V službi desnice

Nekaj zloveščega je v hladni maniri, s katero Rosvita Pesek v Odmevih vsakič znova izvede svojo življenjsko nalogo – in ta naloga je po vseh teh letih jasna: skrajno prefinjena, v svilo odeta manipulacija, kirurško šivanje izbranih dejstev v kontekst, ki ustreza njenemu objektu oboževanja Janezu Janši, in nato legitimiranje nove »resnice« s kredibilnostjo pazljivo izpiljenega brenda voditeljice nacionalne televizije. V nasprotju s preostalimi Janševimi bakhantkami, ki so podvržene spačenim izbruhom histeričnega primitivizma, Peskova vsak trenutek deluje kot dama; gospa je tako drugačna od srboritih mamk in po očetovskem šeškanju hrepenečih kmečkih nevest, ki častijo jeklenega kerlca iz Grosuplja, da jo je dejansko težko kupiti kot eno izmed njih – točno to je tudi njen namen.

Kakopak je zadnja potrditev motivov Rosvite Pesek prišla po protestih zoper novo vladavino princa teme – na katerih so se v celotni miroljubni množici več sto ljudi le ena sama gnila usta parkrat zadrla »Ubi Janšo!«. Za kontekst – ni lepo, gotovo ne, težko pa bi iz vpitja enega težaka lahko delali sistemski problem; ne nazadnje so vzkliki »Ubi (Štajerca/žabara/ustaša)!« že več let del folklore nogometnih primitivcev, pa jih nacionalka ne kliče na odgovornost. A Peskova je hlastno pograbila zmedeno mušico in potem pihala in pihala, dokler ni iz nje nastal eden tistih letečih slonov, ki se prikazujejo njeni muzi (muzeku?). »Na shodu, ki se je imenoval PROTI (besedo je poudarila z opaznim gnusom) koaliciji sovraštva, se je v petek slišal celo poziv k umoru Janeza Janše!« je dramatično naznanila že itak zaradi korone nervozni javnosti. Kakor da je trop podivjanih rdečih zveri z družnim tuljenjem v luno napovedal dokončno pogubo vsemu, kar je dobrega in dostojnega v tej državi, tj. božjemu sinu/vstalemu kralju izpod Pece/Bambiju. Sledil je »novinarski« prispevek, sestavljen iz: Janševega odziva na Twitterju, benigne omembe sovražnega govora Zvonka Černača, Černačevega odziva na Twitterju, Janševe izjave in nekaj statističnih podatkov. Za dopolnitev manipulacije je bil v studiu varuh človekovih pravic Peter Svetina – ki se je skoraj že odlepil od tal, ko je kot kakšen dalajlama občestvo pozival, da »bodimo človeku človek« in namesto zmerjanja pojmo kumbaya; s svojim pop humanizmom je naivno zagotovil legitimnost politikantstvu Peskove – za kar je bil seveda tudi poklican; mar bi bil tiho in čakal, da bo šlo mimo, kot je njegova siceršnja navada.

Črna dama, kakor da objektivna novinarska veteranka z gorečim srcem vodje Janševega urada za dezinformiranje, je resnico detonirala na tisoče drobnih koscev in zavrgla najpomembnejše med njimi. Ne, gospa Pesek, en čudak, ki se nekaj dere na ulici, ni sistemska težava – težava je sistem sovraštva, ki ga je vzpostavil Janez Janša. Ta sistem na naslovnicah glasila SDS objavlja okrvavljene podobe oporečnikov in opozarja, da nekateri ljudje živijo že predolgo; ta sistem pritlehno žali, grozi novinarjem; ta sistem je pred sodno palačo v Ljubljani odkrito pozival k linču sodnikov in tožilcev; ta sistem del slovenskih volivcev zmerja z opankarji in trenirkarji. In končno – v nasprotju z zavajanji Rosvite Pesek in Petra Svetine o anonimnih spletnih zakompleksancih ima ta sistem vsem znana imena in priimke. Mednje bi lahko ne glede na ves puder, elegantne kostime in izbrane besede že uvrstili tudi ugledne voditeljice in urednice, ki v službi desnice z zavajanjem in preusmerjanjem pozornosti patologijo Janševih metod prikazujejo kot normalno.