Za narodov blagor

Na koga vas zdajle spominjajo poslanci? Priznajte: glede na to, da je vrhovno sodišče nedavno razveljavilo obsodbo zoper Leona Rupnika, vam – nehote, magari asociativno – malce potegnejo na kolaborante. Verjetno ste si rekli: Hej, tako nekako je med vojno izgledala kolaboracija! Mar niso tudi kolaboranti rekli: Naredili bomo to, kar bo za Slovenijo najbolje! Reševanje svojih osebnih koristi – svojih položajev, svojih služb, svojega statusa – so razglašali za nacionalni interes. Nekaj takega se dogaja danes: stranke, ki so pred letom in pol javno in enoglasno prisegale, da z Janezom Janšo ne gredo v koalicijo, so zdaj voljne kolaborirati z njim. Ker bo to dobro za Slovenijo, ker gre za Slovenijo, ker gre za narodov blagor in tako dalje – ohranitev svoje poslanske plače enačijo z nacionalnim interesom. Kako malo je treba, da se Slovenci in Slovenke prelevijo v kolaborante in kolaborantke. Predčasnih volitev se tako bojijo, da ne bi niti presenetilo, če bi se kateri izmed njih oglasil s tvitom, ki bi predčasne volitve izenačil s »povojnimi poboji«. V smislu: predčasne volitve so zarota ( jebena »dolomitska izjava 2.0«), s katero skušajo ustaviti »drugače misleče«, borce za domovino, »prave« patriote, »prave« narodne heroje.

Toda poslanci zdajle zelo spominjajo še na nekoga – na odstavljene direktorje državnih podjetij, ki potem delajo vse, da bi v podjetju ostali kot svetovalci, obdržali vse privilegije (s službeno kartico in parkirnim mestom vred), za nameček pa še pobasali čedno odpravnino. So komu simpatični? Ne, au contraire – običajno so deležni bučne, brutalne, malone histerične obsodbe. Vsi se zgražajo nad njihovim ravnanjem. Vsi jim trkajo na vest. Vsi jih zavračajo. Vsi jih obsojajo. Če bi šli na volitve, ne bi bili nikoli izvoljeni. Kaj pa poslanci? Ja, le vprašajte se, kako naj računamo na takšne poslance. Kako naj si s takimi poslanci kaj pomagamo? Kako naj verjamemo, da delajo za nas? Kako naj verjamemo, da mislijo na nas? Kako naj verjamemo, da bodo za nas naredili kaj dobrega? Kako naj jim zaupamo?

Prav res: ti poslanci, mali begavčki, si zaslužijo volitve! Zaslužijo si sveto jezo ljudstva! Božji srd volivcev!

Še na nekoga vse bolj spominjajo vsi ti poslanci in poslanke – na »blagrovce«, slovenske politike, za katere literat Siratka, tudi sam velik oportunist, v Cankarjevi komediji Za narodov blagor ugotavlja: »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, – za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, – tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov blagor. Kdor dandanes javno laže, – laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, – ga smešijo in preganjajo ter naposled uničijo, – za narodov blagor!« Doktor Grozd bi dal za narodov blagor »svojo nečakinjo in doktor Gruden svojo ženo«. Cankarjevi blagrovci – tako kot naši, zdajšnji, parlamentarni blagrovci – pravijo, da mislijo le na »celokupno korist narodovo«, »vseobči napredek« in »obče blagostanje« ter da nastopajo »v imenu najsvetejših koristi celokupnega naroda«, obenem pa – tako kot naši blagrovci zdajle – svarijo, da je »narod na razpotju« in da so zdajle »odločilni trenutki«, saj »gre za Slovenijo«. Ja, »za Slovenijo gre«, ponavljajo, kot da je Slovenija tik pred finančnim, gospodarskim in nacionalnim propadom in bi jo predčasne volitve dokončno pokopale.

Tudi njih – tako kot blagrovce naše dobe – zanima le prihodnost naroda. »Izginejo naj vse osebne težnje, vse intrige,« pravi neki Cankarjev občinski svetnik. Ja, tudi oni so – tako kot blagrovci naše dobe – nad ideološkim in političnim »razdorom«, ki ga drugi vsiljujejo narodu, s čimer ogrožajo »celokupno korist« in »velike rečí«. In ja, tudi oni – tako kot blagrovci naše dobe – mislijo le na »narodov blagor«. Na kaj pa drugega!? »Ne gre za ponudbo in povpraševanje, ampak gre za pomembne zadeve, zato bomo v SMC znali najti rešitve, ki so najboljše za Slovenijo,« je napovedal predsednik SMC Zdravko Počivalšek, ki je zvenel tako, kot bi citiral enega izmed blagrovcev iz Cankarjevih Romantičnih duš: »Smoter je takó samó eden: blagor domovine.« In da ne bi bilo kakega dvoma: »Da, da, za domovino se je treba žrtvovati.«

Tako kot je Matildi, Grozdovi nečakinji, jasno, da je vsa ta silna skrb za »narodov blagor« le komedija, je tudi Gorniku, novemu političnemu obrazu, jasno, da mora biti »nekaj zad za temi stvarmi«, da mora biti torej »nekaj zad za narodovim blagrom«. In kot ugotovi, je zad »sebičnost«. Sebičnost, osebni interesi, osebne koristi! Poslanska plača! Privilegiji! Parkirno mesto! Skoraj zastonj kosilo! Skoraj zastonj stanovanje! Skrb za »narodov blagor« je nekaj sebičnega, v resnici prav nič nadpolitičnega ali nadideološkega.

Skrb za narodov blagor je boj proti narodovemu blagru! Ali kot bi rekel žurnalist Julijan Ščuka: »Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najbolje, da se obesi.«

Strah pred volivci

Ko je Šarec nenadoma odstopil, smo mislili, da je odstopil z načrtom, s twistom, če hočete, da ima torej v rokavu skritega asa ali pa vsaj velikonočnega zajca. Janez Drnovšek, njegov idol (in nekdanji material), bi ga imel. Ali pa bi ga imel vsaj Gregor Golobič. A Šarec ga, kot kaže, nima. In Črnčec tudi ne. Je pa Šarec s svojim odstopom povsem očitno storil nekaj dobrega: demaskiral je poslance. S svojo potezo jih je prisilil, da so si strgali blagrovske maske ter pokazali prave obraze – in sebičnost.

Pomislite le na Desusovega poslanca Franca Juršo, ki je rekel: »Če nas bo kdo potreboval in bo to v korist Slovenije, bomo sodelovali.« Obenem pa kar na lepem ni mogel prehvaliti zlatih časov, ki jih je Desus pred leti preživel z Janševo vlado. Dvakrat! In vsakič, ko je vladal skupaj s SDS, so mu ratingi zrasli, je dodal Jurša. Le zakaj so potem desusovci pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami na ves glas – kot žrtve kakšnega res hudega mobinga – prisegali, da z Janšo pa že ne bodo šli v koalicijo?

Ne, Marjan Šarec tokrat ni impersoniral Janeza Drnovška, temveč Ivana Cankarja. Kljub temu je v nekem smislu vendarle impersoniral in kanaliziral tudi premiera Janeza Drnovška, ki je – 21. maja 1998 na deveti redni seji, na kateri ga je Borut Pahor v imenu Združene liste pozival k odstopu in obenem oznanjal, da je »čas za drugo republiko« – famozno dahnil: »Gospodje, vsi ti, vi, ki me pozivate k odstopu, ki me napadate, gospodje iz opozicije, saj se boste potem pobili za moje nasledstvo.«

Samo pomislite: le kdo vse ni hotel zadnje dni postati Šarčev naslednik? Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek – in celo Alenka Bratušek, ki je Janšo prehitela s »povabilom«, tako da je moral tudi sam še isti dan, nekaj ur kasneje, razposlati »povabila« vodstvom parlamentarnih strank, preden bi se ta, kot so napovedovale sanje Vinka Gorenaka, po kolenih in po koruzi plazila k Janši in ga rotila, naj jih za božjo voljo vzame v svojo novo koalicijo. Včasih se je res zazdelo, da se bodo pobili za nasledstvo nekdanjega Drnovškovega impersonatorja.

In ne, predčasne volitve ne pridejo v poštev, so ponavljali. Poslanka SMC Monika Gregorčič je tvitnila, da so predčasne volitve »mokre sanje premierja v odstopu«, Počivalšek, njen predsednik, je izjavil, da ne vidi nobenega razloga za predčasne volitve, Desusov poslanec Ivan Hršak je rekel, da so predčasne volitve »slaba izbira za državo in državljane«. Mar res: kaj bi si mislili o politiku, ki bi rekel, da so volitve slaba izbira za državo in državljane? Vse najslabše? Da nima pojma o demokraciji? Vsekakor. Vidite: predčasne volitve so volitve! Na to so vsi pozabili, ko so se tako zlahka zmrdovali nad predčasnimi volitvami – predčasne volitve so volitve. Zmrdovanje nad predčasnimi volitvami je zmrdovanje nad demokracijo. A to zmrdovanje je razumljivo: poslanci v demokraciji vidijo grožnjo – vzela bi jim lahko poslanski mandat, lepo službo, dobro plačo.

Še enkrat smo se torej prepričali, kako zelo se poslanci bojijo demokracije. Še enkrat smo se prepričali, kako zelo se bojijo volitev. Še enkrat smo se prepričali, kako zelo se bojijo ljudstva. Še enkrat smo videli, kaj je politika: uprizarjanje strahu pred demokracijo, strahu pred množicami, strahu pred volivci. In še enkrat lahko ponovimo: takšni poslanci si zaslužijo natanko demokracijo! In volitve! In ljudski srd!

To, da je pri nas toliko poslancev, toliko politikov, ki se delajo antipolitike in ki hočejo veljati za sredino, govori le o tem, kako zelo je slovenska politika izčrpana.

Dobro vemo, da poslanci po koncu mandata običajno nimajo kam. In zdajšnji poslanci – poslanci tega sklica – nočejo na predčasne volitve, ker se bojijo, da ne bodo ponovno izvoljeni, nimajo pa kam. In ker nimajo kam, smo vsi skupaj v riti.

Ko so politiki izvoljeni, takoj začnejo permanentno predvolilno kampanjo, ki potem traja vsa leta mandata – ne le tri mesece ali pol leta pred volitvami. To vemo. Vemo tudi, da je to spremenilo in pogubilo politiko. Šarčevo vlado je raztrgalo to, da so se stranke, ki so jo sestavljale, ves čas obnašale tako, kot da bodo jutri volitve – in če se obnašaš tako, kot da bodo jutri volitve, so jutri res volitve. A ko se stranke vsak dan – ja, iz dneva v dan! – obnašajo, kot da bodo jutri volitve, je jasno, da so zgrešile smisel politike: politika ni sama sebi namen. Politika je namenjena ljudstvu, njegovi blaginji, izboljšanju življenja. Cilj slovenske politike pa je politika. Da je politika pri nas postala sama sebi namen, potrjujejo tudi poslanci, naši originalni notranji »begunci«, ki zavračajo predčasne volitve – zanima jih le še lastno preživetje. Ker pa politiki mislijo samo še nase, se ljudje počutijo vse slabše.

Nič čudnega, da tako zelo cvetijo teorije zarote in lažne novice – ljudje hočejo »zgodbo«, ki je politika ne zagotavlja več. Ker je sama sebi namen, ker se ukvarja le še sama s sabo in ker se stalno obnaša tako, kot da bodo jutri volitve, ničesar več ne izpelje ali dokonča. Vse projekte pušča nedokončane – za sabo pušča le fragmente, osnutke, škrbine, razbitine. Strast do teorij zarote in lažnih novic je odgovor na nemoč, v katero politika ovija ljudi, in na pasivnost, ki jo politika terja od njih. Bolj ko politiki mislijo le nase, bolj je politika sama sebi namen. Bolj ko je sama sebi namen, bolj se ljudje čutijo izključene iz »zgodbe«. Bolj ko se čutijo izključene iz »zgodbe«, bolj so dovzetni za teorije zarote in lažne novice.

Strah pred politiko

Ko je vlada padla, so predsedniki strank, ki so sestavljale to vlado, poudarjali, da se niso mogli dogovarjati – da je bilo dogovarjanje oteženo, onemogočeno. Prav imajo. Dogovor res ni več mogoč. In zakaj ne? Oh, iz preprostega razloga: neoliberalne politike so prostor možnega tako zožile in omejile, da se ni več mogoče o ničemer dogovoriti. Ali kot je pred leti, v knjigi Politika strahu, opozoril Frank Furedi: neoliberalne politike so prostor možnega tako omejile, da politika sploh ni več mogoča. Zgodbe o tem, da ni alternative (prostemu trgu, privatizaciji, deregulaciji, razdavčenju bogatih ipd.), so prostor, ki je bil tradicionalno namenjen političnemu življenju, skrčile. Vsi ponavljajo, da stojimo in da ne gremo »naprej«, toda »naprej« dejansko ni več mogoče, ker so neoliberalne politike tako regresivne in reduktivne – ker smo postali družba varčevanja, zategovanja, samoomejevanja, družba brez politične imaginacije. Še celo Šarec je v intervjuju za Mladino priznal, da bo »treba spremeniti fiskalno pravilo«, to veliko dogmo neoliberalne religije. »Naše fiskalno pravilo je namreč najbolj rigorozno v Evropi. Imajo ga tudi Nemci, a imajo v njem toliko izjem, da jih ne zavira.«

Kot bi rekel Ulrich Beck, teoretik »družbe tveganja«: nihče se več ne trudi, da bi naredil kaj dobrega – vsi skušajo le še preprečiti najhujše! Revščina? Koga briga – pomembno je, da ustavimo podnebne spremembe, poplave, požar, jedrsko proliferacijo, islamske teroriste, begunce in zadnji virus! Lakota? Koga briga – pomembno je, da ljudi zaščitimo pred obiljem (mar ni vsega preveč?), trošenjem (zakaj ne bi omejili potrošniškega kreditiranja?) in pred okuženo hrano! V nevarnosti ste – nimate izbire! Poslanci, ki zavračajo predčasne volitve, itak pravijo, da s tem rešujejo Slovenijo: nimajo izbire, ker gre za Slovenijo! Ker so predčasne volitve slaba izbira!

Prihodnost – bolje, da je ni! Čakajo nas le katastrofe, kužni časi – podnebne spremembe, poplave, požari, jedrska proliferacija, teroristi, begunci, virusi! Prihodnost je tveganje. Problem slovenske politike je, da prihodnosti sploh ni več sposobna misliti v ločenosti od katastrofe. Če bodo predčasne volitve, nas ne čaka nič dobrega! Ko rečejo, da so predčasne volitve slaba izbira, je tako, kot bi rekli: prihodnost je slaba izbira! In ker politika same prihodnosti ni več sposobna misliti (in ker vanjo ne verjame več), ljudi iz dneva v dan prikrajšuje natanko za prihodnost.

Politiki so le še »gledalci«, le še »osebe, ki vidijo hudodelstvo, a pogledajo stran in ne storijo ničesar, da bi ga preprečile,« bi verjetno rekel Zygmunt Bauman, ki je – kot pravi v Tekoči generaciji (prevod: Vasja Bratina) – koncept »gledalca« razvozlal, ko je skušal razvozlati »skrivnost holokavsta, izvedenega na vrhuncu moderne civilizacije«.

Sprememba je nemogoča, ker elitam, ki profitirajo z neoliberalnimi politikami, najbolj ustreza status quo. Sprememb se ne boji ljudstvo – sprememb se bojijo politika in elite, ki perverzno ponavljajo: Ni alternative! Pozabite na alternativo! Ni prihodnosti! Odtod strah pred volitvami – volivci lahko vse pokvarijo. Ne moreš jim zaupati. So kot otroci. Nemirni. Nagajivi. Nestanovitni. Neprisebni. Neodgovorni.

V Sloveniji že skoraj vsi politiki sami sebe doživljajo kot sredino. Vsi hočejo biti sredina. Zakaj? Ne pozabite: v sredini se zbirajo politiki, ki pravijo, da so antipolitiki in da imajo dovolj politike, političnih igric, političnih floskul in ideologije. Gre jim za Slovenijo. Za »moderno« Slovenijo. A tudi ne pozabite: ko so začeli jugoslovanski komunisti oznanjati, da je treba Jugoslavijo modernizirati, da je treba zavreči politične floskule in ideologijo in da je treba razmišljati pragmatično, antipolitično, ekonomsko (»It’s the economy, stupid!«), je Jugoslavija razpadla. Ni več floskul – ni več zgodbe. Jugoslavija je razpadla, ko so se komunisti premaknili v sredino.

To, da je pri nas toliko poslancev, toliko politikov, ki se delajo antipolitike in ki hočejo veljati za sredino, govori le o tem, kako zelo je slovenska politika izčrpana. Nič čudnega, da nočejo na volitve – z njimi ne morete ravnati kot s politiki! Ne pustijo, da bi z njimi ravnali kot s politiki! Ker niso »le« politiki! Imajo se za pragmatike, toda edini dokaz njihove pragmatičnosti je to, da nočejo na volitve.

Slovenski politiki so si tako dolgo ponavljali, da ni alternative, da je sama politika postala nesmiselna. Ta rezultat je povsem logičen: politika, ki ni sposobna misliti alternativ, je mizantropski nesmisel. Dobra je le še za preventivno strašenje ljudi. Spinoza, ki je bil prepričan, da so bile »aristokracije večinoma najprej demokracije«, ni zaman opozarjal: ljudstvo, ki se ne boji, je strašno. Bolje torej, da se boji. Bolje za politiko in elite, ki skušajo demokracijo preleviti v aristokracijo – v družbo brez alternativ, brez prihodnosti, brez politične lucidnosti, v družbo groze, ki jo ljudje in politiki vlivajo drug drugemu, v dobrem in slabem, v bogastvu in revščini, dokler jih smrt ne loči.

Janša, fanatični zaveznik Viktorja Orbana, se hoče na slovenski prestol zavihteti ravno v času globalnega youthquakea, ko povsod po svetu vstajajo nove generacije ter minirajo lokalne viktorje orbane.

A slovenski politiki so očitno zelo dobro prestrašili tudi same sebe – zato tako krvavo potrebujejo rešitelja. In zato se jim zdi Janša zdaj verodostojnejši in sprejemljivejši kot pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Poleg tega imajo po novem še občutek, da je vizionar in da tako kot Nicolas Cage v Slutnji in Prerokbi »vidi« v prihodnost, saj je pred nekaj tedni napovedal padec Šarčeve vlade. Ker deluje »mistično« in »telepatsko«, v njem vidijo vodjo, ki jih bo rešil. Luka Lisjak Gabrijelčič je Janšo v Delu demistificiral, ko ga je označil za »pregovorno pokvarjeno uro«, ki »že dvanajst let vsak mesec napove skorajšnji konec katerekoli vlade – razen če ni njegova«. Janša malce spominja na Maje, ki so prav tako »videli« v prihodnost in napovedali naš konec – vidite, naš konec so napovedali, svojega pa ne.

Janša pa malce spominja tudi na mojega prijatelja Zorana, ki se je še v času, ko so obstajali zgolj analogni, stacionarni telefoni, svojemu prijatelju – recimo mu Janez – na telefon vedno oglasil s stavkom: »O, Janez, ti si!« In to je vedno rekel, še preden je Janez sploh odprl usta. »O, Janez, ti si!« Kako si vedel, da sem jaz, se je čudil Janez. Kako vedno veš, da sem jaz? Prepričan je bil, da ima moj prijatelj mistične, telepatske sposobnosti. Zoranov trik je bil kakopak v tem, da se je na vsak telefonski klic oglasil z vzklikom: »O, Janez, ti si!« Janez tega ni vedel. Ko je telefoniral Janez, je Zoran »mistično« in »telepatsko« zadel – ko je telefoniral kdo drug, pa je zgrešil, a si s tem ni belil glave, saj je Janeza že dobil na svojo stran. Tako je Janša na svojo stran dobil Franca, Moniko, Ivana in druge blagrovce. Zoran ni sestavljal koalicije, zato se je zadovoljil z Janezom.

Sploh pa, če je Janša vedel, kaj se bo zgodilo, zakaj je potem – še preden se je to zgodilo – tako ponižujoče in zasmehujoče napadel Ljudmilo Novak, evropsko poslanko Nove Slovenije, brez katere po padcu Šarčeve vlade ne bi mogel sestaviti nove koalicije? Kdo ve, ali pa si vlade niti ne upa sestaviti – ker že »vidi« vstajo in vstajnike.

Rekel bom le to: Janša, fanatični zaveznik Viktorja Orbana, verjetno spet pravilno »vidi«, navsezadnje, na slovenski prestol se hoče zavihteti ravno v času globalnega youthquakea, potemtakem v trenutku, ko povsod po svetu – v Italiji, Čilu, Alžiriji, Indiji, Hongkongu, Iraku, Sudanu, Libanonu, Iranu, Avstraliji, Zimbabveju, na Češkem ipd. – vstajajo nove generacije ter minirajo lokalne viktorje orbane, lokalne orbaniste, orbanovce in orbanaše. In to zares, fizično, s svojimi telesi – ne le v sanjah. Živo si lahko predstavljate, kako se bodo Mladi za podnebno pravičnost, ki so – medtem ko je Janša šlogal – postali množična sila, odzvali na Pahorjevo »izvolitev« Janše, vodje konspirološke stranke, ki – kot opozarja Samo Uhan – zanika podnebne spremembe.

Če je Janša »videl« padec Šarčeve vlade, potem gotovo »vidi« tudi sardine.

A iskreno rečeno, bolj kot Janša je v prihodnost videl Karl Erjavec, ki je tik pred svojim padcem članom Desusa poslal pismo, v katerem je poudaril: »Moj največji pomislek in strah je, da bom v bližnji prihodnosti moral opazovati, kako so nam ugrabili stranko.« Ha.