V iskanju izgubljenega ravnotežja

V temnih časih surovega socializma, ki ga – prosto po Janši – z naklonjenostjo pomnimo le še zarobljenci, ki že več kot 75 let vztrajamo v hostah in zavračamo blagodejnosti noriške civilizacije, so naši slavni dedje na svinjskih sejmih za določanje teže pogubljene živine uporabljali preproste uteži, s katerimi so uravnoteževali »živo vago« mesovja na drugi strani. Pri tem pa so najbolj prebrisani in brezobzirni med njimi uporabljali posebne, lažje kvihte in tako petnajstili nič hudega sluteče kristjane s prodajo grintavih praset, ki so se na tehtnici odrezala kot najbolj žlahtni plemenjaki. No, nekako po principu tovrstnega svinjeraja v veliki meri deluje analitični trust nacionalne televizije, ki nas za 13 evrov po glavi namesto z zdravimi dozami poglobljenih kritičnih uvidov v družbene trende že predolga leta nateguje s primitivnim, nedemokratičinim in škodljivim ideološkim uravnoteževanjem pametnih in norih, polnih in praznih.

Tako so v zadnjih kaotičnih dnevih na tehtnico najprej zabrisali cel kup prazne teže, zbrane v javnem pismu izvotljene, le z zrakom napolnjene peščice Janševih vojščakov, ki so urbi et orbi svarili pred katastrofo, če država ne bo sprejela vlade SDS. In seveda je dva izmed njiju, podjetnico Nevenko Črešnar Pergar in podjetnika Marka Andrijaniča, v Odmevih pričakala ideološka somišljenica Rosvita Pesek, ki je v maniri najbolj pretkanega sejemskega mešetarja spretno napihovala vrednost njunega blaga s kakor da kredibilno razpravo, v kateri so prikladno umanjkala potencialno neprijetna vprašanja – na primer o diskrepanci med zaskrbljenostjo Janševih podpornikov nad podnebnimi spremembami in Vodjevim ne tako intimnim prepričanjem, da lahko izbranci s planetom počno, kar pač želijo, bog bo na koncu že spoznal svoje.

Ko je nekaj dni kasneje v javnost poslal pismo dejanski cvetober 75 slovenskih akademikov, med katerimi je osem nekdanjih rektorjev in kar nekaj v tujini priznanih strokovnjakov ter v bojih za demokracijo izpričanih razumnikov, jim Odmevi niso dali priložnosti; za nacionalko je bilo zadosti, da je odmevala dve nekajsekundni izjavi prvopodpisnika, sociologa Rudija Rizmana. So pa na tedaj že krepko v desno izkrivljeno tehtnico položili dve dodatni imeni – nekdanja poslanca Jožefa Jerovška (SDS) in Pavleta Gantarja (Zares). In upali, da ne bomo opazili razkoraka v njunih motivih in analitičnih kapacitetah – kar je nekako tako, kakor če bi vam v restavraciji po ceni na tekočem dušiku pripravljenega slow food obroka s sedmimi hodi poskušali podturiti pohorski pisker. In Gozdni Joža znova ni razočaral; Rizmana in preostanek akademije je človek, čigar izobraževalni vrhunec je diploma iz leta ’77, v funfljajoči pohorščini označeval za hujskače in parazite, ki »že desetletja prejemajo neke dvojne dohodke, so vse neke raziskave, naloge, študije fiktivne, ki niso bile narejene, glih toliko denarja se je porabilo, da bi zaj naredili dome za ostarele«. Umirila ga niso niti gosposka, malodane očetovska Gantarjeva prepričevanja, da »v pluralnem političnem prostoru te izjave ne bi smele sprožiti nobenega zgražanja – kot tudi ne izjave nasprotne strani«.

Da nacionalna televizija nikakor ni dala prave teže izjavi akademikov, je še isti dan opozoril filozof Boris Vezjak. Toda tega nacionalna televizija, po Grimsovem zakonu še vedno podrejena politikantskemu namesto javnemu interesu, ne želi niti razumeti – kaj šele, da bi se s svojimi vsebinami proti tem praksam borila; v končni fazi je namreč nasproti prihodnosti naroda na drugem koncu tehtnice prihodnost urednikov, voditeljev in samega vodstva RTV. Ni težko uganiti, kaj pretehta, vedno znova.