Potujoči minister

Tarča, novinarsko-inkvizicijska oddaja, ki je redna gostja naše rubrike, oddaja z dolgo tradicijo in novimi metodami, oddaja, ki, kot pravijo, sooča mnenja, akterje pa skuša zvabiti z varnega območja in uporabnikom, gledalkam in gledalcem, ponuja kakovostno vsebino za oblikovanje lastne predstave, tista oddaja torej, ki je namenjena vsem, »ki si drznejo vedeti več«, se je tokrat lotila slovenskega šolstva. Saj veste, slovensko šolstvo naj bi bilo slabo, učitelji hkrati preobremenjeni in neosebni, učno gradivo nesmiselno, preobsežno, pripravljajo ga strokovnjaki, ujeti v svoje analitične raziskave, sam minister pa niti ne ve, kaj počne.

Vsaj s tem zadnjim se je mogoče strinjati. Minister Jernej Pikalo, ki to službo opravlja že drugič, veliko govori in nič ne pove. O slovenskem šolstvu ne ve dosti, skriva se za floskulami in obljubami, kaj vse bi lahko storili na ministrstvu. V letu in še malo niso storili ničesar, še bela knjiga, ta monumentalni projekt, s katerim se je minister želel kot Marija Terezija vpisati v zgodovino slovenskega šolstva, je propadel že pri izhodišču, propadel je že pri iskanju sodelavcev in določanju ciljev, kaj želi ministrstvo doseči.

Zato pa smo v Tarči izvedeli, da minister rad potuje, on in njegov državni sekretar letita po svetu sem in tja, od enega hotela do drugega. Vse to je Tarča želela predstaviti kot prvovrsten škandal, češ, poglejte ga, Pikala, spi v najboljših hotelih, ves dan žre knjige, od sebe pa ne da nobene fige. Minister res zelo veliko potuje, a če bi se tega lotili vsebinsko, bi se morali vprašati, kaj je delal na vseh teh potovanjih, kaj je prinesel od tam, kaj imajo od tega učitelji in ravnatelji, kaj so pridobili učenci in starši. Ampak Tarča dlje od populističnega zgražanja ni prišla. A s tem ni presenetila, tako počne vedno.

In če od ministra pač ne moremo zahtevati, da je razumen, saj je vendarle minister, ki ga napadajo vsi počez, on pa se ne zna niti dobro braniti, bi bilo prav, da je razumna druga stran. Novinarji in voditeljica Erika Žnidaršič. Politični turizem je najmanjša težava ministrstva za izobraževanje, govorjenje o ekskurzijah za ravnatelje in moraliziranje o nenavadnih osnovnošolskih testih prav tako. Izzivati ljudi s preračunavanjem ulomkov in decimalnih števil, tarnanje nad tem, kako preobsežni so preizkusi znanja, je morda prepričljivo, vendar se prava vprašanja ne postavljajo tako. V slovenskem šolstvu niso težave le preobsežni preizkusi znanja, seveda tudi, a dokler politika ne bo znala odgovoriti na vprašanje, zakaj je šola postala poligon tekmovalnosti in prerivanja, hkrati pa skupnost, katere najbolj bistveni del, otroci torej, izraža vedno večje stiske in zavrača znanje, dokler si tudi svetobolna stroka ne bo priznala, da je zašla, četudi iz tako bizarnega razloga, kot je ta, da je politika ne želi poslušati, potem bodo takšne in drugačne Tarče in kričeče Erike odveč. Ne samo to, takšne škandalozne oddaje ne rešujejo težav. Ustvarjajo vtis, da je nekaj resnično narobe. In da je nekaj treba storiti. Tukaj, zdaj, takoj, pa četudi bo potem slabše kot tisto prej.

Ministra Pikala kmalu ne bo več, tarčarsko-tračarska škandaloznost pa bo ostala.