»Namesto da bi pomagali mladim do zaposlitve in stanovanj, razmišljajo o regresivnih ukrepih«

»Pri ponovno obujeni ideji o naborništvu gre za željo po preobrazbi mladih v nadzorovano in ustrezno indoktrinirano skupino«

Mirjana Ule je socialna psihologinja, ki se je večino znanstve ne kariere ukvarjala z vprašanjem mladih in mladosti. Danes je upokojena profesorica ljubljanske fakultete za družbene vede, z njo in tudi drugimi visokošolskimi institucijami pa še vedno sodeluje. Ideja o ponovni uvedbi naborniškega sistema se ji zdi povsem odveč. V njej prepoznava retrogradne elemente. Slovenija, in pri tem nismo edini, že nekaj časa drsi v preteklost, pojavlja se retradicionalizacija družbe. Kakšno vlogo ima pri tem oblast? Kako se v tem svetu znajdejo mladi? In kaj (namesto ponovne uvedbe vojaške obveznosti) sploh potrebuje domovina?

Ali vojska iz fantov dela prave moške? Ali je vojaška obveznost res pomemben in nujen korak, »iniciacijski prehod« v dobo odraslosti?

Odvisno, kdaj, kje in kako. V tradicionalnih skupnostih so iniciacijski obredi ob koncu pubertete res pomenili ritualni prehod v odraslost. Uvedba splošne vojaške obveznosti v zgodnji moderni je vsaj za moške res praviloma sovpadla z obdobjem iniciacijskih obredov, in kot je vidno iz zgodovine, so vojaški in politični vodje »vojaški dril« res modelirali po nekaterih iniciacijskih obredih, na primer prenašanje nevarnosti in bolečine, discipliniranje, zavezanost tovarištvu in molku ipd. Vendar je danes razmišljanje o discipliniranju moških s pomočjo naborništva nesmiselno.

Zakaj?

Tradicionalne izbire so poznale utrjeni red navad. Sodobna družba se srečuje s kompleksno različnostjo izbir. To je povzročilo silne spremembe v odraščanju, socializaciji in biografski kontinuiteti. Življenjska obdobja niso več jasno določena in zaokrožena. Torej ni več točk preloma med otroštvom, mladostjo in odraslostjo. Življenjski potek posameznika oziroma posameznice se je začel urejevati okoli »odprtega izkustva«, kot temu pravi Anthony Giddens, ne na podlagi ritualiziranih biografskih prehodov in obredov. Zaradi odprtega izkustva prehodov lahko vsako obdobje prehoda postane identitetna kriza in posamezniki ga pogosto refleksivno spoznajo za takšnega. Moderni življenjski potek se dejansko gradi na anticipirani potrebi po soočenju in rešitvi takšnih kriznih obdobij. Te spremembe so osvobajajoče in ogrožajoče obenem. Po eni strani nas veseli, da življenje ne teče več tako linearno in samoumevno kot nekdaj, temveč ga lahko aktivno oblikujemo in pri tem sledimo svojim željam in skrbimo za osebni razvoj. Po drugi strani pa trpimo zaradi povečane negotovosti in nestabilnosti prav v vitalnih področjih našega življenja: poklicni sferi, odnosih in tako dalje. Toda naj bodo neugodne posledice teh sprememb še tako velike, so spremembe nepovratne in s tem moramo računati tako posamezniki kot družba v celoti.

Veliko ljudi misli drugače. Nekateri politiki, recimo premier Janez Janša, navajajo javnomnenjske raziskave, po katerih več kot polovica vprašanih misli, da je ideja ponovne uvedbe naborniškega sistema dobra. Od kod izvira to prepričanje?

To samo kaže, da je še veliko resentimentov po tradicionalnih patriarhalnih ureditvah življenja in odnosov. Govor o naborništvu in podobni govori o potrebi po discipliniranju mladih izvirajo tudi iz zavestnega ali nezavednega odpora, da bi ljudem prepustili svobodo, da si sami urejujemo življenjske poti. Na tem odporu temelji večina sodobnih retradicionalističnih in desno usmerjenih populističnih politik in ideologij, da ne govorimo o odporu institucionaliziranih religij. Namesto da bi nosilci moči in oblasti pomagali mladim z ukrepi zaposlitvene in stanovanjske politike, da se čim prej ekonomsko in socialno osamosvojijo, razmišljajo o regresivnih ukrepih. Je pa tudi res, da bolj ko bo ta naš svet zahajal v krize, ki nam vsem majajo zaupanje v institucije sistema, bolj se bodo tudi »običajni« ljudje zatekali v obrazce družbene in kulturne regresije, med katere sodi tudi oživljena vera v potrebo po discipliniranju mladih moških.

Kaj mislite z besedami, da izgubljamo zaupanje v institucije sistema? Je res tako težko živeti v svetu, kjer ni jasnih pravil in avtoritet? 

Mislim na to, da so sodobne družbene krize praviloma sestavni del globalnejših kriz, ki jih ne moremo več reševati na način »reduciranja kompleksnosti« sistemov, na primer z obrambnimi reakcijami. Rešujemo jih lahko le z razvijanjem novih kvalitet družbenih odnosov. Ker tradicionalne institucije družbenih makrosistemov (na primer ekonomske, politične, religiozne) nočejo ali ne zmorejo delovati na nov način, ki ustreza globalni kompleksnosti kriz, ljudje zgubljamo zaupanje vanje. Ni prijetno živeti v takšnih razmerah. Ena od regresivnih »metod« iskanja izhoda iz latentno ali manifestno globaliziranih kriz je zatekanje v domnevno moč raznih tradicij in tradicionalnih avtoritet. Vendar to zatekanje ne rešuje kriz, zgolj začasno jih prekrije z videzom nečesa že davno znanega in obvladljivega s »tradicionalnimi vzorci« delitve moči, vlog, dela, kompetenc.

Namesto da bi nosilci moči in oblasti pomagali mladim z ukrepi zaposlitvene in stanovanjske politike, da se čim prej ekonomsko in socialno osamosvojijo, razmišljajo o regresivnih ukrepih.

Kje prepoznavate pojave retradicionalizacije v slovenski družbi? Ne gre le za slovenski fenomen, zelo prisoten je tudi v drugih državah vzhodne Evrope. 

Med takšne pojave sodijo na primer razne »varde«, pa težnje po tradicionalni družini in delitvi spolnih vlog, iskanje »močnih« vodij, ki naj bi bili sposobni »hitrega in učinkovitega« ukrepanja, rastoče agresivnosti do ljudi z drugačnimi življenjskimi usmeritvami, beguncev, delitve na »naše« in »vaše«, porast zaupanja v razne »teorije zarote«. Razlogi za te pojave so po eni strani v kriznih in kaotičnih svetovnih razmerah, po drugi strani pa v tem, da se je prehod v kapitalizem-neoliberalizem, pri nas in v večini vzhodno evropskih držav, dogajal pogosto surovo, tako da je pri mnogih ljudeh ostal nerazumljen, povzročal razočaranja, izgubo zaupanja v temeljne institucije države, slabšanje življenjskih razmer. Tako je nastal in se krepil potencial odpora, ki se sedaj udejanja na sovražne in agresivne načine.

Ali ne gre za neskladje, na eni strani naj bi čim več mladih prišlo v vojsko, ki je kolektivna organizacija in po svoje solidarna; po drugi strani pa ista družba pridiga o tem, da smo predvsem sami odgovorni za svojo usodo? 

Seveda gre za neskladje, tudi zato, ker je to romantična predstava o iskanju izgubljene skupnosti in solidarnosti na napačnem koncu. To pomeni, da ne zaupamo drugim ideološkim aparatom države, ki naj bi ljudem privzgajali čut za skupnost in aktivno državljanstvo. Tu mislim predvsem na šolo in proces izobraževanja, ki so mu mladi dolgo časa izpostavljeni, pa na vse oblike organizacij, ki tudi vzgajajo mlade v skupnostnem in solidarnostnem duhu, na primer prostovoljne, civilnodružbene organizacije in društva, pa tradicionalne skupnostne organizacije, kot so taborniki in skavti, gasilci, planinci, športniki … Nekaj drugega je, če se išče rešitev težav v ponovni uvedbi vojaške obveznosti z vsemi tradicionalnimi vzorci kolektivizma in discipliniranja ali pa v novih fleksibilnih oblikah kolektivnih identitet, ki podpirajo »samooblikovanje« posameznikov.

Veliko je teh nedoslednosti. Družba denimo mlade potiska nazaj v socialno otroštvo, starši jim jemljejo možnosti, da so neuspešni v šoli ali v širšem družbenem kontekstu, hkrati pa jih etiketirajo, da niso dovolj samostojni. In ravno tu naj bi, znova, pomagala vojska.

Vsekakor jim s tem ne olajša ali omogoča prehodov v odraslost, temveč jih zadržuje v raznih oblikah socialne odvisnosti. Številne raziskave po Evropi, tudi v Sloveniji, kažejo naraščanje obsega in teže problemov mladih ter tveganj, ki jih prinaša reševanje teh problemov. Spreminja se tudi register vzrokov zanje. Vzroki so namreč vse težje ugotovljivi, skrivajo se v disperzni mreži lokalnih in globalnih okoliščin, na katere posameznik lahko zelo malo vpliva, vendar hkrati mora nekaj storiti, sicer se vsa teža posledic zvrne nanj.

Negotovost, občutek nemoči torej. 

Tako, skupni imenovalec mladih po vsej Evropi je naraščajoča negotovost prehodov v odraslost. V boju za vsaj začasen uspeh v tem močno neenakopravnem spopadanju mladih s hiperkompleksnimi sistemi kapitala in družbene moči je ključna udeležba pri odločanju in družbenemu vplivu. V demokratičnih družbah za to skrbi institucija državljanstva. Koncept državljanstva je postal v zadnjem desetletju, dveh aktualen analitski instrument za razumevanje položaja izključenosti in marginalnosti. V skladu s sodobnimi koncepti razlikujemo med političnim, civilnim in socialnim državljanstvom. Mladim je omogočeno le posredno politično in socialno državljanstvo, vezano na ekonomsko odvisnost od staršev in odsotnost političnega delovanja. Mladi si tak položaj posrednega državljanstva delijo še z drugimi ekonomsko in socialno odvisnimi skupinami: otroki, brezposelnimi, starejšimi, migranti, begunci … Če je mladim kot heterogeni družbeni skupini sploh kaj skupnega, je to otežen ali prepovedan dostop do polnega državljanstva oziroma nepriznavanje njihove ključne dejavnosti, izobraževanja, kot ekonomsko produktivne. V razmerah, ko je socialna izključenost mladih sistemska in ne naključna, ko je izobraževalni sistem imperativ vsaj do dvajsetih let, a hkrati nadzoruje, izbira, izloča, ko odgovornost za svojo biografijo prehaja v vse zgodnejše otroštvo in morajo biti že otroci zreli za pomembne odločitve, pomeni oteževanje dostopa mladim ali izključenost mladih iz državljanskih pravic aroganco in cinizem.

To je v neposrednem nasprotju z zahtevo pozne moderne, naj posameznik, posameznica začne čim prej refleksivno voditi svoj biografski projekt. To namreč terja od njega ali nje sociopolitično odgovornost in pristojnosti, ki pa jih ne more doseči, če nima vseh za to potrebnih državljanskih pravic in dolžnosti. Zato je nesmiselno govoriti o tem, kako naj mladi spet postanejo družbeni subjekt, kako jim lahko pomagamo v spopadanju z njihovimi problemi in tveganji, dokler se ne spremeni to ključno mesto, ki drži mlade v socialni, ekonomski in politični odvisnosti in jih peha v socialno nedoraslost.

Če naborništvo »vzgaja« mlade moške, to torej pomeni, da država ne zaupa šoli, družini in drugim institucijam? 

Recimo, da to res pomeni, da država ne zaupa mladim moškim. Gre za nekaj več kot le za nezaupanje mladim, šoli, družini. Mislim, da gre pri ponovno obujeni ideji o naborništvu za željo po preobrazbi mladih v nadzorovano in ustrezno indoktrinirano skupino.

Ne obstaja le militantno, znano je tudi globoko doživljano domoljubje brez militantnosti, z izrazitim poudarkom na bratstvu med ljudmi različnih narodov. Spomnimo se le na Prešernovo Zdravljico.

Kako je vojska povezana z domoljubjem? 

Vojska je povezana z domoljubjem prek orožja – »dom« se brani z orožjem. To je militaristična oblika domoljubja. V 21. stoletju pa naj bi domoljubje slonelo na aktivnem državljanstvu, na odgovornostih do soljudi in okolja, na novih oblikah medsebojne povezanosti, solidarnosti, odprtosti, vključenosti in tolerantnosti, na dosežkih, ki so mednarodno prepoznavni in cenjeni, svetovljanstvu. Podobno je s patriotizmom. Patriotizem se tradicionalno razume kot militantno domoljubje, vendar to ni edina njegova oblika. Poznano je tudi globoko doživljano domoljubje brez militantnosti, z izrazitim poudarkom na bratstvu med ljudmi različnih narodov. Spomnimo se le na Prešernovo Zdravljico, vsaj njen začetek in temelj sta izraz tovrstnega patriotizma.

Predlagatelji bi radi z naborništvom krepili »psihofizično dejavnost državljanov«. Tako trdi predlagatelj zakona poslanec SDS Žan Mahnič. Kaj si mislite o tem? 

Dajte no, ta je pa bosa! Le poslušajte zgodbe naših nekdanjih vojakov Jugoslovanske ljudske armade, koliko je bilo tam res kake prave psihofizične vadbe in koliko pasivnega čemenja v kasarnah in prenašanja različnih oblik politično-moralnega indoktriniranja.

Večina ljudi, ki jih danes povprašamo, kako je bilo biti rekrut ali slovenski ali jugoslovanski, trdi, da so v vojski »izgubili leto dni svojega življenja«. Gre seveda za izgubljeno, stran vrženo mladost. 

Ali si želimo obnoviti kaj takega? Boste morda dejali, saj hočemo drugačno vojsko, res »psihofizično dejavno«? Mirno odgovarjam, da je to iluzija. Morda še gre na manjših skupinah vojaškega treninga, a to je tipično za poklicno vojsko. Pri množični vojaški obveznosti se nabere preprosto preveč vsakovrstnih »praznin«, ki jih je treba zapolniti z različnimi psevdodejavnostmi, na primer s politično ali »moralno« indoktrinacijo.

Se kot kritična opazovalka družbe in znanstvenica strinjate z idejo, da se v Sloveniji pojavlja militarizacija družbe?

Ne bi rekla, čeprav pojav in priljubljenost raznih »gard« in »vard« kažeta na to, da se v delu populacije krepijo militantne težnje. A to še ne pomeni militarizacije družbe. Militarizacija pomeni, da vojska postane politični akter in model, po katerem se rešujejo politični problemi.

Kaj pa žica na meji? Povečana pooblastila policiji in vojski? Kaj pa smejoča se vojaka, ki na avtobusih mestnega prometa na fotografiji slonita ob puški in reklamirata akcijo »Postani vojak«? 

To je bolj ko ne nespretni PR za vstop več mladih v poklicno vojsko. V kriznih razmerah, ki vsebuje elemente socialne panike, pa lahko res sugerira večjo pripravljenost javnosti na militarizacijo družbe. Žica kaže na navidezno moč države. Res pa je, da simbolno deluje militantno (to še ni militarizacija). Več in več takih simbolov (žica, naborništvo. ..), ki jih uporablja oblast, pa postopoma povzroči, da se taki simboli militantnosti počasi normalizirajo. To pa lahko vodi v militarizacijo države.

Ni bil odpor proti nasilju in vojski eden od konstitutivnih elementov slovenskega osamosvajanja in demokratizacije? 

Seveda je bil in to je obenem pomenljiv znak o razlikah med tedanjim in sedanjim časom. Tedaj je večina državljanov in državljank, predvsem pa mladi, stala na pozicijah tedanje globalne mladinske kulture, ki je bila izrazito mirovniška in antimilitantna. Saj je bilo to v skladu s pretežno postadolescentnimi vzorci odraščanja, ki so iskali alternative poti razvoja sodobne družbe in njenih institucij. Danes pa, tako se zdi, vse več ljudi sprejema vrednote globalne potrošniške kulture, ki je zmes infantilizacije, občutkov osebnih in socialnih mankov, ki bi se morali nekje in nekoč zapolniti, in zmedene doraslosti. Vendarle pa upam, da je v Sloveniji še vedno dovolj historičnega spomina in izkustev iz časov osamosvajanja, ki ne dovoljujejo odkrite prevlade retradicionalizacijskih teženj.

Želja po moči, po prevladi je neposredno povezana s pojavom negotovosti in strahu. Se strinjate s tezo, da ne živimo le v družbi tveganja, temveč vedno bolj tudi v družbi strahu? 

Seveda, to je ugotavljal že nemški sociolog Ulrich Beck v svoji knjigi »Družba tveganj«. Ugotavljal je medsebojno povezavo med rastjo nove »postmoderne« individualizacije in rastočimi tveganji, s katerimi se srečujeta povprečni posameznik in posameznica razvitih družb. Dokler obstaja med ljudmi zaupanje v medčloveške odnose, v institucije, državo, dokler doživljamo življenje kot smiselno in obvladljivo, dokler obstaja ravnotežje med zaupanjem in tveganji, lahko tveganja doživljamo kot nekakšne življenjske izzive. Ko pa ljudje, družba ali država opazno »izgubljajo nadzor« nad razmerami, izgubimo (za) upanje do sveta, prevlada strah, mobilizirajo se obrambni mehanizmi, širijo se teorije zarote, paranoje, neredko tudi panika.

Govoriva o strahu, ustaviva se pri koronavirusu. Pomeni resno zdravstveno tveganje, nedvomno, a po drugi strani se je med ljudmi razširila panika.

Psihologija množic sledi »logiki« socialne epidemije, samopomnoževalnemu širjenju paničnih reakcij. Socialna epidemija je še nevarnejša kot fizična epidemija, ker jo je težje zaustaviti in se ji postaviti po robu. Tedaj tudi sredstva komuniciranja hitro postanejo bolj sredstva širjenja socialne panike kot informacijska sredstva.

Širijo se tudi laži, tudi pri koronavirusu jih mrgoli. 

Težava takšnih razmer je, da zgolj z izjavljanjem »resničnih«, »treznih«, »resnih«, »objektivnih« vesti ne moremo zajeziti ali preprečiti vala lažnih novic in širjenja predsodkov. Pomagajo le jasne in prepričljive drže strokovnih in političnih avtoritet. Žal imamo danes na voljo malo zaupanja vrednih avtoritet, ki bi zmogle zavzeti prepričljive racionalne in moralne drže. Tudi zato bo morda pojav koronavirusa težje obvladljiv, kot je objektivno nevaren.

Zakaj se ljudje bolj bojijo tistega, česar ne poznajo – lahko so to begunci ali pa novi blok jedrske elektrarne – kot tistega, kar je nevarnejše, denimo vožnje z avtomobilom? 

Ker je vožnja z avtomobilom vsakodnevna dejavnost, ki se zdi, da jo obvladamo. Bojimo se tistega, česar ne razumemo ali ne obvladamo. Da res ne obvladamo, nas pa običajno prepričajo. To prepričevanje je pogosto ideološko ter politično motivirano in obarvano. Tudi se ne bojimo česa dejansko nevarnega zato, ker tržna ali kaka druga propaganda to povezuje s tržno propagiranim trendom in užitkom, tak primer so na primer adrenalinski športi. Zato je tako pomembno, da dobimo resnične in preverjene informacije, predvsem pa občutek, da odgovorni obvladujejo situacijo.

Če je mladim kot heterogeni družbeni skupini sploh kaj skupnega, je to otežen ali prepovedan dostop do polnega državljanstva oziroma nepriznavanje njihove ključne dejavnosti, izobraževanja, kot ekonomsko produktivne.

Se vam zdi, da je ta panika pred virusom lahko priročen izgovor za, kot pravi hrvaški filozof Srećko Horvat, širjenje kapitalizma nadzora – v izrednih razmerah, pa naj bodo to ali teroristi, ali begunci, ali nevidni virusi, se hitreje odrečemo človekovim pravicam?

V družbah, kjer ljudje že sicer ne zaupajo prav dosti oblasti, je strah pred kako okužbo pogosto »odrešilna« reakcija ljudi na vsakodnevne pritiske in vsesplošno negotovost. Tak strah ljudje lahko povežejo s kakimi neprimernimi ali neuspešnimi potezami oblasti. Tedaj strah postane oblika prikritega družbenega protesta. Nekaj takega se verjetno dogaja na Kitajskem, v Iranu in še kje. Tedaj dobimo razne »eksplozivne mešanice« strahu, sovraštva, vsesplošnega nezaupanja ipd. Druga nevarnost je, da se množični izbruhi strahu, ki spremljajo večje izbruhe novih bolezni, navežejo na že prisotne predsodke do raznih skupin prebivalstva, ki se pavšalno razglasijo za nevarne trosilce bolezni. Takšne skupine so na primer begunci (danes zlasti iz Azije), ljudje kitajske narodnosti ipd. Potem dobimo odlično netivo za vzpon populističnih »obrambnih« politik, ki živijo od ščuvanja enega dela prebivalstva proti drugim delom prebivalstva.

Sama pa bi prej kot o »kapitalizmu nadzora« raje govorila o »(hiper)produkciji izrednih razmer«. Te prinesejo s seboj tako nenadzorljive razmere kot pritiske po množičnem nadzorovanju. Gre za paradoks poskusa nadzorovanja nenadzorljivega, ki se skuša reševati tako, da poskuša likvidirati izvore nenadzorljivega, a to je seveda totalitarna oblast.

V imenu namišljenega, bolje politično spodbujenega strahu pred Judi sta se rodila fašizem in nacizem. 

Seveda, to sicer ni praprimer tovrstne produkcije nadzorovanja nenadzorljivega, vendar je gotovo najbolj drastičen. Ampak nacifašizem je vseboval mnogo strahov, ne zgolj pred Judi, na primer pred prostozidarji, komunisti, liberalci. Predvsem pa je nacifašizem načrtno produciral in medsebojno križal različne predsodke, zato da bi na njihovi podlagi lahko vzbujal razčlovečenje določenih etničnih, rasnih ali verskih skupin. Predsodki so koncentrirane mikroideologije, ki omogočajo ljudem močno poenostavljene in prenagljene ocene situacij in drugih ljudi. Zlasti nevarni so tedaj, kadar postanejo instrument socialnega izključevanja, diskriminiranja in izničevanja.

Vendar pomen predsodkov ni toliko v njihovi poenostavljenosti ali iracionalnosti, temveč v vrednotnih ocenah, ki jih ponujajo posameznikom in skupinam. Vrednotne ocene, ki so sestavni del predsodkov in stereotipov, so neverjetno rigidne. Največkrat so negativne, povzročajo popačenje podobe drugega in zavračanje drugega, vzbujajo negativna čustva sovraštva in zavisti. Povzročajo tudi močno selektivno pozornost opazovalca do obnašanja drugih ljudi. Opazovalec je pozoren le na tiste vidike obnašanja drugih oseb, ki so v skladu z njegovimi predsodki.

Ko pa ljudje, družba ali država opazno »izgubljajo nadzor« nad razmerami, izgubimo (za)upanje do sveta, prevlada strah, mobilizirajo se obrambni mehanizmi, širijo se teorije zarote, paranoje, neredko tudi panika.

Problem predsodkov je tudi, da so zaradi svoje čustvene in vrednotne komponente trdovratni. Raziskave ugotavljajo, da kljub povečani stopnji izobraženosti, večji mobilnosti ljudi predsodki tudi v sodobnih družbah niso izginili, ampak so se samo spremenili in prilagodili. Namesto sovražnih čustev prevladujejo v sodobnih predsodkih odklonilna čustva in hladna distanca. Ljudje so nekdaj predsodke izražali v neposrednih stikih s člani drugih družbenih skupin, danes pa se kažejo predvsem pri izogibanju stikom z njimi. Sodobni rasisti ne trdijo več, da so na primer »črnci« manj inteligentni kot belci, da so leni, temveč da imajo preveč pravic, da zahtevajo preveč privilegijev. Tudi ne gradijo na neposrednih odzivih ljudi na pripadnike marginalnih skupin, temveč na posrednih odzivih. Pri tradicionalnem rasizmu naj bi prevladovali sovraštvo in odkrito nasilje do drugih skupin, sedaj pa prevladujejo ignoriranje, distanca, cinizem. Vendar te spremembe v naravi predsodkov ne pomenijo, da so danes manj nevarni.

Podpisali ste se pod pismo ddr. Rudija Rizmana, ki opozarja, da se nam lahko zgodi zdrs v avtoritarizem. Včeraj je bil v parlamentu potrjen Janez Janša. Je tudi to pismo akademikov odraz panike? 

To nikakor ni bil odraz panike. To je bilo opozorilo pred nevarnostjo zdrsa v avtoritarno oblast. Če bi bil odraz panike, bi bil to le prispevek k produkciji izrednih razmer in klic k nadzorovanju nenadzorljivega. Tako pa je bil to poziv k odgovornemu odločanju in delovanju parlamentarcev, ki naj ne podležejo strahovom o lastnem političnem položaju.

Niste bili uspešni. Večina poslancev vas ni poslušala, prej bi rekel, da so vas ožigosali. 

Moram reči, da vsaj jaz nisem niti pričakovala kak drugačen rezultat, ker so trenutne politične razmere takšne, kot pač so, vendar je pomembno, da se v javnosti zabeleži argumentiran poziv k odgovornosti političnih akterjev za svoje odločitve, zato da ne bo v prihodnje morebitnega sprenevedanja in izgovarjanja, češ, saj nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, saj nismo mogli storiti kaj drugega.

Kaj »potrebuje domovina«, če ne mladih nabornikov? 

Nič ne potrebuje domovina, potrebujejo pa marsikaj (mladi) ljudje v domovini, in sicer predvsem možnosti za ustvarjalno, skupnostno, radostno, smiselno življenje.