Prekarni direktorji

Zakaj »materno« ministrstvo, namesto da bi še bolj skrbelo za kulturo, zavlačuje z imenovanjem direktorjev zavodov?

V javnih kulturnih zavodih se vzpostavlja nov trend. Na položaju direktorjev je vse več vršilcev dolžnosti. Primeri iz zadnjih nekaj mesecev namreč kažejo, da ministrstvo za kulturo zavlačuje z odločitvami. Nekateri razpisi za mesta novih direktorjev tudi po nekaj mesecih še niso končani. Namesto novih imenovanj se pojavlja vedno več vršilcev oziroma vršilk dolžnosti direktorja, kar onemogoča ali upočasnjuje delo zavodov.

Sredi avgusta lani je ministrstvo za kulturo v Uradnem listu objavilo javni razpis za delovno mesto direktorja javnega zavoda Tehniškega muzeja Slovenije, ki se je zaključil trideset dni po objavi. Skoraj pol leta kasneje še vedno ni jasno, kdo bo razpisano mesto zasedel. Na mestu vršilke dolžnosti je trenutno Natalija Polenec, ki se ji je lani poleti iztekel prejšnji mandat, prijavila pa se je tudi na nov razpis. Svet javnega zavoda Tehniškega muzeja Slovenije je na poziv ministrstva že oblikoval predhodno mnenje v postopku javnega razpisa za izbiro novega direktorja zavoda. Po obravnavi dokumentacije štirih prijavljenih kandidatov so v svetu zavoda presodili, da bodo ministru kot najbolj primerno kandidatko v imenovanje predlagali trenutno vršilko dolžnosti, Natalijo Polenec. Tako so se odločili, ker izpolnjuje pogoje za zasedbo položaja in na podlagi vizije nadaljnjega razvoja muzeja. Omenjeni primer ni osamljen, kljub temu da Zakon o zavodih v 35. členu navaja, da rok, v katerem kandidate obvestijo o izbiri, ne sme biti daljši kot 30 dni od dneva objave razpisa. Podobno stanje je v Moderni galeriji v Ljubljani, a zavijmo prej še k Slovenski filharmoniji. Marjetica Mahne je bila na položaj direktorice Slovenske filharmonije imenovana po tem, ko je kot vršilka dolžnosti prevzela mesto predčasno razrešenega Damjana Damjanoviča. Damjanovič, sicer tudi vidni član stranke SDS, je bil predčasno razrešen, ker so ga obtožili nenamenskega trošenja javnega denarja za odvetniške pisarne, zaradi stavke zaposlenih in pritožb v ansamblu. Čeprav se je na razrešitev pritožil, je nazadnje obveljalo mnenje ministrstva. Bivši DeSUS-ov minister za kulturo, Anton Peršak, je zato 1. avgusta 2018 na direktorsko mesto imenoval Marjetico Mahne, ki jo zdajšnji SD-jev minister za kulturo, Zoran Poznič, po komaj dveh letih ponovno odstavlja. Prvi poziv k razrešitvi je Mahnetova prejela že julija lani, ko na položaju ni bila še niti celo leto. Predčasni odpust z delovnega mesta naj bi bila posledica domnevnega finančnega primanjkljaja Slovenske filharmonije, ki naj bi se pod njenim direktorstvom povečal.

Po poročanju Dnevnika se Mahnetovi zdi, da so ministra namerno zavajali z informacijo o kar šestkrat previsokih številkah dolga, zato da bi lahko na njeno mesto postavili prejšnjega kulturnega ministra, Dejana Prešička. Če so obtožbe o mobingu, ki so se na ministrstvu pojavljale v času njegovega ministrovanja, resnične, bi bilo morda neprimerno, da ga ponovno postavijo na vodilni položaj. Vendar pa je Prešiček blizu sedanjemu ministru, tako kot sedanja vršilka dolžnosti, saj sta oba pripadnika iste politične stranke. Tudi Marjetica Mahne je bila nekoč v politiki, vendar še v času obstoja stranke Zares. Vseeno strankarsko kadrovanje, če gre res zanj, ni najprimernejše merilo za zagotavljanje kakovosti poslovanja javnega zavoda, saj bi se morala upoštevati predvsem strokovnost.

Pojavljajo se utemeljeni strahovi, da bi se podobno kadrovalo tudi v drugih ustanovah. Čeprav smo bili v ponedeljek priča padcu vlade, ne moremo z gotovostjo trditi, da ne bo stranka SD, če je to njen namen, izkoristila teh zadnjih nekaj tednov ali mesecev za nastavitev svojih privržencev na vodstvene položaje v kulturnih zavodih.

Ali poskuša minister za kulturo na položaje v kulturnih ustanovah postavljati ljudi, katerih najpomembnejša referenca je članstvo v SD?

Dejansko politične poteze na ministrstvu poskušajo zaviti v različne očitke oziroma navidezno utemeljene argumente. V Zakonu o zavodih in Zakonu o uresničevanju javnega interesa v kulturi na primer ni nikjer določeno, kolikokrat lahko kdo kandidira za položaj direktorja javnega zavoda. Domnevno naj bi na primer pri nekaterih imenovanjih upoštevali nekakšno pretočnost pozicij in s tem demokratičnost dostopnosti do visokih položajev, kar pa ni nujno najboljše merilo, ki bi zagotavljalo kakovostno poslovanje institucije. To je argument, ki ga namreč v javnost poskuša spraviti vodstvo ministrstva za kulturo, ko poskuša utemeljiti, zakaj bi radi zamenjali dolgoletno direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac.

Ena globalno prepoznavnejših galerij, Muzej moderne umetnosti (MoMA) iz New Yorka, ima na primer istega direktorja že od leta 1995, Glenna Davida Lowryja. Prepoznavnost, delovanje in kakovost galerije so zgled številnim ustanovam po svetu. A v Sloveniji se prav dejstvo, da Badovinčeva, ki je sicer ena redkih mednarodno uveljavljenih kuratork in kulturnih menedžerk v Sloveniji, že (pre)dolgo vodi galerijo, poskuša uporabiti za (politično) diskvalifikacijo. Slednja je trenutno prav tako kot zgoraj navedeni vršilka dolžnosti direktorice Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti. Na položaju je že od leta 1993, od decembra lani pa je zgolj vršilka dolžnosti, kar lahko ostane do enega leta. Razpis za direktorja javnega zavoda Moderna galerija so v Uradnem listu objavili 4. oktobra lani. Doslej pa njegovi rezultati, tako kot pri Tehniškem muzeju, še niso znani.

Podobno se je Zdenki Badovinac zgodilo že ob prejšnjem razpisu, leta 2014. Tedanji minister Uroš Grilc se je zavzemal za omejitev mandatov, ki jo je želel tudi uzakoniti, a do tega nazadnje ni prišlo. So se pa na njegovo pisanje o zaprtosti Moderne galerije odzvali številni publicisti in umetniki. Nazadnje je novi mandat Zdenke Badovinac leta 2014 potrdila šele nova ministrica, Julijana Bizjak Mlakar, ki je jeseni nasledila ministrski položaj. Stanje se tokrat precej ponavlja. Badovinčeva ob tem pravi, da jim letošnja zakasnitev imenovanja povzroča velike preglavice, saj je celoten kolektiv izpostavljen stresu. Poleg tega morajo februarja pripraviti letno poročilo in načrt dela za tekoče delo, za katerega niti ne vedo, ali ga bo opravljala ona. Kljub temu da prihodnost ni znana, mora Badovinčeva do konca januarja oddati tudi strateški načrt za prihodnjih pet let, za katerega ni nujno, da ga bo izvajala sama, kljub temu da ga bo oblikovala in zapisala. Povedala nam je še, da je pred petimi leti ministrica pred imenovanjem k sebi pozvala oba sveta zavoda Moderne galerije, da se je odločala na podlagi njunih mnenj, kar se pri aktualnem ministru še ni zgodilo.

Zaradi upočasnjenega postopka imenovanja, ki omejuje dolgoročno načrtovanje, so se v kolektivu Moderne galerije odločili na predsednika vlade, predsednika državnega zbora, ministra za kulturo in na oba sveta Moderne galerije nasloviti pismo. Zaradi padca vlade pismo verjetno ni doseglo vseh naslovnikov, vseeno pa bi ga lahko v roke dobil minister, ki mora svojo funkcijo opravljati do konca mandata oziroma do predčasnih volitev. V pismu so zapisali, da je podpora Zdenki Badovinac za imenovanje na mesto direktorice 97-odstotna, torej jo podpira 33 od 34 sodelavcev. Njeni sodelavci izražajo zaskrbljenost zaradi postopka izbora, morebitnega strankarskega kadrovanja in tega, da bo proces zaobšel stroko. Če bo imenovana oseba s pomanjkljivimi izkušnjami, naj bi to oškodovalo izvajanje domačih in mednarodnih projektov. Odgovora še niso prejeli, minister pa tudi ni zavezan k temu, da mnenje svetov ali sodelavcev sploh upošteva.

Namesto da bi ministrstvo skrbelo, da kulturne ustanove dobijo dovolj sredstev, da so kolektivi sodelujoči in aktivni, se posvečajo političnemu kadrovanju.

Glede na dogajanje v vladi in dogajanje ob preteklem imenovanju Zdenke Badovinac za mandat direktorice Moderne galerije lahko pričakujemo, da se bo s tem dokončno ukvarjala šele prihodnja vlada. Ministrstvo za kulturo po poročanju Dela sicer pravi, da bo postopek glede novih direktorjev Moderne galerije in Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana končan februarja. Tudi v SNG Opera in balet so namreč trenutno brez direktorja, vršilec dolžnosti pa je od lani nekdanji direktor Slovenske kinoteke, Staš Ravter.

Ravterjeva zgodba se sicer razlikuje od primerov vršilk dolžnosti v Moderni galeriji in Tehniškem muzeju, saj je bil imenovan na mesto vršilca dolžnosti brez podpore zaposlenih in kljub večinskemu negativnemu mnenju sveta zavoda. Obstaja pa možnost, da bo na tem položaju ostal, saj naj bi se v zadnjega pol leta trajanja mandata izkazal. Zadnji »pravi« direktor SNG Opera in balet je bil Peter Sotošek Štular, ki je marca 2018, kot pravi sam, odstopil zaradi destruktivnosti v umetniških korpusih in sindikalnih strukturah in zaradi škandalozno ignorantskega odnosa ministra za kulturo. Takrat je bil minister Anton Peršak.

Glede na zavlačevanje imenovanj lahko kulturniki le upajo, da trenutni minister Zoran Poznič ne bo šel po teh stopinjah.