Na božično noč

Magnificovi božični koncerti so se zgodili nekako po naključju. Prvi je bil na mariborskem Lentu, potem so se kar nadaljevali, preselili so se v ljubljansko Cvetličarno pa v Kurzschluss na Gospodarskem razstavišču, zadnjih nekaj let še v Stožice.

Četudi Magnifico v resnici vsega tega božičnega pompa in igranja v športnih dvoranah ne mara preveč – pravi, da so športne dvorane in stadioni namenjeni bolj športu kot glasbi, kar so dobro vedeli že Beatli, ki so se na stadionskih koncertih počutili kot cirkuške živali, ne kot glasbeniki, zaradi česar so tudi nehali nastopati v živo – so njegovi božični koncerti postali nekakšen slovenski glasbeno-božični obred. Skoraj bi lahko rekli, da primerljiv denimo s koncertom dunajskih filharmonikov, ki na prvi dan novega leta že od leta 1939 veselo godejo Straussove melodije in častijo tisto lepo modro Donovo. Že nekaj let v Ljubljani za božič ni snega, so pa vsaj Magnificovi koncerti.

Kljub omenjeni glasbenikovi skepsi, da pač ni človek za velike dvorane, to njegovih fenov ne moti. Tudi tokrat je popolnoma napolnil veliko dvorano v Stožicah. Že tretje leto zapored, kar je zavidanja vreden dosežek za vsakega glasbenika.

Magnifico je, kot pravi sam, balkanski šarlatan, luftar in kantavtor, zabavljač, šlager pjevač, ki želi s svojo glasbo, balkanskim diskom in šarmom širiti srečo in radost. To mu dobro uspeva. A kdor malo bolje prisluhne njegovi glasbi in brenkanju na strune, hitro opazi, da se v zatrjevanju, da s koncerti poskrbi »za duhovno rast, boljši jutri in odpiranje čaker«, skriva nekaj več. Magnifico ve, da je lahko zabava tudi politična. Zakaj zabava ne bi odpirala glave in srca, zakaj ne bi odgovarjala na dogodke našega časa ali jih odslikavala, zakaj naj bi bil pop namenjen le industrijskemu štancanju algoritemskih uspešnic na kile in všečke?

Magnifico je govoril o pedrih. Govoril je o čefurjih. O ljubezni, ki ne pozna meja, spogledoval se je z balkanskim melosom in vse to počel že v časih, ko so bile takšne skladbe v Sloveniji razumljene kot heretične. Tokrat je bilo na koncertu enako. Njegova različica izvorne egipčanske pesmi Ya Mustafa je bila v Stožicah pospremljena s projekcijo bodeče žice, na kateri so viseli novoletni okraski. Pri skladbi Revolution is my Solution so ga v ozadju spremljale zastave držav, v katerih divja vojna ali pa se v njih še posebno težko živi. Magnifico je brez težav izvedel tudi skladbo Pukni zoro, ki je v Srbiji ali bolje v Republiki srbski postala neuradna himna, številni pa mislijo, da gre za srbsko narodno pesem, ki je nastala v času solunske fronte ali celo v času prvih balkanskih vojn. Neumnost, Pukni zoro je Dodikovim vzdihljajem navkljub nastala za Bjelogrlićev film Montevideo, šele kasneje jo je izkoristila politika in iz nje naredila izmišljeni narodni ep. Magnifico jasno govori, da ne mara orožja, ne mara uniform, je človek, ki mu nacionalna pripadnost ne pomeni nič, a svoje skladbe si ne bo pustil vzeti. Zato jo je, čeprav je ne izvaja pogosto, zapel tudi v Stožicah.