Preprosto drugačna je
Helena Tahir v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavlja svoj domišljijski svet grafik in risb
Grafika (2), iz serije Poetika otroštva, barvni linorez in ročni tisk na filc, 2018.
© Jaka Babnik. Arhiv MGLC
Na prvi pogled se zdi vse tako preprosto – Helena opazuje svet okoli sebe, ga ponotranji, se poglobi v podobe, ki jo obkrožajo ali pa krožijo po internetu, ter iz njih začne luščiti občutja. S svojimi ustvarjalnimi postopki jih predela, prekadrira, na neki način presnovi, da nastane mentalni kolaž z močnim likovnim učinkom, ki gledalca osupne in hkrati navduši. Helenin svet je imaginaren, četudi ga polnijo realne podobe iz revij, časopisov in svetovnega spleta. Postavi jih v svoje »so-podobje«, v svojstven likovni kontekst. Grafike in barvne risbe gradi z osrednjo figuro, ki jo umešča v prostor, nasičen s predmeti, rastlinami, živalmi in ljudmi. Podobe, ki so pravzaprav vsem dostopne, ona nadgradi in jim da čustveni naboj. »Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije,« je o vzdušju na podobah Helene Tahir (letnik 1992) zapisal Božidar Zrinski, kustos razstave v MGLC. Helenine podobe galerijsko publiko očarajo iz več zornih kotov. Prvi je vsebinski in družbeno angažiran, drugi je formalni, tretji pa je tehnična odličnost ter obvladovanje metjeja, bodisi risbe ali grafike. Helena prepriča z znanjem in veščino, podobe natančno izriše, ustvari kompozicije, ki jih prenese na linolej, izreže matrico in jo natisne s pritiski žlice. V bistvu naredi več matric, jih kombinira, dotiskuje eno ob drugo v različnih barvah. Je mojstrica v tisku večbarvnih grafik. Veščino in teoretsko znanje je pridobila na ALUO v Ljubljani in pri opazovanju očeta Hamida Tahirja, izvrstnega iraškega umetnika, ki je v sedemdesetih, ko je prišel študirat v Slovenijo, tukaj tudi ostal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Grafika (2), iz serije Poetika otroštva, barvni linorez in ročni tisk na filc, 2018.
© Jaka Babnik. Arhiv MGLC
Na prvi pogled se zdi vse tako preprosto – Helena opazuje svet okoli sebe, ga ponotranji, se poglobi v podobe, ki jo obkrožajo ali pa krožijo po internetu, ter iz njih začne luščiti občutja. S svojimi ustvarjalnimi postopki jih predela, prekadrira, na neki način presnovi, da nastane mentalni kolaž z močnim likovnim učinkom, ki gledalca osupne in hkrati navduši. Helenin svet je imaginaren, četudi ga polnijo realne podobe iz revij, časopisov in svetovnega spleta. Postavi jih v svoje »so-podobje«, v svojstven likovni kontekst. Grafike in barvne risbe gradi z osrednjo figuro, ki jo umešča v prostor, nasičen s predmeti, rastlinami, živalmi in ljudmi. Podobe, ki so pravzaprav vsem dostopne, ona nadgradi in jim da čustveni naboj. »Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije,« je o vzdušju na podobah Helene Tahir (letnik 1992) zapisal Božidar Zrinski, kustos razstave v MGLC. Helenine podobe galerijsko publiko očarajo iz več zornih kotov. Prvi je vsebinski in družbeno angažiran, drugi je formalni, tretji pa je tehnična odličnost ter obvladovanje metjeja, bodisi risbe ali grafike. Helena prepriča z znanjem in veščino, podobe natančno izriše, ustvari kompozicije, ki jih prenese na linolej, izreže matrico in jo natisne s pritiski žlice. V bistvu naredi več matric, jih kombinira, dotiskuje eno ob drugo v različnih barvah. Je mojstrica v tisku večbarvnih grafik. Veščino in teoretsko znanje je pridobila na ALUO v Ljubljani in pri opazovanju očeta Hamida Tahirja, izvrstnega iraškega umetnika, ki je v sedemdesetih, ko je prišel študirat v Slovenijo, tukaj tudi ostal.
Vztrajno zatrjuje, da njen namen ni biti družbeno kritična umetnica. Ampak v bistvu hoče-noče, je.
Če so grafike in risbe z barvnimi svinčniki nasičene z elementi, ki se plastijo v virtualnem prostoru, pa so črno-bele risbe s svinčnikom nekaj povsem drugega. Atmosfera je tiha, mirna, napolnjena z nostalgijo in kančkom žalosti. Te risbe govorijo o njenih Jesenicah, kjer se je rodila in odraščala, vidimo sobo, pogled skozi okno, ki opisuje to nekoč uspešno industrijsko mesto. Nekatere risbe se na prvi pogled zdijo abstraktne, a ko pogled osredotočimo, sčasoma razberemo motiv. Ustvarja ekspresivne podobe, ki orisujejo temačne in zapuščene ulice, prazne industrijske objekte, blokovska naselja ali pa zgolj mizo in okno. Podobno kot grafike in risbe z barvnimi svinčniki so nosilke družbenokritičnega komentarja. A Helena to zanika in prav to zanikanje je izredno zanimivo. Vztrajno zatrjuje, da njen namen ni biti družbeno kritična umetnica. Ampak v bistvu hoče-noče, je. V marsikaterem njenem delu najdemo globalni družbeno-politični moment, ki globinsko odmeva v njenem delu, kljub prvotnemu namenu, da bi ustvarila zgolj imaginarno mentalno krajino. »Moja dela komunicirajo z drugimi in so uspešna takrat, ko nosijo v sebi univerzalno sporočilo. To iščem in včasih tudi najdem v osebni izkušnji,« razloži redkobesedna Helena. Kakorkoli, očitno premore pretanjeno občutljivost, ki se nehote transformira v družbeno kritično držo.
Samostojna razstava v MGLC ni njena prva. V Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki je leta 2018 razgrnila svoje grafike in risbe pod naslovom V vrtincu, istega leta je prejela nagrado Majskega salona ZDSLU 2018–grafika za najboljšo mlado avtorico ter imela v Ravnikar Gallery Space samostojno razstavo z naslovom Poetika otroštva. Razstavljala je tudi na nekaj skupinskih razstavah, na primer Transformation of Image v Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu ali pa na razstavi SlovenIndia v New Delhiju. Že v času študija si je utrdila prepričanje, da je na pravi poti, za kar sta bili pomembni dve študijski bivanji. Prvo je bilo na Portugalskem na Faculdade de belas artes v Portu, drugo v Nemčiji na Hochschule für Grafik und Buchkunst (HGB) v Leipzigu, oboje pa v času študija in v okviru evropskega izobraževalnega programa Erazmus. Njene grafike in risbe v vsesplošnem pluralizmu sodobnih likovnih pristopov izrazito izstopajo, meni Zrinski, tako zaradi klasičnih tehnik kot zaradi nostalgične in romantične vizualne pripovedi. V bistvu so dela Helene Tahir zunajserijska, so na drugi strani sodobnih intermedijskih trendov. Njena dela govorijo o prihodnosti in o novi umetnosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.