Država analiz

»Nocoj boste slišali, koliko analiz, študij, strategij in drugih gradiv so ministrstva že naročila in plačala za ureditev skrbi za starejše, kjer so razmere izjemno kritične.« Tako je Erika Žnidaršič začela Tarčo prejšnji četrtek na prvem programu Televizije Slovenija.

Starejši so si lahko oddahnili – če se je teme v svoji oddaji lotila Erika Žnidaršič, je skrb zanje praktično urejena: ta voditeljica, Uroš Slak nacionalke, v svoji oddaji zahteva odgovore zdaj, akcijo nemudoma in učinke takoj.

Skrb za starejše je vsekakor izjemno pomembna tema. V Tarči je voditeljica skupaj s kolegoma Natašo Markovič in Žanom Dolajšem na terenu predstavila stiske starejših, ob katerih nam poka srce, in res se sprašujemo, kako je lahko do takšnih stisk prišlo v državi, ki naj bi bila relativno bogata. Hkrati pa nas je seveda lahko le strah, kaj bo z nami.

In izhodišče: očitno je Slovenija dežela z veliko govora in nič akcije. Nataša Markovič nam je brala, mestoma le stežka, naslove vseh teh študij, ki jih je našla na ministrstvih. »Gre za dooolge naslove analiz, ki se kar ne končajo,« nam je zaupala, kot da je to jasen znak, da so dobre le za v peč, delovne skupine, ki jih organizirajo okrog tega na ministrstvih in imajo nenormalno dolga imena, pa na smetišče zgodovine ali v prisilno delo v zasebni sektor.

Neskončno, samo-sebi-namen analiziranje in nato izvajanje neuspešnih, neučinkovitih »pilotnih projektov«, kot se je voditeljici nekajkrat izraz zataknil v grlu, je seveda nesmiselno. Voditeljica in novinarka sta prikazali primere, ob katerih se lahko le primemo za glavo (najbolj trapasta se nam je zdela zgodba o podjetju Zgodbe d.o.o., ki ga je ustanovil nekdanji poslanec SD in je prejelo 80.000 evrov, glede na oddajo večinoma za izdelavo in distribucijo letakov, ki starejše usmerjajo na spletno stran), torej sta imeli gradiva za oddajo več kot dovolj. A se je ta kritika brez težav prevesila v podpihovanje splošnega mnenja, da je država pač neučinkovita in razsipna, mar ne.

Seveda smo lahko jezni in zahtevamo, da se naš denar ne troši po nemarnem, ko ga zmanjkuje za urejanje dejanskih težav. Celo moramo to zahtevati. A zahteva po tem, da se takoj zaviha rokave in zadeve nemudoma naredi, ki jo Erika Žnidaršič pogosto postavlja, deluje v risanki Mojster Miha. »Bomo zmogli? Bomo, ja!« si rečejo Miha in prijatelji ter zgradijo nov kurniček za kokoške. V spremembah socialnega sistema države pa ne bi bilo prvič, da bi brez dobrih analiz podrli še to, kar imamo, potem pa se zgražali. Analize torej so potrebne, in to hitro, le manj butaste. Seveda pa je treba zavihati rokave in ne jamrati ob iskanju rešitev.

V oddaji je voditeljica poudarila, da se dva ministra in predsednica stranke upokojencev niso odzvali na njihovo vabilo. Škoda, saj bi radi slišali strokovna mnenja in pojasnila odgovornih. Toda – tudi razumljivo. Zakaj bi šel v oddajo nekdo, ki pozna zgodovino vodenja Erike Žnidaršič? Ta rada stopi v vlogo novinarke-inkvizitorke, ki je ne zanimajo mnenja in informacije, temveč potrditev njene zgodbe. Tokrat je bila do gostov, ki so prišli, razen nekaj skakanja v besedo sicer zelo prizanesljiva. Žal pa je šla v svoji prijaznosti tako daleč, da je v neki točki nekaterim predstavnikom strank dovolila, da so na široko razpredali o svojih dosežkih, nekateri drugi gostje pa so le redko prišli do besede. Pa prejšnji teden sploh še ni bilo predvolilno obdobje.