Mi smo Francka

Komercialne televizije ob nedeljah predvajajo spektakle, ob katerih lažje pozabljamo, da je konec vikenda. Plesne in pevske šove ali holivudske filme s srečnimi konci. Na nacionalni televiziji pa smo v nedeljo gledali prvi del nove serije V imenu ljudstva, ki nas je prepričeval, da nam ne preostane drugega kot zagrenjenost.

Z bežanjem od problemov nikamor ne pridemo, a posledica takšnega depresivnega valjanja po njih, kot se nakazuje s prvim delom nove serije, je le to, da se nam niti ne zdi vredno premikati.

V seriji malega človeka povozi skorumpirani slovenski sodni sistem, zlizan z bančnim, toda liki, dialogi in situacije niso dovolj pretanjeno izdelani, da bi gledalci res čutili z oškodovanim. Avtorji nam ob tem z macolo namigujejo, da jih je navdihnil primer, ko je sodnija slovenski družini zaradi stotih evrov dolga vzela hišo. Tako prozorne poskuse podučevanja in čustvenega manipuliranja gledalcev je težko prenesti. Še posebej, ko serija poskuša biti povzdignjena in doživeta, pa je le klišejska in izumetničena, hkrati pa nas želi pribiti na realna tla – tako da ni niti zares dober, doživet zapis časa, niti posebej zanimivo udejanjenje avtorske vizije, niti dober žanrski izdelek.

Serija spominja na Cankarjeva dela. A ne na njihovo izvirnost in literarno spretnost, temveč na temeljno brezizhodnost, ki jih prežema. In ki je prispevala k mnenju generacij slovenskih otrok, da je branje trpljenje. V noveli Na klancu Francka teče za vozom, ki pelje na lepše, in se tik za njim spotakne. Da se bo to zgodilo, nekako ves čas slutimo, a ne glede na to upamo, da ga bo ujela. Tako kot smo že po napovedi serije sklepali, da gre za enega »tistih« izdelkov slovenske televizije, pa smo vseeno upali, da je klišejska in štancarska le napoved. V seriji pa upamo, da se bo zadnji trenutek na sodišču vse uredilo, saj se je vmes na stran pravice postavila glavna junakinja, dotlej odvetniška pripravnica. Pa se ne uredi. Kar bi bilo lahko tudi čisto okej in dobro sporočilo. Če ne bi sprožalo le cinične, brezzobe jezice in gostilniškega pametovanja, češ da tako pri nas pač je.

Neko upanje naj bi nam dal upor junakinje, ki se bo za pravico borila naprej. A dodajmo, da je ta upor toliko verjeten, kot je neklišejska podoba upornice v seriji: uhan v nosu, usnjena jakna in razmršeni lasje.

Po prvem delu nove serije lahko rečemo, da je takšna produkcija popolnoma nepotrebna. Dozo politično-družbenokritične melodrame lahko danes dobimo že v večini informativnih oddaj. Žlahtnejši nauk o tem, da nas bodo politiki in pravniki vedno razočarali, smo dobili neposredno pred serijo, ko je bil v oddaji Politično gost Tanje Gobec Miro Cerar. Nekdanji premier in ugledni pravnik, ki je na volitvah zmagal z obljubo dosledne pravičnosti in spoštovanja prava, sedaj pa z vratolomnimi akrobacijami poskuša upravičevati, da bo njegova propadajoča stranka morda omogočila oblast skrajnemu desničarju.

Verjetno bolj depresivno od zgodbe v seriji je, da smo teden prej že mislili, da smo ujeli voz. Da serija Jezero, ki se je iztekla prejšnjo nedeljo in je res mojstrski izdelek nacionalke, prinaša nove standarde. Pa tudi, da v Sloveniji vsaj trenutno ni možnosti za vlado skrajnežev. A smo se spet spotaknili. Ne pozabimo, da je voz naš.