Zavezanost detajlom

V MGLC na ogled risbe in grafike Helene Tahir, ki predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bodo 31. januarja ob 13.00 odprli razstavo Helene Tahir z naslovom Nekje blizu, na kateri bodo predstavljene risbe in grafike, nastale v zadnjih nekaj letih, nekatere od njih bodo prvič na ogled. Za njene grafike so značilni gostobesedni prepleti raznovrstnih domišljijskih podob, polnih pomenskih asociacij in zgodovinskih referenc. Odprtje bo spremljalo vodstvo umetnice in kustosa razstave Božidarja Zrinskega.

Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat realizirane v tehniki linoreza.

Osredotoča se na figuraliko in z njo ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah, iz katerih jih premišljeno izbira in vstavlja v nove kontekste in ustvarja nova vsebinska in domišljijska okolja. Grafike so kot kolaži, sestavljeni iz različnih matric, raznih vzgibov, asociacij in pomenskih zaključkov. So arhaična podoba današnjega časa, ko informacije, simboli in podobe tako rekoč lebdijo nekje blizu in nas nagovarjajo.

Pri svojem ustvarjanju se je zavezala detajlom, ki jih najbolje izrazi z risbo v tehniki barvnega svinčnika, s katero poudari tudi najmanjše podrobnosti in barvne nianse, tehnika risanja pa pogosto spomni na visokokakovostni industrijski tisk in knjižno reprodukcijo. Posebno mesto v njenem opusu imajo risbe s svinčnikom, na katerih se spominja pogledov, situacij in okolja Jesenic, kjer je odraščala. 

Po besedah kustosa njene grafike in risbe v vsesplošnem pluralizmu sodobnih likovnih pristopov izstopajo zaradi rahlo nostalgičnega in romantičnega gostobesednega vizualnega pripovedovanja, zato moramo stati nekje blizu njih, da lahko natančno pregledamo motivni zaklad, ki nam ga ponujajo, vendar nam ni jasno, točno kje in kdaj, da bi ga lahko povsem razvozlali in razumeli. Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije.

Helena Tahir je študentka podiplomskega študija slikarstva na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 2015 z odliko diplomirala iz slikarstva in umetniške grafike. Študijsko se je izpopolnjevala tudi v tujini (Portugalska, Nemčija). Ukvarja se s slikarstvom, fotografijo, risbo in grafiko, za katero je leta 2018 prejela nagrado Majskega salona ZDSLU 2018 – Grafika za najboljšo mlado avtorico. Istega leta se je predstavila s samostojnima razstavama V vrtincu v Galeriji Božidar Jakac – Lamutov likovni salon (Kostanjevica na Krki) in Poetika otroštva v Ravnikar Gallery Space (Ljubljana), kjer je sodelovala tudi na prvi skupinski razstavi Nekje končati (2017). Med letoma 2016 in 2019 je sodelovala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini (Papirologija, v Galeriji Equrna, na VI. bienalu neodvisnih, v Kinu Šiška, Transformation of Image, v Muzeju suvremene umjetnosti Zagreb, SlovenIndia, v Narodni galeriji moderne umetnosti, New Delhi).

Preberite si tudi:

- Helena Tahir, vizualna umetnica