakodnevnih razprtij in ločevanj, ter pozival k medsebojnemu razumevanju in pogovoru, proti izključevalnosti, pri čemer nas je spomnil, da je osamosvojitev uspela le, ker smo se medsebojno upoštevali in nismo razpihovali razlik. Posebej čarobni so bili trenutki njegovega govora, ko je pel pesem ptic trnovk konsenzualni politiki; tej, pri kateri so se žal pokazale tudi pomanjkljivosti in »so jo ljudje danes skupaj s pretirano politično korektnostjo začeli zavračati,« hkrati pa mu kot navadno ni uspelo jasno povedati, da se morajo nekateri nad njegovimi opozorili o strpnosti bolj zamisliti kot drugi. Morda pa nam je predsednik želel jasno povedati prav to, da vsi enako povzročamo razprtije in občutek vojnega stanja.

Predsednik nas je spomnil tudi na lep podatek, da nas je kar 95 odstotkov glasovalo za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. To je verjetno manj od deleža državljanov, ki danes državnih proslav ne gledajo in so z njimi seznanjeni samo prek državotvornih tviteraških vojn politikov glede njih. A pri tokratni proslavi lahko to nezanimanje res obžalujemo. Pahorjevemu čarobnemu uvodu je sledila vsebina. Za umetniški program (kar je sicer za gledalca približno tako privlačna oznaka kot »govor«) je bila tokrat izbrana predstava režiserja Matjaža Pograjca Slovenska popevka, za proslavo predelana v Tvoje srce, moja domovina – zgodba za drugačno proslavljanje. V predstavi, ki je nastala v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, nastopajo tudi varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga, ki imajo zaradi Downovega sindroma, poškodbe glave, avtizma, motenj v duševnem razvoju ali slepote posebne potrebe. Skupaj s poklicnimi igralci, duom Silence in Big Bandom RTV Slovenija so nam, na trenutke se je zdelo, da z resnično čarovnijo, a zagotovo z veliko vloženega truda, pripravili veselo, vključujočo in strpno praznovanje. Profesionalno, tako da gledalcem ni dopustila občutkov dobrodelnosti ali pokroviteljstva, ker gledamo predstavo, v kateri toni, gibi in izrazi na obrazih včasih niso čisto po scenariju. Niti nam teh občutkov ni bilo treba imeti, saj je bilo preprosto lepo, pač dobro narejeno.

A kot v sicer naklonjeni kritiki tega dela proslave ugotavlja Urška Škerl na Radiu Študent, so »domovi za segregirane postavljeni na mestna obrobja; s tem se ne naučimo sobivati in ne moremo trditi, da smo spoznali drugačnost, četudi smo jo proslavljali«. Letošnja proslava je bila tudi prikaz, kako lahko različni ljudje lepo živijo skupaj, če le hočejo – in če v to tudi kaj vložijo. Naj ob tem namignemo, da je proračunski presežek v državni blagajni zadnji teden leta 2019 znašal 300 milijonov evrov.