»Direktorja frankfurtskega knjižnega sejma lahko naslednjič peljemo tudi na kebab«

Direktorico Javne agencije za knjigo je pred nekaj tedni članica sveta te agencije z javnim pismom ministru za kulturo obtožila nezakonitega delovanja. V pismu so izstopala tri področja: podeljevanje štipendij, ki naj jih ne bi bilo; strategija agencije, ki naj bi bila sprejeta prepozno, in oddajanje pritličnih prostorov vratarnice na Metelkovi založbi Goga, ki jo vodi Mitja Ličen, eden od članov sveta agencije. Zaradi medijske afere, ki se je sprožila ob pismu, je Goga, ki se je edina prijavila na javno zbiranje ponudb, svojo kandidaturo že umaknila, četudi protikorupcijska komisija nepravilnosti ni ugotovila. Ministrstvo za kulturo je avtorici pisma, Gabrieli Babnik, na pritožbe sicer odgovorilo pritrdilno. Renata Zamida obtožbe zanika.

Nedavno smo izvedeli, da je Gabriela Babnik ministru za kulturo poslala pismo o nepravilnostih na JAK. To menda ni bil njen prvi poziv, v katerem opozarja na domnevno nezakonito delovanje agencije.

Že novembra je na nas, mislim da skupaj z Vladom Žabotom, naslovila deset vprašanj. Nanje smo odgovorili, vsebinsko pa je šlo za podobne stvari, kot so bile zapisane v pismu ministrstvu. Eno od vprašanj je na primer bilo, koliko neproračunskih sredstev je JAK pridobila v zadnjih desetih letih.

Za Vlada Žabota ste že v Sobotni prilogi omenili, da naj bi »rušil vse dosedanje direktorje JAK«. Kaj točno ste mislili s tem? 

Mislim, da to ni nobena skrivnost. Vlado Žabot je že v času mojega predhodnika pritiskal na svet, da je potrebna njegova razrešitev, in enako je bilo tudi pri prvem direktorju JAK, Slavku Preglu. Takrat se je agencija sploh znašla v neki čudni konstelaciji. Ministrstvo za kulturo se je tedaj združilo z ministrstvom za šolstvo in agencija se je ukinjala. Kolikor vem, smo bili edina agencija, ki je takrat odpuščala. Torej imamo dva sodelavca manj kot pred letom 2012 in tedaj se je tudi takratni direktor umaknil v pokoj.

Kaj mislite, zakaj prihaja do takega Žabotovega odnosa? Je morda eden tistih, ki jim ni uspelo dobiti štipendije, čeprav trdite, da so jo lani dobili vsi prijavitelji? 

Ja, gotovo je bil tudi on v nekem obdobju med prijavitelji, ki niso dobili štipendije. To zagotovo vemo, saj je prišlo tudi do tožbe v zvezi s tem, ne le do pritožbe. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, bi verjetno enako lahko rekla za Gabrielo Babnik, ki lani ni prejela sredstev z razpisa za podporo literarnim kritikom. Naš svet je sedemčlanski in zelo nerodno je, da so v njem posamezniki, ki sami kandidirajo na naših razpisih ali pa zastopajo posameznike, ki se nanje prijavljajo. So torej prejemniki sredstev. Knjižna srenja pri nas je tako majhna, da se je temu težko izogniti, razen če bi nam v svet imenovali na primer gradbenike. Svet JAK imenuje minister, pri čemer se štiri svetniki imenujejo na pobudo različnih stanovskih društev, tri pa imenuje minister, ki predhodno preveri potencialni konflikt interesov. Kot vsi javni zavodi in agencije imamo tudi mi sprejet načrt integritete, o katerem vsako leto poročamo. Vprašljivo pa je, koliko lahko svetniki, ki se tudi sami potegujejo na primer za štipendije, ocenjujejo procese teh razpisov, spodbujajo uvedbo novih razpisov in podobno. Zato ni svet nikoli vpet v pripravo razpisov, v postopke in njihov potek. Vse to opravijo strokovne službe in strokovne komisije, rezultati so potem javno objavljeni.

Zaupanje sveta očitno imate. O zaupnici so štirje od sedmih glasovali v vašo korist. Kljub temu da je ministrstvo potrdilo navedbe o domnevnem nezakonitem delovanju, na katero je v pismu opozorila Babnikova?

Minister ima vse vzvode za ukrepanje v svojih rokah. Eden od očitkov je vezan na sprejem dolgoročne strategije, kjer je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo zelo določno definiran. Piše, da če direktor do izteka obdobja prejšnje strategije ni sprejel nove, je to razlog za njegovo razrešitev. Tukaj je bil zakonodajalec strog. Ne piše, da je to lahko razlog za njegovo razrešitev. Ne, da ima po tem roku še šest mesecev časa za konsolidacijo. Gre za proces in verjamem, da tudi marsikdo ne dobi takoj soglasja sveta k strategiji ali predhodnega mnenja ustanovitelja v roku. Dostop do informacij javnega značaja bo pokazal, da je marsikdo strategijo sprejel šele po novem letu. Življenjsko je, da se to dogaja, ampak določbe zakonov naj veljajo ali za vse ali za nikogar in tukaj ZUJIK pade. Pri tem je najbolj perverzno, da je svetnik sveta JAK, Staš Ravter, direktor SNG Opere in baleta Ljubljana, sam strategijo sprejel šele januarja letos, pri meni pa to navaja kot razlog za razrešitev.

Seveda lahko direktorja mednarodnega frankfurtskega knjižnega sejma naslednjič peljemo tudi na kebab. Sprašujem pa se, kakšno sporočilo bi poslali s tem.

Tudi vaš predhodnik se ni držal rokov. V kakšnem stanju vam je zapustil agencijo? 

JAK sem prevzela januarja 2018. Ob vsakem prevzemu je treba počistiti stvari za nazaj, strategija ni bila ena od teh stvari. ZUJIK je omenjeno določbo uvedel leta 2013, zato so vsi zavodi sprejemali strategije šele v začetku leta 2015 in ne decembra 2014. Prej tega ni bilo. Letos je svet JAK o strategiji razpravljal že od septembra, ko je predstavnike stanovskih društev pozval, da o njenem osnutku podajo svoje mnenje. Odzvalo se je samo Društvo slovenskih književnih prevajalcev, katerih pripombe so bile v celoti upoštevane.

Tudi ministrstvo je komaj ujelo rok. Na strategijo so se odzvali zadnji možni dan. 

Po zakonu imajo 45 dni časa, sicer obvelja, da nimajo pripomb. Iz dostopa do informacij javnega značaja bom lahko videla, ali so se pri vseh predhodnih soglasjih prav tako obirali do zadnjega dne.

Mislite, da je pri tem imelo kaj zraven pismo Gabriele Babnik? Spoznali ste jo že v času, ko ste še sami delali na Študentski založbi, danes privatizirani v Beletrino. 

Poznala sem jo kot avtorico. Zanjo sem celo urejala prevodne pravice. Zakaj je ministrstvo tako promptno odgovorilo na njene obtožbe, za naše pobude ali pobude sveta pa si je vzelo precej več časa ali pa se sploh ni odzvalo, je že drugo vprašanje.

Babnikova je hišna avtorica založbe Beletrina. So se ob vašem odhodu s položaja pojavili kakšni konflikti?

Z Beletrino se nismo razšli konfliktno. Še vedno menim, da gre, kar se izdaje knjig tiče, za eno najbolj profesionalnih založb pri nas. Nikoli si nisem predstavljala, da bi od mojega odhoda do danes nastajale zamere, ki bi kulminirale v tako javno gonjo. Tega nisem pričakovala, po drugi strani pa morda sama nisem izpolnila nekih pričakovanj. Kakšnih PR-agencij na JAK v mojem času na primer nismo najemali.

Glede na to, da ste delali na Beletrini, močno izstopa, da med podpisi podpore na portalu Sodobnost ni mogoče najti nobenega podpisnika iz te založbe. 

Mislim, da je to vprašanje zanje.

Ste mogoče s katere druge strani v času svojega mandata doživeli pritisk lobijev?

Odvisno od tega, kaj jemljemo kot pritisk. Na področju knjige se med seboj vsi poznamo in pogovarjamo. Ušesa so gotovo enako odprta za vse, težav je pač veliko. Je pa zanimivo, da se je pod pismo podpore podpisal marsikdo, ki glede letošnjih rezultatov razpisa o večletnem financiranju ni bil zadovoljen, je pa očitno zadovoljen z načinom dela in komuniciranjem, ki ga tu vodimo od leta 2018, in sposoben videti širšo sliko.

Predvsem si želimo dvigniti ugled in prepoznavnost naše knjižne ustvarjalnosti. Avtorjem hočemo dvigniti izvozno vrednost.

Verjetno je do kakšnih zamer prišlo tudi v zvezi z načrtovanjem sejmov v Bologni 2021 in v Frankfurtu 2022. Kako se lotevate tovrstnih strategij? 

Gre za kompleksne projekte mednarodne promocije. Želimo si predvsem dvigniti ugled in prepoznavnost naše knjižne ustvarjalnosti. Avtorjem hočemo dvigniti izvozno vrednost. Na to se osredotočajo tudi vse naše pripravljalne aktivnosti. Zdaj že z veseljem spremljamo, da lahko avtorji svoje pravice za prevod v tujino prodajajo tudi za 20.000 EUR, namesto za dvajsetkrat manj ali celo nič, kot je bilo normalno pred tem. Želimo si čim več novih prevodov, saj bo to dalo večjo veljavo našim avtorjem na mednarodnih odrih, s čimer se jim bodo odprla še druga prizorišča in trgi. Kot agencija sami ne zastopamo pravic avtorjev, lahko pa ustvarjamo priložnosti, smo »platforma«. Zato smo začeli organizirati študijska potovanja tujih založnikov v Slovenijo, srečevanja avtorjev in založnikov na uglednih lokacijah v tujini, lani smo posneli celo kratki film Pet slovenskih avtoric, saj smo ugotovili, da so ženske avtorice v prevodih deficitarno zastopane. Na dogodku v Münchnu, kjer smo film premierno prikazali, sta sklenjeni že dve pogodbi, tretja je na poti. Poskušali smo vzpostaviti povezavo med literaturo in filmi, saj tudi veliki sejmi vedno bolj postajajo multimedialne platforme. Zato smo se povezali s Slovenskim filmskim centrom, da bi spodbudili odkupe pravic za filmske adaptacije. Želela bi si tudi, da bi se naši avtorji bolj zavedali, da se denar skriva tudi v multipliciranju njihovega dela. Znanje je pri nas na vseh teh ravneh slabo, tudi navzočnosti literarnih agentov ni, zato je to eden od glavnih izzivov mojega mandata, ki se izteče leta 2022. S promocijo v tujini so povezana znatna finančna sredstva. Lahko smo veseli, da sta nam Bologna in Frankfurt lokacijsko blizu, saj tja pridejo ključni akterji z vsega sveta.

Od kod prihajajo sredstva za frankfurtski sejem? Ministrstvo navaja znesek 2,5 milijona evrov, pri čemer naj bi JAK od leta 2016 dobival 300.000 evrov na leto.

Tako je, vlada je ta znesek potrdila že leta 2014. Tik pred tem je JAK doživljal tudi največje reze v svoj integralni proračun, zato je v soglasju z ministrstvom začela del teh sredstev črpati tudi za nekatere »pripravljalne« aktivnosti na sejem. Skoraj dve tretjini od teh sredstev razdelimo v obliki rednih javnih razpisov »za prevode v tuje jezike, za mobilnost« in podobno. Zato nas mora res skrbeti, kaj bo leta 2023, ko teh sredstev za promocijo slovenske knjige v tujini praktično ne bo več, integralna sredstva pa se ob tem ne višajo.

Ampak sredstva za štipendije se bodo letos vseeno zvišala. Na voljo naj bi bilo 33.000 EUR več kot lani. 

Tu je govor o knjižničnem nadomestilu. Ta sredstva se višajo, ker se obračunavajo odstotkovno od sredstev, ki jih ministrstvo namenja za delovanje splošne knjižnice. Zadnja leta se ta odstotek viša, in ker sredstva podeljuje JAK, imamo iz tega naslova na videz povečan proračun JAK. Že lani smo razdelili skoraj en milijon. Polovico zneska namenimo neposrednim izplačilom avtorjem kot nadomestilo za izposojo njihovih knjig v knjižnicah, polovico namenimo štipendijam avtorjem na petih področjih (avtorjem, prevajalcem, avdiovizualnim umetnikom, ilustratorjem in področju glasbe) in te niso vezane na izposojo, ampak namenjene vsem. Lani so štipendijo prejeli vsi prijavitelji na vseh področjih, najvišje so bile štipendije za knjižne avtorje, kjer so dosegle skoraj 10.000 EUR. Do leta 2017 je JAK avtorjem in prevajalcem podeljevala tudi vzporedne, delovne štipendije, tedaj so se odločili, da sredstva preusmerijo tudi na druga deficitarna področja, kot je literarna kritika. Kritiki se namreč ne morejo potegovati za štipendije iz knjižničnih nadomestil. Leta 2017 pa je bilo nekaj štipendij razpisanih tudi za svobodne urednike. Štipendiranja nasploh do letos ni zares problematiziral nihče.

Če že govorimo o finančni podhranjenosti, kako v to zgodbo spada račun za večerjo za tri osebe v Hiši Franko v vrednosti 745 evrov?

Šlo je za pogostitev, namenjeno direktorju frankfurtskega knjižnega sejma, ki pozna Slovenijo tudi kot kulinarično destinacijo, Ano Roš pa kot šefinjo z nazivom najboljše na svetu. Vprašajmo se, ali je po eni strani smiselno vlagati milijon evrov za to, da bo Slovenija v Michelinovem in kakem drugem vodniku, po drugi strani pa pomembnim mnenjskim voditeljem in multiplikatorjem na mednarodni ravni odrekati vrhunsko kulinariko in skrivati naše svetovne prvake? Seveda lahko direktorja tega sejma, na katerem se imamo v interesu predstaviti tudi kot gastronomska regija, naslednjič peljemo tudi na kebab. Sprašujem pa se, kakšno sporočilo bi poslali s tem. JAK je sicer institucija z nizkimi stroški reprezentance. Ko na primer s sodelavci potujemo v tujino, si celo delimo hotelske sobe.