Samuel Blues, glasbenik, ki ima blues

Blues je nekoč, davno prej, preden je taisto veljalo za rokenrol, veljal za hudičevo glasbo. Iz nje so črpali domala vsi, ki so uporniške zvoke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nato ponesli v svet. Danes je od tega sicer ostal zgolj žanr, legende in miti ostajajo, a blues tudi med mlajšo generacijo glasbenikov doživlja nekakšen preporod, revival. Na lokalni sceni smo lahko pred časom spremljali prodor zasedbe Prismojeni profesorji bluesa, zdaj pa se širi glas o mladem solistu, kantavtorju, bluesmanu, multiinštrumentalistu, ki se je leta 1995 rodil kot Samo Pivač, ustvarja pa pod umetniškim imenom Samuel Blues.

Da je blues spet našel svoje mesto v pop kulturi, pričajo tudi številni aktualni dokumentarci in filmi, zadnjega odmevnega se je lotil celo Netflix, in sicer o Robertu Johnsonu, nekakšnem očetu bluesa, legendi svojega časa in enem prvih zvezdnikov sodobne glasbe, okoli katerega se je stkala zanimiva zgodba, polna polresnic, ugibanj in misterijev. Johnsonova zgodba, v kateri na križpotju v zameno za kitarski talent hudiču proda svojo dušo, je pravzaprav ultimativna zgodba o umetniku, ki je zaradi daru umetniškega izražanja pripravljen izgubiti prav vse. A Samuel Blues na ustvarjanje gleda nekoliko stvarneje. »Edino, kar šteje, je tvoja interpretacija umetniškega dela. Vse ostalo je balast,« pravi.

Že pri rosnih sedmih letih je začel poslušati stare mojstre, kot so Buddy Holly, Gene Vincent in The Troggs, kasneje pa je preklopil na Jimija Hendrixa, ki mu je pozorno gledal pod prste ter od njega odnesel marsikateri kitarski trik. Pristni stari Delta blues je nato odkril na spletu. Ko ga je slišal, se mu je nenadoma vsa ostala glasba zdela otročja, pravi. Od najbolj pristnih bluesmanov stare šole omeni še Blind Willieja Johnsona, Johna Leeja Hookerja in Mississippi Freda McDowella.

Samuel je glasbenik, njegov oče pa strojnik in skupaj izdelujeta kitare. Prav starši so bili tisti, ki so ga navdušili nad glasbo. Delavnica in orodje ga sicer privlačita od nekdaj. »Všeč mi je izdelovanje in popravljanje, pa tudi uničevanje,« pravi. Danes ima v svoji zbirki okoli 20 kitar, med njimi tudi baskitare, akustične, 12-strunske in druge. Nekateri kitaristi so privrženci zgolj ene, drugi pa imajo fetiš na čim več modelov, ki jih menjavajo za vsako skladbo posebej, njihov zvok pa nadgrajujejo še z dodatnimi efekti. Samuel pravi, da imaš lahko za učinkovito izražanje zgolj eno kitaro z eno samo struno. »Vsak zase ve, kaj potrebuje. Sam jih uporabljam od štiri do pet, na drugih pa se nabira prah.«

Zdi se, da nekoliko tudi kljubuje tehnologiji, saj namesto da bi si olajšal delo in za snemanje uporabljal zgolj vsem dostopno enostavno digitalno tehniko, to obvezno dopolnjuje s staro analogno. Spoj obeh mu ustreza, ker tako dobi najboljše od obeh svetov, saj ima po njegovem »digitalni svet ogromno kontrole, analogni pa toplino«. Snemalni studio je njegov drugi dom, doslej je posnel že – za svojo starost zavidanja vrednih – sedem albumov (enega skupaj z Miho Eričem), trenutno pa snema dva nova. Eden bo v angleškem, drugi v slovenskem jeziku, izid obeh je načrtovan še letos. Mimogrede, vse inštrumente, od bobnov in basa do klavirja in orglic, odigra in posname sam.

Zvok pa ni edina Samuelova odlika, saj so izstopajoča tudi njegova besedila. So bolj pesniška kot denimo poprockerska. Glede na njihove tematike bi človek pomislil, da veliko bere električne poete, morda Toma Waitsa (s katerim si delita tudi podobnost načina petja), ali pa pisateljske odpadnike, kot je Charles Bukowski, a pravi, da poezije sploh ne bere, ima pa rad Georgea Orwella, Johna Steinbecka, Jacka Kerouaca, Douglasa Adamsa in Hemingwaya. Navdih črpa iz vsakdanjih prigod in opazovanja družbe, dodaja. Kljub temu da zna biti v svoji liriki tudi političen (kot denimo v skladbah Naftonosilec, Dolar kramp, Zelen tobak), pravi, da je zanj pomembnejša iskrenost. »Glasbenik naj opeva tisto, kar čuti, da mora. Poslušalec pa bo slišal, kar bo hotel slišati.«

Največ idej za skladbe se mu porodi kar med hojo. Prav zaradi tega nima kolesa in se ne vozi z avtobusom, raje posluša korake, ki mu narekujejo ritem, in si tako v glavi ustvarja nove rife in melodije. »Bolje je, če si prepevam, kot pa da razmišljam o tem, kaj bom jutri.« Samuela Bluesa lahko skoraj vsak teden ujamete na katerem od odrov, večinoma klubskih, najraje ima namreč manjša, intimnejša, barska prizorišča, kjer njegova glasba najbolj pride do izraza. Tako kot so to v prejšnjem stoletju počeli tisti, ki so ga navdihnili – brez olepšav in pompa, surovo in iskreno, naravnost v ušesa in srce. Pač pravi blues.