Reforma, zaradi katere politiki padajo

V petek, 24. januarja, na dan, ko je Marjan Šarec sprejel odločitev o umiku s funkcije predsednika vlade, je v njegov kabinet prišlo pismo s finančnega ministrstva. Pod malce nenavadni dopis, ki je že izkazoval porušeno zaupanje med premierom in njegovim finančnim ministrom, so se poleg Andreja Bertonclja v protestni maniri podpisali vsi državni sekretarji. Zapisali so, da ministrstvo za finance nasprotuje uzakonitvi t. i. bianco menice, določbe v noveli zakona o zdravstvenem zavarovanju, v skladu s katero bi morebitno pomanjkanje denarja v javni zdravstveni blagajni moral pokriti državni proračun.

Razlogi za zaskrbljenost Bertonclja, ki so kasneje očitno vodili k njegovemu odstopu in padcu vlade, pa vsaj na prvi pogled iz pisma niso bili vidni. V njem so namreč predstavljeni izračuni finančnega ministrstva in Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), v skladu s katerimi bi se ob prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na ZZZS mesečni obrok za dopolnilno zavarovanje znižal s sedanjih 35 na 32 evrov. Kar bi kljub znižanju do konca leta 2022 zadostovalo za pokritje vseh zdravstvenih potreb. Še bolje. Dejansko bi se v blagajni ZZZS na račun prenosa dopolnilnega zavarovanja prihodki v letu 2022 povečali za 30–40 milijonov evrov. Od kod torej panični strah finančnega ministrstva?

Odkar je decembra lani postalo očitno, da v parlamentu obstaja zadostna večina za prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na ZZZS, so komercialne zavarovalnice zagnale široko lobistično kampanjo. Iz registra lobističnih stikov je vidno, da so v tem času lobisti Vzajemne vzpostavili več kot 58 različnih stikov s poslanci in finančnim ministrstvom. Bistvo njihovega sporočila, kot ga lahko razberemo tudi iz pisma, ki ga je ta teden objavilo Slovensko zavarovalno združenje v pismu poslancem, bi lahko strnili v dve točki. Prvič, stroški za zdravstvo bodo v prihodnosti naraščali, čemur pa se prispevki ne bodo avtomatsko prilagajali, zaradi česar se bodo čakalne dobe še podaljšale. In drugič: že v drugi polovici leta 2020 naj bi zavarovanci – vedoč, da bo dopolnilno zavarovanje v začetku leta 2021 ukinjeno – prenehali plačevati premije dopolnilnega zavarovanja. »V tem obdobju bi tako lahko prišlo do izpada prihodkov v zdravstveni sistem med 100 in 200 milijonov evrov,« so zapisali.

Komercialne zavarovalnice so s svojo lobistično akcijo očitno dosegle svoje. »Očitno so prestrašile finančno ministrstvo,« ocenjuje recimo Damjan Kos iz ZZZS, »kar sicer kaže tudi na neko temeljno nerazumevanje skrbnika javnih financ do realnih družbenih problemov, kot je zdravstvo. Kaže, da zdravstveni sistem dojemajo kot nekaj tujega.« Seveda drži, da bodo zdravstveni stroški v prihodnosti zaradi staranja prebivalstva rasli. A ti stroški bodo rasli tudi v primeru, če bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje ostalo pri komercialnih zavarovalnicah. Dejansko je ta alternativa še veliko bolj neprijetna, saj naj bi, kot so izračunali v ZZZS, v skladu z dosedanjim trendom že leta 2021 za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačevali vsaj 40 evrov, če pa se bodo gospodarske razmere poslabšale in se bo povečala na primer brezposelnost, pa naj bi se po ocenah ZZZS prihodnje leto znesek za dopolnilno zavarovanje približal 50 evrom. Če bi ga prenesli na javno zdravstveno blagajno, ki ima nižje administrativne stroške, pa bi znesek na položnicah ostal pri 32 evrih.

Kako skrajno je stališče finančnega ministrstva, ki nikakor ne želi za potrebe zdravstva odpreti državnega proračuna, pove tudi podatek, da je v tem trenutku Slovenija na zadnjem mestu med državami EU (z izjemo Hrvaške) po tem, koliko denarja namenja za zdravstvo državni proračun. V Sloveniji namreč sredstva državnega proračuna za zdravstvo pomenijo le štiri odstotke vseh sredstev za zdravstvo. Na Nizozemskem gre iz proračuna šest odstotkov, na Češkem 12, v Belgiji 18, v Avstriji pa kar 30 odstotkov. Ker je zaradi naravnanosti na prispevke slovenski zdravstveni sistem zelo občutljiv na gospodarska nihanja, Slovenijo tudi evropska komisija že vrsto let opozarja na potreben prehod na sistem financiranja, ki je manj odvisen od prispevkov.

Stališče finančnega ministrstva – razlogi, zaradi katerih je Bertoncelj odstopil in dejansko, kot pika na i, zrušil vlado – se tako zdi prej posledica lobiranja, vpliva komercialnih zavarovalnic, kot pa recimo avtentične skrbi za državo. A to je zdaj le še eden, zadnji primer v kopici mnogih podobnih primerov v zadnjih 20 letih ukinjanja dopolnilnega zavarovanja. Najbolj nazorno smo ta vpliv videli marca leta 2014. Alenka Trop Skaza je bila zdravstvena ministrica z najkrajšim mandatom doslej. Ko je v ponedeljek, 17. marca, prevzela vodenje resorja, je na tiskovni konferenci napovedala, da bo ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Sledili so plačani oglasi komercialnih zavarovalnic proti temu načrtu, plačani posveti in 15 člankov o sumu korupcije v primeru »Skaza« v Financah. Ko je čez pet dni odstopila, je v odstopni izjavi zapisala: »Že ob nastopu svoje funkcije sem bila opozorjena, da se v zvezi z napovedano spremembo zdravstvenega zavarovanja veliko dogaja v ozadju in da je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja odnesla še vsakega ministra. ’Ukineš ga lahko samo, če boš zavarovalnicam kaj ponudila’.«

Primerov, kako je komercialnim zavarovalnicam doslej uspelo ohraniti dopolnilni zdravstveni sistem, iz katerega vsako leto počrpajo okoli 50 milijonov evrov za svoje »administrativne stroške«, je še več. Seveda so si zavarovalnice pomagale s plačanimi ekonomskimi raziskavami, zato da so na svojo stran dobile nekatere ekonomiste, recimo Maksa Tajnikarja. Poleg oglasov je tu še organizacija okroglih miz ali pa donatorstvo. Prvi, ki je poskušal že leta 2003 reformirati sistem dopolnilnega zavarovanja, je bil zdravstveni minister Dušan Keber. Ki pa mu ni uspelo. Prvič zato, je sam dejal, ker so zavarovalnice tedaj na svojo stran dobile poslance. »Vpliv na njih je bil neposreden,« nam je dejal pred časom. Drugič pa zato, ker ni imel širše podpore sindikatov, kot ZSSS.

Po ocenah ZZZS bomo morali komercialnim zavarovalnicam naslednje leto plačevati od 40 do 50 evrov dopolnilnega zavarovanja.

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so namreč z Vzajemno leta 1992 sklenili pogodbo o sklepanju skupinskih prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj. Na tej podlagi naj bi Vzajemni priskrbeli več kot 340 tisoč zavarovancev, za kar pa so v ZSSS dobili tudi provizijo. Po letu 2002 je bila ta pogodba spremenjena v eno sponzorsko in eno donatorsko pogodbo, so nam pojasnili, obe sta prenehali veljati leta 2010. Danes sicer v ZSSS ukinitev dopolnilnega zavarovanja podpirajo. Podobno so komercialne zavarovalnice očitno v nekaterih obdobjih na svojo stran dobile upokojenska združenja ali stranko DeSUS. Mateja Kožuh Novak, nekdanja predsednica Zveze društev upokojencev, nam je povedala, da se je poskušala Vzajemni upreti. Nato ji je zavarovalnica v podpis ponudila 50 tisoč evrov vredno pogodbo, v kateri pa je bilo tudi določilo o prepovedi javnih izjav v zvezi z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem oziroma izjav, ki bi škodovale interesom Vzajemne. Kožuhova je sicer podpis zavrnila, nam je povedala pred časom.

Finančno ministrstvo je, ne zgolj pod Bertoncljem, v vseh teh letih ščitilo interese komercialnih zavarovalnic. Leta 2016 je zaradi tega tudi v vladi Mira Cerarja prišlo do konflikta med zdravstvenim in finančnim ministrstvom. Tedaj so namreč na finančnem ministrstvu na podlagi novele zakona o zavarovalništvu želeli omogočiti privatizacijo oziroma preoblikovanje Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v profitno delniško družbo. Poleg tega so nameravali zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam omogočiti še trženje zavarovanj za dolgotrajno oskrbo. Vsa ta zavarovanja danes niso komercialna, ampak so opredeljena kot socialna zavarovanja, ki so v javnem interesu in tako v pristojnosti ministrstva za zdravje. Pričakujemo lahko, da bo ta poskus ponovno sledil v bližnji prihodnosti, ob sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi.

Najbolj produktiven čas za zdravstvo je bil mandat zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc: ministrstvo za zdravje je pod Kolarjevo po 20 letih dejansko na novo napisalo skorajda vso zdravstveno zakonodajo. Na ministrstvu so pod njo spisali nov zakon o zdravniški dejavnosti, o pacientovih pravicah, o lekarništvu, o zdravniški službi. Hkrati pa je bil to tudi čas največjih zdravstvenih afer. Zdravniška združenja so v njenem mandatu trikrat zahtevala njen odstop, zaradi omejitve zdravniških koncesij pa so v zdravniški zbornici celo zbirali podpise za referendum proti njej. Celarčeva je skupaj z vlado Mira Cerarja odletela tik pred tem, ko naj bi se koalicija poenotila glede sprejema njenega zakona o zdravstvenem zavarovanju, s katerim bi dopolnilno zavarovanje ukinili.

Čas miru, čas brez zdravstvenih afer, čas, ko gospodarska združenja niso opozarjala na problematiko čakalnih dob, je bil dejansko čas pred Milojko Kolar Celarc, ko je bilo zdravstveno ministrstvo brez vodstva, brez vodij direktoratov, brez zaposlenih v kabinetu. Tudi sedaj, pod vodstvom Aleša Šabedra, se zdi, da so komercialne zavarovalnice z njim zadovoljne. Sedaj smo tudi videli, zakaj. Šabeder je odstopno izjavo pri predsedniku vlade deponiral takoj, ko so se poslanci v parlamentu odločili, da bodo poskušali ukiniti dopolnilno zavarovanje.