Ko ženske na oblasti niso več redkost

V začetku decembra je Sanna Marin postala finska predsednica vlade. Novica je v svetovnih medijih odmevala predvsem zaradi njene starosti in spola. Stara je 34 let in je najmlajša premierka na svetu. Kar pa še ni vse. Novo finsko vladajočo koalicijo poleg Marinove, ki je socialdemokratka, sestavlja še Sredinska stranka, ki jo vodi Katri Kulmuni, stranka Zelenih, ki jo vodi Maria Ohisalo, Levo zavezništvo, ki jo vodi Li Andersson, in Švedska ljudska stranka, ki jo vodi Anna-Maja Henriksson. Vse so ženske. Od 19 ministrov je v vladi kar 12 žensk, toliko, da jo nekateri označujejo za spolno neuravnoteženo in slepo za nekatera »moška« vprašanja.

Finska seveda ni edina država, v kateri so ženske v zadnjem obdobju prevzele oblast. Znan je primer Islandije, kjer se je leta 1980 Vigdís Finnbogadóttir, ločena mama samohranilka, v času, ko je v islandskem parlamentu sedelo le pet odstotkov žensk, odločila, da kandidira za predsednico države. Finnbogadóttirovi je uspelo, česar niti v sanjah ni pričakovala. Zmagala je na volitvah in postala prva izvoljena predsednica države na svetu. Ker je nato državo predstavljala celih 16 let, je s tem številnim ženskam na Islandiji odprla pot v politiko. Od leta 2017 islandsko vlado tako recimo vodi leta 1976 rojena Katrín Jakobsdóttir. Tudi Jakobsdóttirjeva zagovarja še do nedavna nezamisljive ideje. Kot bivša voditeljica Levo-zelenega gibanja si recimo prizadeva za odhod Islandije iz Nata.

V skupino držav, v kateri vladajo ženske, bi lahko uvrstili še Škotsko, kjer regionalno vlado vodi Nicola Sturgeon, ali pa Novo Zelandijo, kjer je na čelu izvršne veje oblasti Jacinda Ardern. A Finska je vendarle nekaj posebnega. Je prva država, v kateri so že leta 1906 ženske dobile pravico voliti in biti izvoljene, zaradi česar so tam posledice večje ženske navzočnosti v javnosti najočitnejše. Nekatere od teh sprememb so precej banalne, nam je dejala leta 1977 rojena sociologinja Anna Kontula, tudi sama članica finskega parlamenta iz stranke Levo zavezništvo: »Finski parlament je učinkovitejši. Ni več nočnih sej in dolgih razprav ter zavlačevanj, saj poslanke za to nimajo časa. Mnoge morajo hitro domov, kjer jih čaka še drugo delo, večinoma povezano z družino in vzgojo otrok. V finskem parlamentu tudi ni več toliko kajenja, popivanja zvečer, višja je tudi kultura dialoga,« dodaja.

Seveda pa so bistvene vsebinske spremembe. Finska se je poleti odločila, da bo povečala javne izdatke za državo blaginje in infrastrukturo, zastavili so si cilj, da bo država do leta 2035 postala ogljično nevtralna, dohodkovne razlike pa nameravajo zmanjšati s povečanim trošenjem za izobraževanje, pokojnine in socialne programe. »Ker zasedajo ženske na Finskem pomembne politične položaje, imajo tudi vprašanja, povezana s socialo, zdravjem ali šolstvom, veliko težo,« razlaga Kontulova. Mnogi raziskovalci seveda trdijo, da navzočnost žensk na vodilnih političnih položajih povečuje verjetnost, da bo država sprejemala bolj solidarne ali vključujoče ukrepe, namenjene širšemu krogu ljudi, in navadno za primer dajejo tudi Finsko.

Slovenija na področju enakopravne zastopanosti žensk v javnem prostoru povsem očitno nazaduje.

Pred tremi leti je recimo Svetovna banka objavila izsledke svoje raziskave Ženske, posel in zakonodaja. Ta ugotavlja, da se v državah, v katerih v parlamentih sedi več kot 25 odstotkov žensk, korenito poveča verjetnost sprejema zakonov, s katerimi se krepi državna skrb za otroke ali družine. Te reforme so nato podlaga za to, da se lahko še več žensk vključi v javno udejstvovanje. Finska je značilen primer: po različnih vseevropskih javnomnenjskih raziskavah le 13 odstotkov Fincev meni, da v njihovi državi ni dovolj dobro poskrbljeno za otroke, v Grčiji ali na Portugalskem pa je takšnih med 60 in 86 odstotkov. In kjer je javna skrb za otroke dobro razvita, si lahko tudi ženske privoščijo, da bolj enakopravno sodelujejo v javnem življenju. Kar je dobro, pravi Kontulova, če to pripomore k enakovrednejši zastopanosti posameznega spola.

In če je to cilj, h kateremu bi morale težiti vse družbe, si je seveda treba zastaviti vprašanje, zakaj je ravno Skandinavija na tem področju najnaprednejša. Ne zgolj Finska, vse skandinavske države slovijo po veliki navzočnosti žensk v politiki ali na drugih vodilnih položajih. V zadnjem letnem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma o t. i. globalni vrzeli med spoloma, ki je bilo objavljeno 16. decembra, je na prvem mestu Islandija, tej sledijo Norveška, Finska in Švedska. V skandinavskih državah je navzočnost žensk v politiki že tradicionalna. Ne samo na Finskem, tudi na Švedskem polovico parlamentarnih strank vodijo ženske. Na Danskem, kjer ženske vodijo štiri od devetih strank, je junija Mette Frederiksen postala premierka. Erna Solberg pa vodi norveško vlado že od leta 2013.

Zakaj so v Skandinaviji ženske tako močno prisotne, zakaj so se v tej regiji emancipirale med prvimi? Kontulova ima »geopolitično« razlago: »Tukaj, na Finskem, kot tudi drugje v regiji, so bile v preteklosti življenjske razmere precej krute. Težko je bilo preživeti, zaradi česar so bile ženske že od nekdaj prisiljene, da delajo opravila, ki drugje veljajo za moška. Potem je postalo hitro sprejemljivo, da hodi ženska v službo in dela kariero. Finske ženske so zaradi tega vedno bile, kot rade rečemo, močne. V primerjavi z drugimi okolji se recimo ne trudimo z ličili in ne sledimo tako imenovani ženski modi,« pravi. »Visokih pet tukaj ne boste videli, tako se tukaj ženskam večinoma ni treba dokazovati,« dodaja.

Težke življenjske razmere ali pa nesposobnost tradicionalne »moške« politike, da bi našla rešitve, je bila tudi v drugih okoljih vzrok za žensko emancipacijo. Država, ki jo je zadnja finančna kriza najhuje prizadela, je bila Islandija. Leta 2008 je skorajda bankrotirala, prišlo je do globokega revolta ljudi in več tednov trajajoče »ljudske vstaje«. Kriza se je rešila šele po tem, ko je februarja 2009 islandski predsednik države za premierko imenoval Jóhanno Sigurðardóttir. Ki pa ni postala le prva islandska predsednica vlade, ampak tudi prva, ki je bila istospolno usmerjena. A zdi se, da je bilo ljudem to nepomembno, želeli so le voditelja, ki bo rešil izčrpane državne finance. Pod Sigurðardóttirjevo, ki je vodila islandsko vlado do leta 2013, je država sprejela vrsto reform, zaradi katerih danes Islandija velja za vzor.

Tudi na Škotskem, kot radi poudarijo raziskovalci, so ženske vstopile v politično ospredje zaradi krize. Ne zaradi finančne, ampak politične. Na Škotskem, kjer živi 5,4 milijona ljudi, obstaja kar 71 nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za enakopravno vključitev žensk v vsa področja javnega življenja. V okviru projekta »Parlament« ženske spodbujajo in jim pomagajo, da kandidirajo na volitvah. V ženska gibanja so vključene ženske migrantke. Na Škotskem, ki je zibelka gibanja sufražetk, je tudi najstarejši muzej na svetu, v katerem so predstavljeni dosežki žensk v zgodovini. Žensko gibanje ima na Škotskem dolgo zgodovino, posebno prebujenje pa je to doživelo nedavno, zaradi naraščajočega občutka odrinjenosti Škotske od Londona.

Gibanje za pravice žensk je na Škotskem nekako hodilo z roko v roki s prizadevanji za neodvisnost. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je po treh zaporednih zmagah konservativne političarke Margaret Thatcher – ki na Škotskem nikoli ni imela velike podpore – tam vzniknila ideja o ustanovitvi deželnega parlamenta. Eden izmed glavnih razlogov za to, kot piše v ustanovitvenih dokumentih iz leta 1989, pa je bil prav »neuspeh britanskega političnega sistema, da odgovori na vprašanje reprezentiranosti žensk«. »Napredek je zelo počasen in novi parlament pomeni priložnost za nov začetek na tem področju,« so zapisali avtorji njihovega »ustavnega zakona«. Škotski parlament je bil nato formalno ustanovljen leta 1999 in v njem od tedaj sedi od 30 do 40 odstotkov žensk.

Tudi v Sloveniji so gibanja za pravice žensk šla v osemdesetih letih z roko v roki z zahtevami po demokratizaciji družbe. Morda še očitneje kot drugje smo tudi v Sloveniji prvo premierko, Alenko Bratušek, dobili v globoki politični in ekonomski krizi leta 2013, v kateri nobeden od moških kandidatov ni hotel prevzeti premierske funkcije. In tudi Bratuškova je nato utrla pot v politiko številnim ženskam. Na parlamentarnih volitvah leta 2014 je bilo recimo med 90 poslanci izvoljenih kar 31 žensk ali 34 odstotkov, kar je bilo največ po osamosvojitvi. Je pa v zadnjem obdobju politične in ekonomske normalizacije spet viden padec. V sedanjem parlamentu sedi le 24 odstotkov žensk. Razen Alenke Bratušek nobene politične stranke ne vodi ženska. In predsedniki vseh vej oblasti so moški. Direktorji bolnišnic so moški. In rektorji univerz. Od 17 ministrov je zgolj pet žensk.

Slovenija na področju enakopravne zastopanosti žensk v javnem prostoru povsem očitno nazaduje. To je vidno tudi iz zadnjega letnega poročila Svetovnega gospodarskega foruma o globalni vrzeli med spoloma. Slovenija se je v prejšnjem poročilu, objavljenem leta 2018, uvrstila na izredno dobro 11. mesto na svetu, po zadnjem poročilu sodeč pa je pristala na 36. mestu. Največ je država izgubila prav na področju politične opolnomočenosti žensk, kjer je z 22. mesta zdrknila na zelo slabo 71. mesto. Poleg skandinavskih držav so od Slovenije boljši še Burundi, Kuba, Mehika, Moldova, Filipini, Ruanda ali Kostarika.