Impresije časa in prostora
Kako sta fotografska kamera in oko krajinske arhitektke zaznala versajske vrtove in jih ujela v fotografije neskončne lepote
Cikel fotografij Ane Kučan L’espace infini – neskončni prostor – je pri filozofu Dolarju zbudil asociacijo na filozofski izraz heterotopija.
V februarskem jutru, ko so se meglice zagrizle v drevorede in aleje versajskih vrtov in jih spremenile v brezčasne sublimne prostore, se je v jutranji tišini oglašalo komaj slišno šklocanje fotoaparata. Profesorica krajinske arhitekture dr. Ana Kučan se je navsezgodaj, še preden so njeni študenti začeli opravljati študijsko prakso v Versajski visoki šoli za krajinsko arhitekturo, odpravila na sprehod. Na srečo je imela v torbi fotoaparat. Kajti megla, ki je neskončnost te veličastne umetnine baročnega vrtnarja Andréja Le Nôtra zavila v sivo kopreno, je le še stopnjevala impresijo skrivnostne čarobnosti kraljevih vrtov in hkrati klicala po tem, da se ta ovekoveči s fotoaparatom. Tako so tistega jutra nastale osupljive fotografije, ki so v arhivu Kučanove prav neučakano ždele in čakale na javno predstavitev. Prvič smo jih videli kot slikovno opremo knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre avtorja Erika Orsenne, ki jo je leta 2016 izdala Založba *cf v prevodu Zoje Skušek. Knjiga opisuje življenje Andréja Le Nôtra in njegovo ustvarjalnost. Le Nôtre in sodelavci so oblikovali kar nekaj francoskih grajskih vrtov, vrhunsko vrtno umetnost pa je ustvaril v Versaillesu za Sončnega kralja, Ludvika XIV. Le Nôtre je bil izurjen vrtnar, odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje v vrtovih in parkih je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsevale luno, sonce, oblake in drevje. »Se vam zdi, da je glavna aleja zmeraj enako široka?« je vprašal. »Zmota. Polagoma se širi, da bi popravila učinek perspektive in ne bi ožila obzorja …« je odgovoril. Kot je zapisal Orsenna, sta se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajali. Vse to je bilo pomembno za študente krajinske arhitekture, ki jih je Kučanova pripeljala v Versailles.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Cikel fotografij Ane Kučan L’espace infini – neskončni prostor – je pri filozofu Dolarju zbudil asociacijo na filozofski izraz heterotopija.
V februarskem jutru, ko so se meglice zagrizle v drevorede in aleje versajskih vrtov in jih spremenile v brezčasne sublimne prostore, se je v jutranji tišini oglašalo komaj slišno šklocanje fotoaparata. Profesorica krajinske arhitekture dr. Ana Kučan se je navsezgodaj, še preden so njeni študenti začeli opravljati študijsko prakso v Versajski visoki šoli za krajinsko arhitekturo, odpravila na sprehod. Na srečo je imela v torbi fotoaparat. Kajti megla, ki je neskončnost te veličastne umetnine baročnega vrtnarja Andréja Le Nôtra zavila v sivo kopreno, je le še stopnjevala impresijo skrivnostne čarobnosti kraljevih vrtov in hkrati klicala po tem, da se ta ovekoveči s fotoaparatom. Tako so tistega jutra nastale osupljive fotografije, ki so v arhivu Kučanove prav neučakano ždele in čakale na javno predstavitev. Prvič smo jih videli kot slikovno opremo knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre avtorja Erika Orsenne, ki jo je leta 2016 izdala Založba *cf v prevodu Zoje Skušek. Knjiga opisuje življenje Andréja Le Nôtra in njegovo ustvarjalnost. Le Nôtre in sodelavci so oblikovali kar nekaj francoskih grajskih vrtov, vrhunsko vrtno umetnost pa je ustvaril v Versaillesu za Sončnega kralja, Ludvika XIV. Le Nôtre je bil izurjen vrtnar, odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje v vrtovih in parkih je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsevale luno, sonce, oblake in drevje. »Se vam zdi, da je glavna aleja zmeraj enako široka?« je vprašal. »Zmota. Polagoma se širi, da bi popravila učinek perspektive in ne bi ožila obzorja …« je odgovoril. Kot je zapisal Orsenna, sta se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajali. Vse to je bilo pomembno za študente krajinske arhitekture, ki jih je Kučanova pripeljala v Versailles.
Drugič smo fotografije versajskih vrtov videli pred dvema letoma na prvi fotografski razstavi Ane Kučan v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki. A že takrat so potekali prvi pogovori za razstavo v Mali galeriji Cankarjevega doma in končno lahko te velike fotografske impresije versajskih vrtov vidimo tudi v Ljubljani. Pred tem so jih videli v Celju in Mariboru. Ob razstavi v Kostanjevici je izšla drobna brošura Struktura neskončnosti – L’espace infini s spremnim besedilom filozofa dr. Mladena Dolarja. Fotografije Ane Kučan so mu zbudile asociacijo na izraz Michela Foucaulta heterotopija, »ki na enem samem realnem kraju postavi vštric več prostorov, več položajev, ki so sami na sebi nekompatibilni«. Foucault kot primer navaja prav vrt – mikrokozmos, ki odseva makrokozmos. »Vrt je sprega nature in kulture, samorasle narave in avtonomnega duha, ki tej naravi nalaga svoja pravila in oblike, jo kroti in obenem ji pusti do izraza,« razmišlja Dolar. Zapiše, da je heterotopija hkrati tudi heterohronija, ko se odpira drugačna časovnost, izvzeta iz časovnosti našega sveta. Čas poteka počasi, z drugačnim ritmom in mero. In ko z očmi preletimo versajske fotografije Ane Kučan in vidimo vse to, začnemo razumeti, kaj je heterotopija, začnemo dojemati spremenljivost časa in prostora, prešine nas vprašanje – kaj vidimo zares, ko gledamo, in kdaj je naš pogled ‘zapeljan’; dojamemo impresivno moč baročnih vrtov, pred nami se zavrti zgodovina vse tja nazaj do Sončnega kralja in vrtnarja Le Nôtra. Potrdi se misel, da grajski vrtovi in mestni parki niso neko naključje, ampak premišljeno načrtovani prostori, in da danes razmerje med samoraslo naravo in umetelnostjo oblikovane narave urejajo prav krajinski arhitekti. Morda je Kučanova, ker je profesorica krajinske arhitekture, prav s tem svojim ciklom fotografij veliko pripomogla k razmisleku o vlogi krajinske arhitekture danes. Hkrati se je z impresivnimi fotografijami versajskih vrtov predstavila kot odlična fotografinja, ki v prihodnosti ne bi več smela zapostavljati te plati svoje nadarjenosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.