SQÜRL: Some Music for Robby Müller
2020, Sacred Bones
+ + + +
Jim Jarmusch je za svoje filme vedno znal izbrati tako rekoč popolno glasbo. Na začetku je skupni jezik našel z jazzovskim in no wave glasbenikom Johnom Lurijem. V Vlaku skrivnosti (1989) se je posvetil Memphisu, bluesu in rock’n’rollu. Za Mrtveca (1995) mu je izvrsten soundtrack posnel Neil Young. S Strtimi cvetovi (2005) je lastnoročno obudil kariero etiopskega jazzovskega mojstra Mulatuja Astatkeja. Duh psa: Samurajeva pot (1999) je zaznamovalo sodelovanje z wu-tangovcem RZA-jem. Kadar ni našel primerne glasbe, jo je posnel sam. Prvič za film Meje razuma (2009), ko sta se z glasbenim partnerjem, multiinstrumentalistom in producentom Carterjem Loganom, pridružila kultnim dronarjem Sunn O))) in Earth. Ta avantura je bila tako uspešna, da sta še pred Jarmuschevim naslednjim filmom sestavila zasedbo SQÜRL in priložnostno začela nastopati celo na priljubljenih glasbenih festivalih. Sledilo je tesno sodelovanje z lutnarjem Jozefom van Wissmom, lani pa se je dvojec preizkusil še z živo glasbeno spremljavo za filme Mana Raya. Ko se je nizozemska filmarka Claire Pijman pred poldrugim letom namenila posneti dokumentarec o kultnem direktorju fotografije Robbyju Müllerju, katerega delo se je vtisnilo v spomin predvsem zaradi njegovega sodelovanja z Wimom Wendersom, Larsom von Trierjem in Jarmuschem, se je zdelo tako rekoč logično, da soundtrack zaupa prav dvojcu SQÜRL. Ne le iz simbolnih razlogov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Jim Jarmusch je za svoje filme vedno znal izbrati tako rekoč popolno glasbo. Na začetku je skupni jezik našel z jazzovskim in no wave glasbenikom Johnom Lurijem. V Vlaku skrivnosti (1989) se je posvetil Memphisu, bluesu in rock’n’rollu. Za Mrtveca (1995) mu je izvrsten soundtrack posnel Neil Young. S Strtimi cvetovi (2005) je lastnoročno obudil kariero etiopskega jazzovskega mojstra Mulatuja Astatkeja. Duh psa: Samurajeva pot (1999) je zaznamovalo sodelovanje z wu-tangovcem RZA-jem. Kadar ni našel primerne glasbe, jo je posnel sam. Prvič za film Meje razuma (2009), ko sta se z glasbenim partnerjem, multiinstrumentalistom in producentom Carterjem Loganom, pridružila kultnim dronarjem Sunn O))) in Earth. Ta avantura je bila tako uspešna, da sta še pred Jarmuschevim naslednjim filmom sestavila zasedbo SQÜRL in priložnostno začela nastopati celo na priljubljenih glasbenih festivalih. Sledilo je tesno sodelovanje z lutnarjem Jozefom van Wissmom, lani pa se je dvojec preizkusil še z živo glasbeno spremljavo za filme Mana Raya. Ko se je nizozemska filmarka Claire Pijman pred poldrugim letom namenila posneti dokumentarec o kultnem direktorju fotografije Robbyju Müllerju, katerega delo se je vtisnilo v spomin predvsem zaradi njegovega sodelovanja z Wimom Wendersom, Larsom von Trierjem in Jarmuschem, se je zdelo tako rekoč logično, da soundtrack zaupa prav dvojcu SQÜRL. Ne le iz simbolnih razlogov.
Jim Jarmusch in Carter Logan z izpeljankami klasične americane, subtilnim kitarskim dronom in ambientalnim minimalizmom ustvarjata široko paleto razpoloženj.
© Arhiv založbe
Ker je Claire Pijman (poetični) dokumentarec osredinila okoli posnetkov iz Müllerjevega osebnega arhiva, v katerih je ta raziskoval čarobnost naravne osvetlitve in njenega vpliva na filmsko fotografijo, bi težko našla ustreznejšega skladatelja. Müller je s svojo fotografijo nekoč zaznamoval Jarmuschevo filmsko vizijo, ta je s svojo glasbo zdaj dal ton Müllerjevim slikovnim kompozicijam. Tudi – ali pa predvsem – zaradi njunega tesnega sodelovanja pri filmu, Jarmuschu in Loganu ni bilo težko osvetliti Müllerjeve značilne minimalistične senzibilnosti in brezkompromisnosti, s katero se je loteval snemanja. Zdi se, da tako, kot je bil sam pripravljen več dni čakati na idealno svetlobo, Jarmusch in Logan zdaj glasbi pustita, da najde tiste magične trenutke, pa naj gre za izpeljanke klasične americane po zgledu Rya Cooderja, za subtilni kitarski drone ali za sintovski ambientalni minimalizem.
Šla sta tako daleč, da sta poiskala celo stare analogne sinte, ki naj bi avtentično ujeli logiko oziroma tehniko Müllerjevega ukvarjanja s fotografijo. Kljub piflarski obsedenosti s (tehničnimi) podrobnostmi pa te nikoli ne zasenčijo osnovne namere – ustvarjanja široke palete razpoloženj, kakršna je v objektiv kamere lovil pokojni nizozemski mojster filmske fotografije. Jarmusch in Logan morda še nista Müllerjev glasbeni ustreznik, sta pa po dobrem desetletju skupnega ustvarjanja nedvomno na pravi poti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.