Upor brezupu in grozi

Nekaj deset kilometrov severno od Berlina leži nekdanje koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, eno prvih taborišč, zgrajenih v nacistični Nemčiji. Bilo je model za vsa druga, vključno s sistemom barak, žičnatih ograj, hišnim redom, krematorijem, plinskimi celicami in napisom »Arbait macht Frei«, delo osvobaja. Nastalo je julija 1936 pod budnim očesom Heinricha Himmlerja. Na začetku so tja pošiljali politične zapornike, homoseksualce, Jehovove priče, komuniste, Rome, v času vojne pa še Poljake, ruske ujetnike, Jude in mnoge druge – tudi Slovence, med njimi Igorja Torkarja in Prežihovega Voranca. V taborišču je bilo med vojno skupno zaprtih 200 tisoč ljudi, umrlo jih je 30.000.

Med zaporniki je bil tudi Poljak Aleksander Kulisiewicz. Leta 1939 ga je v Krakovu aretiral Gestapo, ker je kot antinacist v študentskem glasilu objavil članek z naslovom Pozdrav maslu – dovolj Hitlerja! (Heil Butter, genug Hitler!).

Kulisiewicz se je rodil leta 1918; mati mu je umrla, ko je bil star 4 leta, in z očetom sta živela v Ciezynu, poljskem mestecu tik ob meji s Češkoslovaško. Tam se je že kot otrok srečal z romsko glasbo, začel je igrati violino in nastopal v lokalnih romskih ansamblih. Leta 1928 ga je stresla elektrika, ožgalo mu je prste in zaradi šoka nekaj časa ni govoril. Lokalni zdravnik, zdravilec ali hipnotizer ga je začel prepričevati, naj si najprej predstavlja prazen list papirja, nato v mislih nanj napiše, kar želi povedati, na koncu pa naj vse prebere na glas. S to tehniko se je znova »naučil govoriti« in prav mu je prišla leta kasneje, ko so ga nacisti strpali v taborišče. Kulisiewicz je pred drugo svetovno vojno postal potujoči glasbenik, igral je kitaro in žvižgal ljudske napeve. Nastopal je na Češkoslovaškem, Madžarskem in na Dunaju, všeč so mu postali kabaretski nastopi. Ko je leta 1937 v Krakovu začel študirati pravo, je veliko časa preživel na gledaliških odrih kot pevec in igralec, nekaj časa pa je delal tudi kot pomočnik klovnov v enem izmed cirkusov. Pozneje je izjavil, da je bilo koncentracijsko taborišče temačen sprevržen cirkus sadistov. »Toda tu vas niso udarjali z napihnjenimi gumijastimi palicami. Zaporniki so bili videti kot črtasti klovni, na katere je bil spuščen ves zverinjak. Ni bilo žagovine, le hladna umazanija. Nikomur se ni bilo treba pretvarjati, da je mrtev.« Leta 1939 je prišla vojna in Kulisiewicza so v letu 1940 poslali v Sachsenhausen. Postal je, kakor piše v knjižici, naslovljeni Orfej iz pekla (Lagersänger), lagerski trubadur, priča, zbiratelj taboriščnih pesmi. Kulisiewicz je namreč v Sachsenhausnu zbiral in »prepeval predvsem pesmi upora, v katerih so z ostrim besednjakom opisane sramotne podobe nečlovečnosti, ki so razgaljale groteskne razmere v taboriščih. Njegov repertoar je vključeval tudi balade, ki so pogosto nostalgično in domoljubno opisovale rodno Poljsko. Imel je izjemen smisel za humor, ki ga je reševal v najtežjih trenutkih. Temu lahko pripišemo tudi, da se je proglasil za jasnovidca, mistika, ter je v tem norem pogumu prerokoval poraz nacističnim zatiralcem. S svojim petjem je kljuboval lagerski grozi in brezupu. Njegove pesmi so bile izvedene na skrivnih in ilegalnih srečanjih ter so pomagale zapornikom, da so se spopadali z lakoto in obupom, dvigovale so moralo in vžigale upanje v preživetje.«

A vendarle ni šlo le za to. Zakaj peti v koncentracijskem taborišču, zakaj pisati, pesniti, zakaj sploh preživeti v mestu neopisljive groze in nečlovečnosti?

»Ne pojem za denar ali za slavo. Izvršujem oporoko svojih nesrečnih tovarišev, katerih glas je bil ubit v peklu nacističnih taborišč.«

Seveda drži, kakor je sredi petdesetih zapisal nemški filozof Theodor Adorno, da po Auschwitzu ni možna več nobena poezija, kot tudi ne umetnost ali zgodovina. Pisanje poezije po Auschwitzu je barbarsko dejanje, a hkrati umetnost, četudi so pesmi le obešenjaški šlagerji, spomini na ljudi, ki so izginili v krematorijih in plinskih celicah. Če se izginulih in njihovih usod ne spominjamo, se lahko hitro zgodi, da nacistična groza nekega dne potrka tudi na naša vrata. Pozabljajo tisti, ki želijo pozabljati.

Kulisiewicz je bil v taborišču relativno priljubljen. Ker je znal nemško, so ga pod okrilje vzeli zaporniki, ki so bili najvišje na hierarhični lestvici, Nemci torej. Včasih je nastopal, jim pel, celo SS-ovci so od glasbeno nadarjenih zapornikov zahtevali, da igrajo nemške ljudske napeve in nastopajo v absurdnih taboriščnih orkestrih …

Leta 1942 je v taborišče prišel dirigent Martin Rozenberg (Rosebery D’Arguto), Poljak, socialist, za katerega je bila glasba vedno pot do politične osvoboditve. Pred vzponom nacistov, v času Weimarske Nemčije, je v Berlinu vodil proletarske zbore, ki so nastopali na demonstracijah in shodih nemške komunistične partije. Ko so ga leta 1940 zaprli nacisti, je v taborišču vodil tajni judovski pevski zbor. Ta je med drugim izvajal pesem Judovska posmrtnica (Jüdischer Todessang), ki je nastala po melodiji jidiškega ljudskega napeva o desetih bratih. Prepesnjena v slovenščino govori o tem, kako bratje, ki vedo, kaj jih čaka, drug za drugim kličejo: »Še zadnjič mi zapojte, saj gremo pod gas.« Kulisiewicz je po vojni večkrat pripovedoval, kako ga je ta pesem šokirala, spremenila, kako je zaradi nje v brezupu taboriščnega nasilja našel svoje poslanstvo. K njemu je namreč prišel dirigent D’Arguto in mu dejal nekako takole: »Aleks, ti si mlad, govoriš tudi nemško. Prepričani smo, da boš preživel in odšel iz tega taborišča. Nas bodo ubili, Judje ne bomo preživeli. Pojdi v svet in poj naše pesmi. Povej ljudem o tej grozi in umorih, to je tvoja naloga.« Kajti če bodo preživeli napevi, če bo preživela kultura, bo nacistični napor zaman. Tisti, ki so umrli v krematorijih, ne bodo nikoli zares izginili – če bodo preživele njihove pesmi, bo preživelo tudi človeštvo. Upor, pesem taboriščnikov, ne bo zaman.

Takoj ko so nacisti odkrili judovski pevski zbor, so pevce in njihovega zborovodjo poslali v Auschwitz, kjer so bili vsi umorjeni.

Kulisiewicz je ostal živ, k njemu so začeli prihajati Poljaki, Čehi, tudi Nemci, in ga prosili, naj si zapomni njihove pesmi. Spremenil se je v snemalnik: po metodi, ki se je je naučil v otroštvu, si je v spomin zapisoval vse, kar so mu govorili. »Drugi so prihajali k meni,« je dejal, »Aleks, imaš kaj prostora v svojem arhivu? Zaprl sem oči in rekel: recitirajte …« Od takrat je bilo vse Kulisiewiczevo življenje posvečeno zgolj temu – dajal je glas tistim, ki sta jih ubila fašizem in nacizem. Kulisiewicz je preživel nacistično obdobje, taborišča pa v resnici ni nikoli zapustil.

Ko je Rdeča armada leta 1945 osvobodila Sachsenhausen, je Kulisiewicz zaradi tuberkuloze skoraj umrl. V vročičnih blodnjah je na bolniški postelji recitiral, kar si je zapomnil v taborišču. Sprva ga nihče ni jemal resno, nato pa so ga medicinske sestre le poslušale in po njegovem nareku zapisale 700 strani pesmi, spominov, zgodb, imen, anekdot … Kulisiewicz in njegovo poslanstvo bi bila pozabljena, če sredi šestdesetih ne bi odšel na turnejo po Italiji. Nato je nastopal na festivalu v Zahodni Nemčiji, na varšavskem radiu, v ZDA, na Japonskem, po lastnih besedah je bil tudi v socialistični Jugoslaviji. Veliko je snemal, na odrskih deskah pa je bil kot grozljivi kabaretist taboriščnega vsakdana večkrat oblečen v črtasto taboriščno uniformo. »Ne pojem za denar ali za slavo. Izvršujem oporoko svojih nesrečnih tovarišev, katerih glas je bil ubit v peklu nacističnih taborišč. Srčno želim in se borim za to, da nikoli več in nikjer na svetu ne bi več nastale pesmi, kot so Zgorela mati ali Uspavanka za sinka v krematoriju,« je dejal v enem izmed intervjujev. Vseskozi je živel in delal za milijone izginulih: »Boril se bom do zadnjega tona, dokler ga lahko še slišim.«

Ko je umrl, je zapustil ogromno zbirko posnetkov, zapiskov, partitur, glasbenih skic. Ves njegov arhiv, nastavki nikoli končane enciklopedije o pesmih holokavsta, naj bi po nekaterih virih obsegal »52.000 metrov posnetih trakov, 13.000 strani dokumentov, 10.000 mikrofilmov, spominov, tajnih korespondenc, še posebej pa poljske pesmi in pesmi iz deportacije«. Danes jih hrani Washingtonski muzej holokavsta.

Slovenski kantavtor Jani Kovačič je skupaj s Simono Klemenčič prevedel in prepesnil del te Kulisiewiczeve zapuščine in jo objavil na albumu Orfej iz Pekla. Koncertiral je ob dnevu spomina na žrtve holokavsta 27. januarja v Atriju SAZU v Ljubljani, dva dni pozneje pa tudi v Celju v Muzeju novejše zgodovine.

»O teh pogromih moramo govoriti, a brez sentimentalnosti in svetobolja. Če hočemo preprečiti večno vračanje vojne, ne smemo biti čustveni, ampak moramo biti modri.«

Res težko je poslušati in izvajati vso to poezijo, vse besede in krike. Četudi je včasih obešenjaško humorna, pikra, črno optimistična, ko denimo opisuje »črnega Böhma«, taboriščnega kapa, specialista za upepeljevanje, ki kuri trupla noč in dan, mladenke, starke in otroke vse počez, hkrati pa čaka, da bo šla v peč tudi SS. Spet drugič so te skice iz taborišča tako zelo tragično intimne, da je težko ostati miren, popolnoma nemogoče si je trezno predstavljati, razumeti okoliščine, v kakršnih so nastale. »O teh pogromih moramo govoriti, a brez sentimentalnosti in svetobolja,« je v že omenjeni knjižici zapisal Jani Kovačič. »Če hočemo preprečiti večno vračanje vojne, ne smemo biti čustveni, ampak moramo biti modri.«

Morda res. A težko je ostati moder ob zgodbi o mladem urarju, Poljaku Aaronu Liebeskindu. Ta je bil v koncentracijskem taborišču Treblinka priča umoru žene in sina, delovodja krematorija pa mu je pustil, da je nekaj časa, za hip, za bežen preostanek noči ostal ob trupelcu svojega sinka. Nato mu je uspelo pobegniti, a je bil znova ujet in zaprt v Sachsenhausnu. Tam je pel v tajnem taboriščnem pevskem zboru. Ne dolgo, nacisti so ga odkrili in poslali v Auschwitz. Za njim je ostala Uspavanka za sinka v krematoriju, ki jo je pel nad trupelcem tiste noči v Treblinki. Pesem je pred smrtjo v jidišu zapel Kulisiewiczu in ta jo je zapisal: »Zro v nebo ti očke tihcene, hladne solze nemo spod kriče. Sinek moj, povsod je tvoja kri, si živél le leta tri. Spančkaj, spančkaj, sinek moj. Spančkaj, spančkaj, sinek moj. Spančkaj, spančkaj, sinek moj. Sinček moj.«

Auschwitz Tango / Der Tango Fun Osvientshim

Napev: Niewolnicze tango (Suženjski tango) neznanega skladatelja, besedilo: 12-letna deklica, prevod: Jani Kovačič

Plesali smo tango, fokstrot, na melodije
smo peli pesmi nežne za ljubav.
Takrat, pred vojno, glav polnih hrepenenja,
mladost užili in mesta živžav.
Zapoj mi pesem, dekle, o dneh minulih,
saj zdaj nihče o tem ne poje mi,
zdaj poješ pesmi o taboriščih,
o dnevih in nočeh za žicami.

Pleši Auschwitz tango pod rabljevim bičem,
tale Auschwitz tango, saj suženj si hudičem;
pod noži, bajoneti požvinjenih stražarjev,
veš, nas svoboda kliče: Daj, reši nas grobarjev!

Zamorec vzáme v roke mandolino,
zabrenka stari žalostni napev,
Anglež zapoje, Francoz se še oglási,
potrtost raztopi nam tria spev.
Poljak s piščaljo napev koj njun prevzame
in pred veseljem žalost onemi,
pesem srca nam ogreje zmrzla,
nam nado na svobodo obudi!

Pleši Auschwitz tango pod rabljevim bičem,
tale Auschwitz tango, saj suženj si hudičem;
pod noži, bajoneti pozverjenih stražarjev,
veš, nas svoboda kliče, daj, reši nas grobarjev.

Der Tango Fun Osvientshim (Auschwitz Tango) je zapisan v jidišu z močnim nemškim pridihom. Zato je v naslovu Ośvięnczym (nemško Auschwitz) zapisan kot Osvientshim. Besedilo pripisujejo 12-letni deklici, ki ga je popevala v Auschwitzu na melodijo tedaj priljubljenega poljskega tanga z naslovom Niewolnicze tango (Suženjski tango). Pesem je postala zelo popularna med taboriščniki; če seveda lahko v tistih razmerah govorimo o popularnosti. Žal deklica Auschwitza ni preživela. Kot kaže, se je pesem širila po več kanalih. Zapornica Irke Yanovska omenja dve imeni: Kaczerginsky in Leivick. Moška sta pesem prepevala na melodijo pred vojno priljubljenega šlagerja in Yanovska meni, da je bila to celo prva pesem te vrste v taborišču. Poleg Aleksandra Kulisiewicza so pesem izvajali številni pevci. Verjetno je najbolj znana izvedba Ute Lemper. (Pesem in pojasnilo sta iz knjige Orfej iz pekla.)

Orfej iz pekla
Kaj: Lagerske pesmi Aleksandra Kulisiewicza, knjiga s priloženim CD-jem (ZKP RTV Slovenija)
Kdo: Glasbeno-raziskovalni projekt Janija Kovačiča
Cena: 15,00 evrov