Spomenika domobrancem ne bo

Politični projekti nekoč in sedem desetletij pozneje 

Medtem ko po Sloveniji počasi, a vztrajno vznikajo novi domobranski spomeniki, je ljubljanski župan Zoran Janković nedavno v intervjuju za časnik Dnevnik javnost pomiril (ali pa razburil) z besedami, da v Ljubljani spomenikov domobrancem ne bo: »Nikoli ne bomo dovolili postavljati spomenikov ali obeležij izdajalcem slovenskega naroda. Domobranci so sodelovali s fašisti in nacisti, ki so največje zlo 20. stoletja.«

To debato je v Ljubljani 75 let po koncu druge svetovne vojne odprl nihče drug kot predsednik SDS Janez Janša. Janša je tudi ljubiteljski pisatelj in pesnik, ki je v eni svojih nedavnih pesnitev o lepotah Slovenije opeval »najpomembnejše« znamenitosti dežele, med njimi Orlov vrh. Gre za del ljubljanskega grajskega griča, kjer je bilo med drugo svetovno vojno domobransko pokopališče. Mesec dni po Janševem opevanju domobranskega pokopališča je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi Jože Dežman, sondirala na Orlovem vrhu. Sondiranja so razkrila, da del pokopanih še vedno leži tam, zato so se okrepili pozivi k postavitvi spomenika na Orlovem vrhu, čemur Janković nasprotuje.

Tako se je po dolgih desetletjih spet odprl politični projekt z nekoliko drugačnimi, a podobnimi cilji kot nekoč – projekt ločevanja javnosti, nabiranja političnih točk, prevzema oblasti … Lokacija za domobransko pokopališče na Orlovem vrhu v času druge svetovne vojne namreč ni bila izbrana naključno, ampak načrtno – kot simbolno mesto čaščenja domobranstva in njegovih mučenikov.

Tam so domobranci pokopavali svoje vojake in pripravljali pogrebne slovesnosti. Tam je ob posebnih priložnostih stal tudi general Leon Rupnik. Tisti general, katerega obsodbo je pred časom razveljavilo vrhovno sodišče.

Seveda si vsakdo zasluži grob. Zato bi bilo verjetno najbolje, če bi okostja na Orlovem vrhu izkopali in pietetno pokopali v kateri izmed kostnic za sodelavce okupatorja. Nikakor pa ne bi bila primerna postavitev veličastnega obeležja v spomin domobranstvu.

Glede tega je nove standarde pred leti postavilo kar ustavno sodišče, ko je prepovedalo poimenovanje nove ceste po nekdanjem predsedniku skupne države Josipu Brozu Titu. Dejali so, da obstoječi spomeniki Titu lahko ostanejo, novih pa na javnih mestih ne bodo dovolili, saj je Tito obraz socialističnega sistema, pod katerim so nekateri trpeli, zato bi bilo z javnim slavljenjem spomina na Tita prizadeto njihovo človeško dostojanstvo. Enako bi lahko trdili za vsakršno novo postavitev spomenika domobrancem in tudi za javno rehabilitacijo domobranskega generala.

Glede slednje je bila vložena že prva javno predstavljena ustavna pritožba. Vložil jo je pravnik dr. Rok Lampe, v njej pa zatrjuje, da bi ustavno sodišče odločitev vrhovnega moralo razveljaviti, saj bi proces zoper Rupnika glede spoštovanja človekovih pravic lahko primerjali le z Nürnberškimi procesi zoper naciste, pa vrhovno sodišče tega ni storilo. Če bi to primerjavo izvedlo, bi po mnenju Lampeta obsodba Rupnika ostala v veljavi, saj so bili v obeh primerih spoštovani enaki pravni standardi, le da Nürnberškim procesom nihče nikoli ni očital kršenja človekovih pravic.