»Včasih so ljudje živeli s tovarno, rekli so, to je naša fabrika. Danes tega ni več.«

V obdobju kulturne dezintegracije, kakor marsikdo privoščljivo označi zdajšnji čas, naletimo na vrhu Ptujske Gore na spoštljivo in pravzaprav vznemirljivo kombinacijo treh institucij, kot se za romarski kraj pač spodobi: cerkve, pošte in galerije. Galerije Stojana Kerblerja. Galerijski prostor ima živahen vonj, malce gostilniški mogoče, a ne preveč grob, tako da nas mojstrove fotografije vseeno ali pa morda prav zato še toliko bolj prevzamejo in nas odpeljejo v odmaknjeni čas, zbledel v naših spominih. Ko prebiram vtise obiskovalcev, mi vzbudijo pozornost zahvale fotografu, ker je ujel v objektiv Haloze, ko so bili ljudje revni, a zadovoljni; nekateri zapišejo celo srečni. Še enkrat pogledam zdaj že mitološko fotografijo iz ciklusa Koline (1977) in se nehote s skepticizmom vprašam, kako le smo prišli do tega, da se kot mantre oklepamo besed, ki opevajo lepoto preteklih časov?

V izbi sta dve postelji. Na eni sedi gmašno oblečen starejši možakar, sklonjen prav toliko, da mu ne zdrsne klobuk z glave. Na drugi so štirje otroci. Mraz je. Čez ušesa imajo potisnjene kape in rute. Kot da to še ni dovolj, leži v prvem planu na zasilnem podiju zavaljen in razkrečen prašič, že truplo, pripravljeno za koline. Ne najdem prostora za nostalgijo, ampak zares tudi ne za pomilovanje tistega časa. Revščina, o kateri priča vsak še tako droben detajl na fotografiji, gotovo ni tista, ki bi zadržala pogled in spodbudila naša čustva. Ne le na tej fotografiji, v vseh ciklusih Portreti s ptujskih ulici, Haložani, Koline in seveda v mojstrovi tovarniški fotografiji je nekaj močnejšega, kar ne dovoljuje našega pokroviteljskega pogleda na tiste čase, nekaj je, kar nas zapelje in prisili v spoštovanje ljudi, ki so mu pripadali. Zdi se, kot da je fotograf svojim akterjem globoko pogledal v golo dušo in nam, gledalcem, razkril njihovo dostojanstvo. Prav zato nas stisne v grlu in se molče ter s povešenimi očmi vrnemo v danes. Fotografije Stojana Kerblerja so enostavno več kot dokument nekega časa in kraja, so iskrena izpoved izjemnega človeka. Zato so tako zelo poštene in močne.

Stojan Kerbler se je rodil leta 1939 na Ptujski Gori. Če bi gledali policijsko, kot sam pravi, v mariborski porodnišnici. Starša, mama Ljubljančanka, oče s Kozjaka, s kmetov, sta bila učitelja. Po končanem študiju elektrotehnike v Ljubljani se je leta 1965 vrnil na Ptuj ter se zaposlil v Kidričevem v Tovarni glinice in aluminija, kjer je bil vodilni energetik do upokojitve leta 2000.

»Čutil sem Haloze. Kot otrok sem opazoval romarje, kmečke ljudi, ki so prihajali na Goro. In to je ostalo v meni,« reče in me takoj zavrne, ko se dotaknem njegovega statusa meščana in namignem, da je s fotoaparatom vseeno stopal tudi v neki drug svet.

»Nisem meščan. Ljudi okrog Ptujske Gore sem poznal že zaradi staršev, saj skoraj ni bilo nikogar, ki ga ne bi učila. Znal sem se z njimi pogovarjati, govoril sem njihov jezik. Čutil sem Haloze. Ko sem se leta 1965 vrnil iz Ljubljane, sem premišljeval, kaj je vredno v mojem prostoru. To so ljudje. Fotografiram to, kar mi je blizu; to, kar najdem tu. Še vedno se spomnim, da so vam bile všeč tiste slike iz Barcelone. Ampak tisto nisem jaz.«

Fotografije, ki so nastale nekega deževnega dne leta 1979 v Barceloni in jih je avtor imenoval Igra, so mi še vedno pri srcu. Nanje sem naletela v njegovi monografiji Ljudje (2003). Primož Lampič, kustos za fotografijo Muzeja za arhitekturo v Ljubljani, je o njih pisal kot o mali sveži skupini podob, kjer se je avtor s fotoaparatom neobremenjen sprehodil po neznanih ulicah. Ko je Lampič opazoval sproščene obraze in gibe, se soočil s prijetno dinamiko, celo z neostrinami, izvirajočimi iz gibanja figur, kot je zapisal, se je vprašal, zakaj nimamo podobnih posnetkov npr. iz Ljubljane, Maribora ali Kranja. Gre morda za specifiko našega prostora, v katerem se ustvarjalci pogosto čutijo utesnjene, v Barceloni pa je fotograf užil trenutno draž anonimnosti povsem tujega okolja, v katero se ni nameraval več vrniti? Ob tem je Lampiča zamikalo, da bi iz še neobjavljenih fotografij sestavil »nekega drugega Kerblerja«, a ni šel dlje od poigravanja. Kerbler je avtor, ki z javnostjo komunicira s perfekcionistično izbrušenimi povečavami, njegove kontaktne pole namreč zlahka prestanejo preizkus konceptualne trdnosti, meni Lampič.

Pri fotografiji Stojana Kerblerja ni naključnosti: trden je njegov jezik, zavestna je izbira njegove tematike. Njegova fotografska šola so bili fotografski klubi, ki so bili v Jugoslaviji, kot sam rad poudari, najbolj kakovostni centri za fotografijo in gledanje fotografij.

»Z zavistjo gledam na te čase, ko ste se srečevali, pogovarjali o fotografijah, predvsem pa bili med seboj povezani. Prav v tem vidim največjo spremembo našega časa,« mu priznam. Leta 1963 je bil med ustanovitelji legendarne Fotogrupe ŠOLT, leta 1971 je z modernistično-avantgardno skupino nič manj legendarnega Fotokluba Maribor sodeloval na razstavišču Rotovž v Mariboru z razstavo Mariborski krog, ki jo imajo poznavalci za prelomnico v slovenski fotografiji. Presenetili so z motivi, ki so jih našli predvsem v obrobnem predmestju Maribora, kar je takrat vsaj s fotografskega pogleda veljalo za nezanimivo in neatraktivno tematiko. Fotografije so imele črn rob kot dokaz, da v temnici niso posegali v negativ, da so svoje delo opravili že prej. Prevladovale so črnine in temne sivine.

»Včasih so ljudje živeli s tovarno, rekli so, to je naša fabrika. Danes tega ni več. Zaposlujejo celo delavce prek agencije.«

Iz tega obdobja je Deklica s kruhom. Na fotografiji deklica z resnim, podolgovatim obrazom, z ruto, zavezano prav nič dekliško, ki s prezgodaj zgaranimi rokami stiska k sebi štruci kruha. Za njo je starejša ženska. Čeprav čutimo poglede, ki potujejo med ženo, deklico in fotografom, ni sramežljivih nasmehov, ponarejenih, izumetničenih izrazov, ki se pojavijo na naših obrazih tisti hip, ko se nam na streljaj približa fotoaparat, pa naj se še tako trudimo, da bi bili videti sproščeni. Posnetek je tako zelo naraven in zato tako zelo resničen.

»Ogromno ljudi je iz klubov odšlo med profesionalce, a so se ob akcijah vedno vračali nazaj. Mariborski krog je združeval fotoreporterje, inženirje, profesorje, grafične oblikovalce ... Dejansko je bila to moja šola. Takrat ni bilo fotoservisov; sam sem sicer temnico vedno imel doma, večina ljudi pa ne. Tako si bil na klub vezan tudi zato, da si lahko razstavljal, saj si lahko le tam razvil fotografijo.« In na razstave so pošiljali ogromno. Številne nagrade na žiriranih razstavah po vsem svetu so mu večkrat prinesle nazive najboljšega razstavljavca v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji.

Stojan Kerbler je ves čas sistematično zbiral dokumentacijo o jugoslovanskih fotografih, zbiral literaturo, odkrival stare in sodobne fotografe strokovni in širši javnosti. Nekoč mu je, tako se spominja, priznani beograjski likovni kritik dejal, da je gotovo človek, ki je v vsej Jugoslaviji najbolj informiran, kaj se dogaja v fotografiji pri nas ter v svetu, kljub temu pa najbolj samosvoj fotograf, ker je velika osebnost.

»Najprej sem zbiral in se tako učil. Leta 1994 je Arhitekturni muzej odpeljal približno 2,5 tone moje dokumentacije. Fotografija ni moj poklic.«

Še dobro, bi lahko zapisali. V svojem poklicnem okolju v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, današnjem Talumu, je desetletja beležil dogodke in sestavil obsežen opus industrijske fotografije.

»To so bile srečne okoliščine,« meni mojster. »V fabriki je že leta 1962 začel izhajati tovarniški časopis, in ko sem se zaposlil, so potrebovali fotografije.« Ker je bila tovarna strateškega pomena v jugoslovanskem prostoru, zunanji fotografi niso bili zaželeni. S temi fotografskimi zapisi nam je omogočil pogled v preteklost, ko so tovarniške hale še veljale za jamstvo za lepšo prihodnost. Govorijo o prijateljstvu, vzajemnem spoštovanju, brez katerega ni dostojnega preživetja. Morda je vse to le iluzija, ampak mojstru je uspelo, da je okoli fotografij ustvaril tisto žarčenje, o katerem piše John Berger v drobni knjižici Rabe fotografije (1980), ki omogoča, da lahko te fabriške podobe gledamo hkrati osebno, politično, ekonomsko, dramatično, vsakdanje in zgodovinsko. »

Tako kot Haložanov tudi tovarne ne slikam več. Včasih so ljudje živeli s tovarno, rekli so, to je naša fabrika. Danes tega ni več. Zaposlujejo celo delavce prek agencije.«

Samostojne razstave Stojana Kerblerja preštevamo v desetinah, skupne v stotinah, številna so bila priznanja, odlikovanja in seveda nagrade. Zdaj bo svoji gotovo natančni dokumentaciji dodal še veliko Prešernovo nagrado, mi pa lahko ob tem z vso spoštljivostjo in hvaležnostjo velikemu mojstru čakamo njegova nova dela. Ljudje so z njegovih fotografij izginili, naša usoda, usoda človeka, pa je še vedno prepričljivo prisotna. Zdaj fotografira porušene dvorce, zgradbe, ki imajo svojo dušo in jih prerašča zelenje. S tem nas s svojo simboliko spet napeljuje, da pogledamo svet, kakršen je danes, in nas hkrati spominja ali pa opominja, da je minljivost nestanovitna, a neizbežna. Najprej so bila dvorišča, potem prostori, zdaj pa je minljivost, pravi mojster.

»Fotografiram to, kar mi je blizu; to, kar najdem tu.«