Še en poraz vojne doktrine

V času demokratičnega vrenja sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je v Sloveniji vzniknilo široko mirovniško gibanje, ki so ga sestavljale številne civilnodružbene organizacije in tudi nekatere politične stranke. Da vojska zagotavlja varnost, je iluzija, so trdili njihovi pripadniki, nasprotno, njen obstoj kvečjemu vzdržuje in spodbuja morebitne napetosti. V slovenski ustavi je še vedno mogoče najti sledi te politike iz obdobja, ko je v nekdanji skupščini še obstajala »komisija za mirovno politiko« ali ko so si parlamentarci prizadevali za sprejem Deklaracije za mir. Pri zagotavljanju varnosti »izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, piše v 124. členu ustave.

Omenjeni člen so v prvem desetletju po osamosvojitvi mnogi še jemali zares. Leta 2000 so se na člen recimo sklicevali protestniki društva Neutro, ki so nasprotovali prihodu generalnega sekretarja Nata v Slovenijo. »Nočemo Analne Terapije za Ovce« so tedaj poimenovali Nato. Malce kasneje je bil ta člen ustave kamen spotike pri vplutju ladij na jedrski pogon v slovensko morje. Vplutje ladij na jedrski pogon, ki je bilo sprva prepovedano celo s pomorskim zakonikom, je parlament nato po hitrem postopku spremenil. Zadnjič so 124. člen ustave vzeli zares leta 2003 v Zvezi mirovnih društev, skupin in posameznikov, ki so na vlado naslovili javno pismo, v katerem so jo pozvali, naj Slovenija ne privoli v prehod ameriških vojakov in vojaške opreme prek slovenskega ozemlja.

Danes, ko je Slovenija članica Nata, ko zaradi tega ne podpira niti več konvencije za svet brez jedrskega orožja, se takšne akcije in interpretacije seveda zdijo precej oddaljene, zagovarjanje mirovne politike pa večinoma velja za osamljen glas nekritičnih pacifistov, ki živijo v svojem izoliranem svetu in nimajo stika z resničnostjo – ali pa celo za nepatriotsko dejanje. Tudi ko je decembra lani predsednik vlade Marjan Šarec obiskal slovenske vojake na Kosovu, se ni pozabil obregniti ob mirovništvo: »Tisti, ki menijo, da bi morala biti Slovenija nevtralna, se krepko motijo in poenostavljajo zadeve,« je dejal. »Pomena varnosti se zavemo šele, ko je ni več. In tega zavedanja je precej premalo v naši družbi, ker smo na srečo imeli dolgo časa mir, ni bilo nobene krize, ampak treba je misliti tudi na to,« je dejal rahlo posmehljivo.

Ne glede na to pa je v ustavi ostal zapisan 124. člen, ki vsakokratni vladi postavlja skrajno mejo, ki je ne sme prestopiti. In ta je, da smejo slovenski vojaki v tujini posredovati le na podlagi avtorizacije Varnostnega sveta OZN, v sklopu tako imenovanih mirovnih misij, pravi slovenski evroposlanec in strokovnjak za mednarodno pravo Milan Brglez. Pri čemer »mirovna misija« pomeni, da slovenski vojaki v konfliktih ostajajo nevtralni in da napotitev vojakov na takšno misijo ni izgovor za vojaško operacijo proti določeni skupini. Ko je recimo leta 2010 vlada Slovenski vojski na mirovni misiji v Afganistanu dovolila, da se skupaj z afganistanskimi vojaki odpravi v dejanski boj, so odločitvi nasprotovali nekateri profesorji na katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, kot je recimo predstojnica katedre dr. Maja Garb, češ da bi lahko bila odločitev v nasprotju s slovensko ustavo.

Če bi zapisali, da Slovenija v Iraku zadnja leta sodeluje pri ameriški okupaciji države in pri tem krši lastno ustavo in načela, se ne bi pretirano ušteli.

Irak, kamor od leta 2006 pošiljamo manjše skupine vojakov, je dober primer razvrednotenja v ustavi zapovedanih načel mirovništva. Leta 2003 je naša država podprla ameriški napad na Irak z vilensko izjavo, v kateri smo privolili v očitno izmišljene argumente, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Naši vojaki so po letu 2006 v Iraku sodelovali pri »stabilizaciji« države, po letu 2016 pa Slovenska vojska v Iraku ni več na mirovni misiji, niti ne v okviru »out of area« misije Nata, ampak je tam – formalnopravno gledano – na podlagi povabila iraške vlade zaradi boja proti Islamski državi. Z drugimi besedami, legitimnost slovenske navzočnosti v Iraku je vprašljiva, saj je splošno znano, da so vlado v Iraku po napadu na to državo postavili v Washingtonu. V primeru dvoma, še dodaja Brglez, pa bi Slovenska vojska za napotitev potrebovala avtorizacijo na podlagi tako imenovanega sedmega poglavja ustanovne listine OZN. Te v konkretnem primeru nima.

Če bi zapisali, da Slovenija v Iraku zadnja leta sodeluje pri ameriški okupaciji države in pri tem krši lastno ustavo in načela, se ne bi pretirano ušteli. Se je pa minuli teden že tako dvomljiva pravna podlaga, zaradi katere smo imeli v Iraku šest vojakov, še bolj zamajala. Dan po ameriškem uboju drugega najvplivnejšega iranskega politika v Bagdadu, generala Kasima Sulejmanija, se je na izredni seji sestal iraški parlament. Ta je sprejel resolucijo, v kateri poziva vlado, naj odslovi vse tuje vojske s svojega ozemlja. Če je pred tem še kdo v Sloveniji verjel, da si Irak zares želi pripadnike tujih vojska na svojem ozemlju, mu je po tem očitnem sporočilu moralo postati jasno, da mednarodna koalicija v Iraku – s slovenskimi vojaki vred – res ni zaželena. Kljub temu pa se mnogi v Sloveniji še naprej niso vdali.

Slovensko zunanje ministrstvo se je denimo na sestanku veleposlanikov pri Natu – kot so nam pojasnili – postavilo na stališče, da je za Irak, čeprav si očitno tega ne želi, dolgoročno bolje, če slovenski vojaki tam ostanejo. »Menimo, da je v interesu Globalne koalicije ter dolgoročne stabilnosti Iraka in regije, da se pomoč mednarodne skupnosti Iraku nadaljuje ob polnem spoštovanju iraške suverenosti in ozemeljske celovitosti ter v rednem dialogu z iraškimi oblastmi,« so nam odgovorili. Ravno tako na zunanjem ministrstvu niso kritični do ameriškega atentata na Sulejmanija. »Uboj Sulejmanija je bil nezakonit,« je v New York Timesu zapisala ameriška strokovnjakinja za ameriško nacionalno varnost Karen J. Greenberg. Morda je razumljivo, da si slovensko zunanje ministrstvo takšne neposredne kritike ne more privoščiti, a v izjavi za javnost primera niso niti posredno omenili. Kot grobo kršitev civilizacijskih norm in določb mednarodnega prava so označili »napade na civiliste, diplomatsko-konzularna predstavništva in kulturne spomenike«.

Predsednik države Borut Pahor se je sicer vprašal o »nadaljnji legitimnosti operacije« v Iraku, je pa hkrati dodal, da resolucija iraškega parlamenta ni obvezujoč dokument in da slovenski vojaki v Iraku niso »proti volji tamkajšnjega ljudstva in jih ne sprejemajo kot take«. Obrambni minister Karl Erjavec je sprva sporočil, da slovenski vojaki ostajajo v Iraku in da so druge države, kot so Nemčija, Hrvaška ali Italija, svoje vojake ali del svojih vojakov premestile iz Bagdada predvsem zato, ker se je tam poslabšala varnost, na severu države, kjer so slovenski vojaki, pa naj bi bilo stanje veliko bolje. Iran pa je v sredo zvečer, le nekaj ur po izjavi ministra Erjavca, prav na bazo v Erbilu na severu Iraka izstrelil ducat raket. Potem se je obrambno ministrstvo odločilo za evakuacijo, a spet za evakuacijo iz varnostnih, ne pa načelnih razlogov.

V vseh spornih operacijah v tujini, v katerih je sodelovala ali še sodeluje Slovenska vojska – poleg Iraka je to predvsem Afganistan –, so politiki ali obrambni ministri doslej na kritike odgovarjali približno takole: Da, strinjamo se, mednarodna skupnost je tam v preteklosti naredila veliko napak. Ampak prava pot naprej je, da tja pošljemo še več vojakov, da pomagamo zgraditi uničene države, da se še bolj potrudimo. »Upor v Afganistanu je gotovo tudi posledica ravnanja mednarodne skupnosti, zaradi česar so se ponekod razmere poslabšale,« nam je recimo dejala obrambna ministrica Ljubica Jelušič leta 2009, ko se je Slovenija odločala o napotitvi dodatnih vojakov v Afganistan. Podobno je vlada trdila ob zadnji napotitvi vojakov v Irak, v Erbil. »Slovenija ni le potrošnik varnosti, ampak dejavnik, ki prispeva k varnosti. Gotovo bi poraz Islamske države pomenil večjo varnost za EU in Slovenijo. Islamska država je eden glavnih povzročiteljev migracijskega vala.

Propad vojaške misije v Iraku bi moral biti povod za ponovni razmislek o smiselnosti slovenskih ekspedicij v tujini.

Mislim, da ta naš prispevek gre v smeri, da zagotavljamo več varnosti,« je leta 2016 dejal tedanji zunanji minister Karl Erjavec.

Slovenija je imela, relativno gledano, glede na velikost vojske v Iraku enkrat več vojakov, kot jih ima tam Nemčija. Toda ali Slovenija s svojo vojaško navzočnostjo res pomaga »stabilizirati« razmere v Iraku ali Afganistanu ali pa je tam predvsem zato, da upravičuje okupacijo ZDA pod pretvezo, da za njo stoji mednarodna skupnost? Zunanje ministrstvo skrbi, da se bo z umikom tujih vojska ponovno pojavila Islamska država, ampak kot je dejal Primož Šterbenc, sociolog religije, že leta 2014 za Mladino: »Nastanek Islamske države nas ne bi smel presenetiti, še več, napačno je preveliko pozornost posvečati Islamski državi kot takšni, ampak je treba biti pozoren na strukturne razloge, ki so privedli k njenemu nastanku … Ker je Islamska država nastala z vojaškim napadom na Irak, je tudi poraziti ni mogoče z orožjem, temveč zgolj z mučnimi političnimi ukrepi.« Načela mirovništva v osemdesetih seveda niso bila tako nedolžna ali nepomembna, konec koncev so pomembno prispevala k temu, da je mednarodna skupnost Slovenijo priznala kot legitimno članico. Sledenje vojni doktrini v zadnjih dveh desetletjih pa na drugi strani ni prineslo vidnih uspehov. Petindvajset milijonov evrov, kolikor nas v povprečju na leto stanejo mednarodne misije, bi lahko država v skladu s 124. členom ustave potrošila precej bolj koristno. Idej ne manjka. Verjetno ugledu in kredibilnosti Slovenije ne bi škodilo, če bi več sredstev namenila za humanitarno ali dvostransko razvojno pomoč. Denar bi lahko namenjali za zmanjševanje lakote – Slovenija je leta 2017 za to potrošila le 1,2 milijona evrov. Denar bi lahko prispevali za pomoč otrokom v postkonfliktnih razmerah. Leta 2017 smo za ta namen dali zgolj 175 tisoč evrov. Denar bi lahko namenili šolninam ali štipendijam otrokom z vojnih območij ali za razminiranje.

Ali še drugače: kredibilnost države in njen prispevek k svetovnemu miru se ne merita le z drago navzočnostjo naših vojakov v Iraku ali Afganistanu. In gotovo si avtorji 124. člena ustave leta 1991 tudi niso predstavljali, da bo Slovenija nekoč tako zagotavljala svojo varnost. Propad vojaške misije v Iraku bi moral biti povod za ponovni razmislek o smiselnosti slovenskih ekspedicij v tujini.