Mož, ki je preveč vedel

Zakaj Julianu Assangeu grozi smrtna kazen 

Donald Trump je leta 2010 v intervjuju na kanalu Fox News rekel, da je WikiLeaks »nekaj sramotnega« in da bi si Julian Assange zaslužil »smrtno kazen ali kaj takega«.

Smrtno kazen ali kaj takega!

Trump tedaj sicer še ni bil ameriški predsednik, toda v Ameriki so smrtno kazen še izvajali.

V Londonu se je te dni na sodišču začel postopek, ki naj bi odločil, ali bodo Britanci Juliana Assangea na ameriško zahtevo izročili Ameriki.

Trump je zdaj ameriški predsednik – in v Ameriki smrtno kazen še vedno izvajajo.

Res je, Assangeu menda ne grozi smrtna kazen, temveč 175 let stroge »supermax« ječe – vsaj tako pravi njegov odvetnik Edward Fitzgerald, ki pa je obenem razkril, da so ameriške oblasti pred časom pripravljale atentat na Assangea. Ko se je skrival na ekvadorski ambasadi, naj bi ga bili skušali ugrabiti in verjetno likvidirati. Likvidacijo pa naj bi prikazali kot nesrečo.

Je to verjetno? Zakaj pa ne? Ne pozabite: ko so savdski specialci na savdskem konzulatu v Istanbulu likvidirali savdskega novinarja in kolumnista Washington Posta Džamala Hašokdžija, Trump tega ni obsodil. Novinarji mu gredo na živce. Assange – avstralski heker, disident, digitalni idealist, skvoter, geek, aktivist, neo-Che, borec za svobodo interneta, trol, anarhist, Neuromancer, pirat in najhujša mora Velikega brata – pa je novinar. Novinar? Absolutno: kako drugače pa bi rekli človeku, ki je zbral tolikšno količino strogo zaupnih podatkov?

Zdaj pa vse to seštejte: 175 let + »supermax« ječe, v katerih umori pogosto izgledajo kot samomori ali pa nesreče + pakiranje likvidacije + morilske death-wish sanje ameriških oblasti + Trump + zvezna sodišča, ki jih je Trump napolnil s svojimi sodniki + Trumpov prezir do medijev in novinarjev + predvolilni čas.

Julianu Assangeu grozi nevarnost, svarijo. Ne, v resnici je huje: Julianu Assangeu grozi smrtna kazen. Paket, ki mu grozi, je enak smrti. Michael Kopelman, ugledni forenzični psihiater, pravi, da bo Assange, če mu bo grozila izročitev Ameriki, naredil samomor.

Američani so ga razglasili za izdajalca, pa četudi ni Američan. Oznanili so, da je kršil vse ameriške zakone, pa četudi v Ameriko sploh ni stopil. Razglasili so ga celo za terorista, pa četudi je razkril le ameriška teroristična dejanja – videoposnetke pokola civilistov, ki ga je v Bagdadu zagrešil ameriški helikopter (Collateral Murder), 400 tisoč tajnih dokumentov o iraški vojni, 92 tisoč tajnih dokumentov o afganistanski vojni, 250 tisoč tajnih depeš ameriške diplomacije. V Ameriki mu hočejo soditi zaradi kršitve vohunske zakonodaje. Nehajte, Assange ni vohun – vohuni nikoli ne zberejo take količine zaupnih informacij, kot jih je zbral Assange. Novinarji pač.

Assange je internetu vrnil kredibilnost, saj WikiLeaks ni lansiral lunatičnih konspiroloških špekulacij, temveč dokumente – fakte. Ko ste na internetu, se vedno vprašate: je to, kar berem, avtentično ali ne? WikiLeaks je vse te dvome razblinil: to, kar je razkril, je avtentično. Assange je v javnost spravil največjo količino tajnih podatkov v zgodovini, razkril nered novega svetovnega reda in dvolično delovanje diplomacije, pokazal, da vojaki in civilisti umirajo v vojnah, v katere nihče več ne verjame, osmešil »državo nacionalne varnosti«, zamajal neznosni status quo sodobnih geopolitičnih fikcij, opozoril, da Amerika verjame le v realnost, ki jo sama ustvarja, vlade pa prisilil, da so poslej dvakrat premislile, preden so srce pustile na ameriških ambasadah.

Ja, dal je vedeti, da se hoče Borut Pahor na vsak način slikati z Obamo – in da Slovenija patrie kupuje po »balkansko«.