Če predsednik zlorablja oblast, potem to ni zloraba oblasti!

V Smrtonosnem orožju napoči trenutek, ko detektiv Roger Murtaugh (Danny Glover) dahne: »I’m too old for this shit!« Ali po naše: Prestar sem za to sranje! Ta trenutek je napočil tudi v življenju Donalda Trumpa.

V plesni sobi Mar-a-Laga, svojega floridskega letovišča, je prejšnji petek zbral kakih sto zvestih donatorjev in jim potem zelo natančno pojasnil, kako je potekala likvidacija iranskega generala Kasima Sulejmanija – od minute do minute, na koncu od sekunde do sekunde, od detajla do detajla. Razkril je kompletno ozadje, vse »skrivnosti«. Ničesar ni preskočil.

Obenem je tudi povedal, zakaj ga je sploh dal likvidirati. Ker je pomenil »neposredno grožnjo«? Ker je pripravljal napade na ameriške ambasade? Ker je podpiral teroriste? Ker je zatrl proteste v Iranu? Ne, ne, ne in še enkrat ne, temveč zato, »ker je govoril grde reči o naši deželi«. Trumpu, ki sanja, da je zdaj Vladimir Putin, zdaj Rodrigo Duterte, zdaj Mohamed bin Salman, zdaj Kim Džong Un, zdaj Jair Bolsonaro in zdaj Recep Erdogan, je bilo tega dovolj, zato je Pentagonu rekel: »Koliko časa pa bomo še poslušali to sranje? Koliko tega sranja bomo še poslušali?« Tako so sklenili, da tega sranja ne bodo več poslušali. Trump pač vsako sranje, za katero je prestar, preprosto likvidira. Če naj parafraziram brate Srbe: ni več človeka, ni več sranja!

In ker so v Bagdadu s tisto raketo poleg Sulejmanija likvidirali tudi Abu Mahdija al Muhandisa, vodjo proiranske paravojaške milice, je Trump dodal: »Za ceno enega smo ubili dva!« Trump je likvidacijo prek kamer, ki so visoko na nebu, gledal v živo. Častniki, ki so vodili likvidacijo, so mu rekli: »Skupaj sta, gospod. Gospod, še dve minuti in enajst sekund jima je preostalo. Brez emocij. Živela bosta še dve minuti in enajst sekund. V avtu sta, v oklepnem vozilu. Gospod, živela bosta še približno minuto. Še 30 sekund. 10, 9, 8 ...« Potem pa ka-buuum! »Kje pa je zdaj ta tip,« je dahnil Trump. In dodal: »Veljal je za nepremagljivega.«

Trump, »smrtonosno orožje«, ki vedno hoče, da ga TV-kamere snemajo v mehki, naravni svetlobi z desne (s tega kota njegovi lasje izgledajo »fantastično«, »neverjetno« ipd.), in ki TV-ekipam običajno kar sam pove, kam naj se postavijo, da ga bodo bolje posnele, je tisti večer v Mar-a-Lagu zbral 10 milijonov dolarjev. Toliko so za njegovo predvolilno kampanjo donirali republikanski bogataši. Kar seveda pomeni, da je v zameno za razkritje ozadja likvidacije iranskega generala – za pikantne zgodbe o zakulisju političnega atentata – dobil 10 milijonov. Donatorje je podkupoval z zgodbicami, ki naj bi bile samo za njegove oči. Zlorabljal je oblast. Daj–dam. Quid pro quo.

Če predsednik podkupuje, potem to ni podkupovanje!

Predstavniški dom, v katerem imajo večino demokrati, je 18. decembra proti Trumpu sprožil ustavno obtožbo, v senatu pa se je 15. januarja uradno začelo sojenje (zares se je začelo šele v torek). Iz predstavniškega doma je sedem demokratskih kongresnikov, ki jih je določila predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi in ki nastopajo kot tožilci (alias »menedžerji ustavne obtožbe«, »impeachment managers«), slovesno in ritualno – v slogu eksekucijske procesije iz 18. stoletja – prineslo obtožnico z dvema členoma, ki ju je senatorjem na glas prebral Adam Schiff, predsednik kongresne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, prvi tožilec. Trumpa obtožujejo dveh velikih zločinov – zlorabe oblasti in oviranja preiskave. Kako je zlorabil oblast, vemo: lani, 25. julija, je skušal – v »popolnem telefonskem pogovoru«, kot temu pravi sam – podkupiti ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki naj bi v zameno za 400 milijonov dolarjev vojaške pomoči začel preiskavo proti Hunterju Bidnu, sinu Trumpovega političnega tekmeca Joeja Bidna, najvišje rangiranega predsedniškega kandidata demokratske stranke. V zameno za 400 milijonov je od Zelenskega terjal, da se vplete v ameriške predsedniške volitve. Šlo je torej za klasični daj–dam. Quid pro quo.

Trumpu se zdi podkupovanje – in okoriščanje s predsedniško funkcijo – nekaj povsem samoumevnega in naravnega. Kot zlorabljanje oblasti. Kot nagonski fašizem. Richard Nixon je rekel: »No, če to počne predsednik, pomeni, da ni nezakonito.« Trump si očitno misli: če predsednik podkupuje, potem to ni podkupovanje! Če predsednik zlorablja oblast, potem to ni zloraba oblasti!

McConnell dobro ve, zakaj v zaslišanje prič ne sme privoliti: v senatu je treba pričati pod prisego, kar pomeni, da moraš govoriti resnico – če te dobijo, da si lagal, te čaka ječa.

Vprašanje je le: če je tako prepričan, da ni šlo za podkupovanje in quid pro quo, zakaj je potem skušal vse to prikriti? Zakaj je oviral kongresno preiskavo? Zakaj številnim uslužbencem svoje administracije ni pustil, da bi pričali v predstavniškem domu? Od tod drugi člen obtožnice – oviranje preiskave.

A tako kot vsi je tudi Trump prepričan, da ga senat ne bo obsodil in odpoklical, navsezadnje, za obsodbo je potrebna dvotretjinska večina (67 senatorjev), demokrati pa so v senatu v manjšini. Demokratov je premalo (le 47), da bi lahko obsodili in odpoklicali republikanskega predsednika. Jasno, Trump računa na to. Kaj mi pa morejo? Nič! Občutek ima, da je na varnem. In da bo hitro oproščen.

Pa vendar ga je strah. Kako to veste? Po temle: zadnje dni je skozi senat na hitro poslal predelan prostotrgovinski sporazum s Kanado in Mehiko, na hitro je podpisal »prvo fazo« prostotrgovinskega sporazuma s Kitajsko, na hitro je predlagal spremembe, ki bi verskim skupnostim olajšale dostop do zveznih sredstev (magari za ceno kršitve načela ločenosti cerkve od države), in seveda, v Beli hiši je gostil prvake ameriške študentske nogometne lige (Louisiana State University), ki jim je rekel: »Fotografirali se bomo za predsedniško mizo. Tu je že zelo dolgo. Mimo je šlo veliko predsednikov – nekateri dobri, drugi ne ravno. Toda zdaj imate dobrega, pa četudi hočejo pasjega sina odpoklicati. A si to predstavljate? A si to predstavljate?«

Na vsak način je skušal narediti vtis, zato si je najel orjaški devetčlanski odvetniški »dream team«, ki naj bi ga v senatu branil pred demokratskimi obtožbami. Toda omislil si je tipični trumpovski »dream team«, saj sta v njem tudi 81-letni Alan Dershowitz in 73-letni Kenneth Starr.

Dershowitz & Starr! Dershowitz & Starr?

Giuliani je v Ukrajini zastopal Trumpove interese, ne pa ameriških, Ukrajincem so grozili, da jim bo Amerika ukinila vso pomoč, če ne bodo začeli preiskave zoper Hunterja Bidna.

Ne pozabite: Dershowitz, agresivni, spretni, narcistični, teatralični oportunist, ljubitelj versajskega jet-seta, nekdanji harvardski profesor (in nekdanji zagovornik salonskega leva Clausa von Bülowa, obtoženega poskusa umora svoje bogate žene), ki pravi, da je del »dream teama« le zato, da bi z ustavnega vidika argumentiral neupravičenost impeachmenta (in branil »integriteto ustave« ter preprečil »nastanek nevarnega ustavnega precedensa«, kar je kakopak vedno dober izgovor za legitimiranje neonacistične in rasistične »svobode govora«, če smo že ravno pri tem), je bil del famoznega in bombastičnega »dream teama«, ki je sredi devetdesetih let branil O. J. Simpsona, nekdanjega nogometnega zvezdnika, obtoženega umora svoje nekdanje žene in njenega ljubimca. Porota mu je nasedla.

Tako kot je za nekatere slovenske ustavne pravnike Janez Janša neobsodljiv, je Trump neobsodljiv in neodpoklicljiv za Dershowitza, kar je leta 2018 potrdil s knjigo The Case Against Impeaching Trump, v kateri je še pred izbruhom »ukrajinske afere« – v času Muellerjeve preiskave o povezavah med Kremljem in Trumpovo predvolilno kampanjo – na dolgo in široko »dokazoval«, da je impeachment proti Trumpu povsem nemogoč, da ga torej ni mogoče interpelirati, češ da zloraba oblasti in obstrukcija kongresa – alias oviranje preiskave – nista razloga, zaradi katerih bi lahko odpoklicali predsednika. Ni ga mogoče interpelirati, pa četudi bi Aljasko prepustil Rusiji. Ne preseneča, da je tudi Trumpov »dream team« obtožnico, ki jo je vložil predstavniški dom, zavrnil z argumentom, da predsednika ni mogoče interpelirati zaradi zlorabe oblasti – nobene zlorabe oblasti. Da Trumpa ni mogoče interpelirati, pa četudi bi se izkazalo, da je vse, kar mu očitajo, res, pa je Dershowitz rekel na kanalu CNN, na katerem je leta 1998 rekel, da si impeachment zasluži predsednik, »ki skorumpira predsedniško funkcijo, zlorabi zaupanje in pomeni veliko grožnjo za našo svobodo«.

Pornifikacija Bele hiše

In ja, tu je še Starr, nekdanji posebni preiskovalec – ob koncu devetdesetih let je vodil razvpito preiskavo, ki je pripeljala do »afere Lewinsky« in impeachmenta proti predsedniku Billu Clintonu. Najprej je štiri leta preiskoval afero Whitewater, nepremičninski posel, ki sta ga zakonca Clinton izpeljala v Arkansasu, po izbruhu »afere Lewinsky« pa je začel »snemati« svoj ultimativni pornič, saj je pokazal neverjetno opolzko, umazano, nasladno obsedenost s predsedniškim seksom – zdelo se je, kot da fantazira, da je zraven, v troje, v sendviču z Billom in Monico. Zasliševal je celo čistilce oken v Beli hiši. Ameriki je neutrudno vrtel film o tem, kako je Monici Lewinsky v Ovalni pisarni na modro obleko padlo nekaj kapljic predsedniške sperme. Starr je bil v času predsednika Georgea H. W. Busha državni pravobranilec, a ko je leta 1992 predsednik postal Clinton, je službo izgubil. Dve leti kasneje je začel preiskovati Clintona.

Da pa bi bilo vse v popolni rimi, je v »dream teamu« tudi Robert Ray, ki je na položaju posebnega preiskovalca nasledil Kennetha Starra ter spisal končna poročila o Clintonovih aferah (WhitewaterGate, TravelGate, FileGate) in ki so ga preiskovali, ker naj bi bil zalezoval svojo nekdanjo prijateljico, sojenju v senatu pa predseduje John Roberts, predsednik vrhovnega sodišča (ves v črnem), ki je bil – v času predsednika Georgea H. W. Busha – Starrov prvi pomočnik.

Monica Lewinsky, ki je skoraj potopila Clintona, je tvitnila: »To je trenutek, ko bi morala reči – A me zajebavate?« Ne, ravno nasprotno: za Trumpa ni nihče nikoli tako zelo diskreditiran, da ne bi mogel poslovati z njim. Nihče ni nikoli tako zelo diskreditiran, da ga ne bi mogel slaviti in častiti. Nihče ni nikoli tako zelo diskreditiran, da z njim ne bi mogel profitirati. Še toliko bolj, ker je celo sam Trump leta 1999 – tedaj še Clintonov prijatelj – delal vse, da bi Starra čim bolj užalil. Najprej je za New York Times rekel: »Starr je nakaza. Stavim, da kaj skriva v svoji omari.« Za kanal MSNBC pa je dejal: »Menim, da je Ken Starr lunatik, res menim, da je katastrofa. To je bil dolg in grozen proces. In res menim, da je bil Ken Starr grozen.«

A Dershowitz in Starr sta že nastopila skupaj: leta 2008 sta bila del »dream teama«, ki je na Floridi branil pedofilskega magnata Jeffreyja Epsteina, obtoženega sistematičnega prostituiranja, zlorabljanja in posiljevanja mladoletnic – sodišče jima je prikimalo. Dershowitz, svetovalec predsednikov in premierov, nekoč najmlajši profesor na Harvardu, avtor številnih bestsellerjev, samozvani »liberalni demokrat«, je Epsteinu, Trumpovemu prijatelju, predlagal tole: krivdo boš priznal, sodnika pa bomo prepričali, da bo v zameno proti tebi in tvojim sodelavcem – in tudi proti »vsem tvojim potencialnim sodelavcem« – opustil vse zvezne preiskave in postopke. Žrtev o vsebini dogovora ne bodo obvestili. In to se je potem tudi zgodilo. Epsteinu, ki je dobil le simbolično kazen (18 mesecev »hotelskega« aresta), so pogledali skozi prste, tako da je lahko nadaljeval prostituiranje in posiljevanje mladoletnic. Ko so ga lani julija ponovno prijeli, mu je bilo hitro jasno, da je izgubljen in da ga ne bi več rešila niti Dershowitz in Starr, zato je v celici naredil samomor. In da bi bila mera polna, je Virginia Roberts Giuffre, Epsteinova žrtev, Dershowitza obtožila, da jo je pri Epsteinu – še ko je bila mladoletna – spolno zlorabil (Dershowitz je rekel, da ga je v Epsteinovi vili masirala le neka »stara, stara Rusinja«, pri čemer spodnjega perila ni slekel, kaj se je tedaj dogajalo v drugih sobah vile, pa da ne ve, še celo knjigo o tem – Guilt by Accusation – je napisal), Starr pa je moral leta 2016 odstopiti s položaja predsednika univerze Baylor v Wacu (Teksas), ker je preiskava pokazala, da je namerno prikrival nogometaške spolne napade in zlorabe na tej univerzi. Te, ki so prijavljali spolne napade nogometašev, je odvračal od prijavljanja spolnih napadov.

Ni kaj, Dershowitz in Starr – »prava« moška – sta idealna družba za Trumpa, ki ga spolnega nasilja obtožuje množica žensk (v Clintonovem času bi bila to množica razlogov za impeachment). Če ne bi ravno zdaj potekalo sojenje Harveyju Weinsteinu, holivudskemu spolnemu plenilcu št. 1, bi Trumpa v senatu verjetno branili tudi njegovi odvetniki.

Marie Yovanovitch, ameriško ambasadorko v Ukrajini, so Trumpovi možje – preden jo je Trump odpoklical – »udbaško« zasledovali, nadzorovali in zastraševali.

Trump si je očitno rekel: če sta Alan Dershowitz in Kenneth Starr rešila pedofila, bosta rešila tudi mene! Če sta rešila povsem očitno krivega človeka, bosta rešila tudi mene!

Rasizem, seksizem, fašizem

A to je Trumpova logika: bolj ko je človek škandalozen, kompromitiran, neverodostojen, sumljiv, očrnjen, osramočen in na slabem glasu, boljši je šov! In če bo šov dober (le zakaj ne bi bil, če pa je Trump, kot je na kanalu CNN opozorila pravnica Susan Hennessey, pripeljal junake »prejšnje sezone«, Starra iz resničnostne serije o sojenju Billu Clintonu in Dershowitza iz resničnostne serije o sojenju O. J. Simpsonu), mu bodo njegovi volivci verjeli! Laži jih ne bodo motile. Še nikoli jih niso. Če je šov dober, laži niso moteče. Če je šov dober, zmaga ta, ki poskrbi za šov. Trumpovi predvolilni shodi so takšni »dobri« šovi. In nekaj je gotovo: Trump bo delal vse, da bi sojenje v senatu prelevil v svoj predvolilni shod – v svoj predvolilni šov. Na njegovih predvolilnih shodih ni nikoli dolgčas. Vedno je sočno, pikantno, zabavno. Trumpovi volivci resnici ne zaupajo – ker je suhoparna. Demokrati, njihove obtožbe in njihovi argumenti – oh, in vsa tista dejstva, ki jih bodo navajali »menedžerji« predstavniškega doma – pa utegnejo v senatu zveneti suhoparno.

Trumpov odvetniški »dream team« ne bo nagovarjal senatorjev, tihe porote (senatorji med sojenjem ne smejo govoriti ali uporabljati telefonov, ceremonialno morajo molčati, berejo lahko le gradivo, povezano s sojenjem), temveč Trumpove volivce – tistih dobrih 40 odstotkov Američanov, ki jih ne bi izgubil, pa četudi bi na Peti aveniji koga ustrelil. Bolj ko bodo demokrati v senatu mahali z resnico in dejstvi, bolj bodo Trumpovi volivci vzklikali: pa kaj, če je vse to res!?

Trump, zvezdnik resničnostne TV, ki začenja »četrto sezono svojega predsednikovanja«, ni le predsednik, temveč tudi »izvršni producent svojega predsednikovanja« ( je kdo kdaj bolje izkoristil kuliso Bele hiše?), zato si sojenje v senatu predstavlja kot TV-format, pravita Nancy Cook in Meridith McGraw (Politico). Ker pa vpliva na svetlobo in pozicijo – bolj ko ne robotske – kamere nima, v ozadju pa tudi ne brni helikopter (ki bi mu dajal komunikacijsko prednost in ki bi tako posredno pritrjeval njegovemu kričanju), ker torej Velikega dogodka, ki naj bi ga v živo spremljala milijarda ljudi, ne more mikromenedžirati, lahko »izoblikuje le nastop« svojih odvetnikov. Kar pomeni, da je iskal dobre igralce, odvetnike, ki delujejo kot TV-igralci, TV-odvetnike, ki imajo do resnice tako bojevit, tako pretepaški in tako fleksibilen odnos kot on.

Trump je torej angažiral odvetnike igralce (»star power«), ki so za njegovo bazo prepoznavni. Prvič: številni med njimi – posebej Dershowitz, Starr in Pam Bondi, ki je pred leti na položaju floridske državne tožilke v zameno za Trumpovo predvolilno donacijo odstopila od preiskave proti Trumpovi ničvredni univerzi (Trump je ta obsceni quid pro quo speljal kar prek svoje dobrodelne organizacije!) – redno nastopajo na kanalu Fox News, kjer novice, smernice in signale dobivajo Trumpovi volivci (kot je izračunal portal Media Matters, so se člani Trumpovega »dream teama« lani na Fox Newsu pojavili več kot 350-krat). Drugič: to, da Starr in Ray »dišita« po Clintonih, je zelo dobro, saj je na Trumpovih predvolilnih shodih največji hit prav njegovo norčevanje iz zakoncev Clinton, posebej kakopak iz Hillary, za katero si je izmislil serijo pejorativnih vzdevkov, recimo »Pokvarjena Hillary« (Crooked Hillary), »Brezsrčna Hillary« (Heartless Hillary) in »Lažniva Hillary« (Lyin’ Hillary), ter razvpiti vzklik »Zaprite jo«, ki ga njegovo krdelo ponavlja kot country refren. In tretjič, Dershowitz, Starr in Ray so »pravi« moški, saj imajo do žensk »pravi« moški odnos – zlorabljanje in zalezovanje žensk ni nič takega! Ženske naj kar lepo molčijo! Trumpovi volivci ljubijo spolno hierarhijo, ki je del tradicionalnih vrednot – ženske so podrejene moškim, v svoji podrejenosti morajo uživati, če so posiljene, so same krive, kaj pa okrog hodijo same. Žena naj bo doma, čaka naj na moža! Kar je mož, je žena! Emancipacija, feminizem in #MeToo so Zlo.

Rasizem, seksizem in fašizem grejo vedno skupaj. Kdor uživa v podrejenosti žensk, vedno uživa tudi v rečeh, v katerih je na začetku tridesetih let užival Hitler – v nacionalizmu, omejevanju demokracije in vladavine prava, množičnih deportacijah, zapiranju meja, demoniziranju tujcev in pripadnikov drugih ras, glorificiranju vojske in finančnih elit, šikaniranju medijev in znanosti, širjenju lažnih novic, pompoznih shodih in direktnem komuniciranju z »ljudstvom«.

V Trumpovem »dream teamu« so »pravi« moški, ob njih pa je tudi nekaj »pravih« žensk, ki nimajo nič proti družbi »pravih« moških. Trumpovi volivci se bodo z njimi zlahka identificirali – in zlahka se bodo identificirali tudi s tem, kar bodo govorili, ter verjeli, da gre le za zaroto, lov na čarovnice, politični, montirani proces, zlorabo ustavnega reda, da ni Trump zagrešil nič kriminalnega, da ga hočejo zrušiti le zaradi enega telefonskega klica, da bi bil odpoklic protiustaven in da predsednika ni mogoče interpelirati zaradi zlorabe oblasti.

Drži, v ameriški ustavi nikjer ne piše, da bi zlorabo oblasti zagrešil predsednik, ki bi tujemu vladarju v zameno za kompromitiranje političnega tekmeca ponujal 400 milijonov. Toda tisti, ki so pisali to ustavo, niso računali na Trumpa – ustava preprosto ne predvideva, da bi lahko ameriški predsednik počel take norosti.

A tako, kot je bilo vnaprej jasno, da senat ne bo obsodil in odpoklical Trumpa, je bilo vnaprej jasno, da bodo hoteli demokrati zaslišati nekatere Trumpove sodelavce, sedanje in nekdanje, recimo šefa Trumpovega kabineta Micka Mulvaneyja in nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, in da republikanci tega za nobeno ceno ne bodo odobrili, pa četudi je vodja senatnih republikancev Mitch McConnell leta 1999, v času senatnega sojenja Billu Clintonu, zahteval zaslišanje prič. In McConnell dobro ve, zakaj v zaslišanje prič ne sme privoliti: v senatu je treba pričati pod prisego, kar pomeni, da moraš govoriti resnico – če te dobijo, da si pod prisego lagal, te čaka ječa. Mulvaney, Bolton in drugi gotovo ne bi hoteli v ječo. Bela hiša pa hoče preprečiti, da bi v izogib ječi vse povedali po resnici. Odvetniki – Trumpov »dream team« – lahko po drugi strani mirno lažejo.

V imenu belske prevlade

Ves proces naj bi se odvrtel v dveh tednih, ko bodo demokrati ponovno zahtevali zaslišanje Trumpovih ljudi, a jim verjetno spet ne bo uspelo, pa četudi so demokrati v zadnjem času pridobili množico dokazov, ki upravičujejo njihove zahteve po zaslišanju prič, Trumpovih sodelavcev. Nenadoma se je pojavil Lev Parnas, ameriški državljan ukrajinskega rodu, Trumpov donator (leta 2016 je doniral 50 tisoč dolarjev, dve leti kasneje 325 tisoč), pogost gost v Mar-a-Lagu in Beli hiši ter dolgoletni sodelavec Trumpovega osebnega odvetnika Rudyja Giulianija, ki je potrdil, da je vse res: ja, Trump je izplačilo tistih 400 milijonov dolarjev res zadržal zato, ker je hotel, da ukrajinski predsednik najprej začne preiskavo proti Hunterju Bidnu, ki je sedel v upravi Burisme, ukrajinskega energetskega velikana, ja, res je šlo za quid pro quo, ja, vsi predsednikovi možje – podpredsednik Mike Pence, pravosodni minister William Barr, zunanji minister Mike Pompeo, minister za energetiko Rick Perry in svetovalec za nacionalno varnost John Bolton – so res ves čas vedeli, kaj se dogaja, ja, Trump je hotel namočiti svojega političnega tekmeca Joeja Bidna, ja, Giuliani je v Ukrajini navezoval stike z uradniki, ki bi lahko sprožili preiskavo proti Hunterju Bidnu, ja, Giuliani je v Ukrajini zastopal Trumpove interese, ne pa ameriških, ja, Ukrajincem so grozili, da jim bo Amerika ukinila vso pomoč, če ne bodo začeli te preiskave, ja, Marie Yovanovitch, ameriško ambasadorko v Ukrajini, ki ni hotela sodelovati in pritiskati na ukrajinskega predsednika, so Trumpovi možje – preden jo je Trump odpoklical – »udbaško« zasledovali, nadzorovali in zastraševali.

Parnas, mož-ki-preveč-ve, ima sicer težave z ameriškimi oblastmi (pred časom ga je FBI prijel zaradi kršitve zakonodaje o financiranju predvolilnih kampanj), zato bi se lahko ustvaril vtis, da si vse to le izmišlja, a je svoje trditve – na veliko žalost predsednika Trumpa, ki trdi, da ga sploh ne pozna! – podkrepil s stotinami in stotinami dokumentov, pisem, mejlov, fajlov, esemesov, zapiskov in fotografij. Oh, in selfijev.

V očeh demokratov je to dokončni razlog za zaslišanje prič – v očeh republikancev pa je to dokončni razlog za odpoved zaslišanja prič. Je pa res, da za spremembo senatnega pravila o zaslišanju prič ni potrebnih 67 glasov, ampak le 51. Premisliti si morajo le štirje republikanski senatorji.

Trumpu se zdi podkupovanje – in okoriščanje s predsedniško funkcijo – nekaj povsem samoumevnega in naravnega. Kot zlorabljanje oblasti. Kot nagonski fašizem.

Tako se utegne zgoditi, da bo senat nazadnje oprostil povsem očitno krivega človeka, Donalda Trumpa – in v tej oprostitvi bo nekaj globoko rasističnega, opozarja Amanda Marcotte (Salon). Na takšen način so nekoč v Ameriki – posebej na jugu – belske porote oproščale belce (recimo belske policaje), ki so umorili kakega črnca. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, obtoženi belci so v intervjujih celo razlagali, kako so umorili črnca, pa so jih kljub temu vedno oprostili. Belec (klanovec, rasist), ki je ubil črnca, je vnaprej veljal za nedolžnega. Če je belec ubil črnca, si ni zaslužil kazni. To, kar je storil, je bilo nekaj povsem sprejemljivega, celo naravnega. Na globokem, strašnem, rasističnem jugu? Na jugu Jima Crowa? Nekoč? Nehajte: v Kaliforniji je leta 1992 belska porota oprostila policaje, ki so – pred kamerami! pred očmi globalne javnosti! – brutalno pretepli Rodneyja Kinga, temnopoltega šoferja, ki so ga ustavili. In kot pravi Amanda Marcotte, bodo republikanski senatorji Trumpa oprostili predvsem zato, ker se bojijo njegove zveste, fanatične volilne baze, ki je edino upanje, da letos jeseni – na kongresnih volitvah – ohranijo večino v senatu, in ki jo motivira »rasni resentiment«.

Trumpova baza so belci, ki vidijo, da se demografija spreminja, ki imajo občutek, da izgubljajo prevlado, in ki se bojijo, da jih bodo »zamenjali« nebelci. Trumpa ljubijo, ker obljublja, da bo Ameriko naredil »spet veliko« – spet belsko. »Dokler bo afirmiral rasizem, kar je doslej počel na nešteto načinov, je njegovi bazi povsem vseeno za njegove zločine.« Navsezadnje, njegova baza predpostavlja, da je vse te zločine zagrešil »v imenu belske prevlade«.

Dokler torej Trump ustvarja vtis, da vse, kar počne, počne v imenu belske prevlade in »spet velike« Amerike, je vse v redu. Senat ga bo torej oprostil povsem v skladu z ameriško tradicijo.