Ja, demokracija je ogrožena

Tik pred ključnim glasovanjem v parlamentu o tretji vladi pod vodstvom Janeza Janše – pri tem »moralnem polomu slovenske politike«, kot je proces označila bivša predsednica NSi Ljudmila Novak – je v SMC ponovno počilo. Bivši predsednik stranke in njen ustanovitelj Miro Cerar je po srečanju z novim predsednikom Zdravkom Počivalškom izstopil iz stranke. V izjavi za javnost in kasneje na družbenih omrežjih je sporočil, da SMC ni več stranka, ki jo je sam postavil na noge, dejal je, da je postala neverodostojna pri uresničevanju svojih ustanovnih, liberalnih vrednot in da so njeni aktualni predstavniki osredotočeni le še na svoje zasebne interese.

Pismu, ki ga je napisal Cerar, je sledilo pismo, ki ga je Počivalšek poslal članom SMC in v katerem je Cerarja na eni strani obtožil privatnih ambicij – češ, za izstop iz stranke se je odločil šele po tem, ko se je Počivalšek odločil, da mu položaja predsednika državnega zbora ne ponudi. Po drugi strani pa je Počivalšek v nadaljevanju pojasnil razloge, zaradi katerih je SMC šla v koalicijo z Janšo ravno zaradi svojih liberalnih vrednot. »Vemo, da naša stranka nikoli ni bila notranje enoznačna in nikoli vodljiva z enega mesta. V tem pogledu smo bili in ostajamo klasični liberalci, poenoteni v ciljih, ne pa tudi v načinih, kako jih doseči,« je zapisal.

Ta obrobna epizoda se je ponovno ustavila pri verjetno ključnem in neodgovorjenem vprašanju: Lahko SMC liberalne cilje doseže s sodelovanjem s SDS oziroma ali je izraz svobodomiselnosti in odprtosti tudi odprtost do SDS? Spor Počivalšek-Cerar se je tako spet končal pri tem starem vprašanju izključevanja, sodelovanja in končno odnosa do SDS, ki pesti slovensko politiko vsaj od leta 2012. To je od trenutka, ko je javnost izvedela, da Janša med drugim ne zna pojasniti niti tega, kako si je kupil volva XC 70 za zgolj 46 tisoč evrov – če karikiramo. Počivalškov moto in očitno tudi razlog, zaradi katerega sedaj dobivamo tretjo Janševo vlado, je utelešen v njegovem naslednjem tvitu, ki ga je všečkal tudi Janša: »Ko se pogovarjam s človekom, ne vidim desničarja, levičarja, socialista, konservativca, komunista, muslimana, temnopoltega ... Vidim človeka, ki ima svoja prepričanja. Tudi če so nasprotna od mojih, jih poslušam. Temu načelu sem zvest zasebno in poklicno, prej in zdaj.«

Zdi se, da temu ni mogoče oporekati drugače kot z naslednjim vprašanjem: Koliko časa pa naj se svobodomiselni človek pogovarja in dogovarja s človekom, ki ne zavrača le liberalnih vrednot – Janšev kolega Orbán se hvali, da ima na Madžarskem oblast liberalni režim, o tem več v nadaljevanju –, ampak tudi celoten demokratični sistem? Koliko časa naj se svobodomiselni človek pogovarja z nekom, ki na drugi strani ne vidi človeka »počivalška« z drugačnimi stališči, ampak desničarja, levičarja, socialista, konservativca, komunista, muslimana, temnopoltega, opankarja? Vprašanje, ki ga tukaj zastavljamo, seveda je, ali je SDS res stranka, ki spoštuje ustavne vrednote, na katerih stoji Slovenija.

Ta teza – da je SDS z Janšo na čelu nedemokratična stranka – lahko za koga deluje neverjetno. Še posebej, če Janša v parlamentu ob svojem nastopnem govoru dobrohotno reče, da v SDS »ponujamo roko sodelovanja, naša vrata ostajajo odprta, mi nikogar ne izključujemo«, njihova poslanka Alenka Jeraj pa doda, da ne oni, ampak vsi ostali SDS že »15 let izključujejo«, kar se marsikomu lahko zdi verjetno. A že v tem se skriva trik. Že to je manipulacija: nihče SDS ne očita, da je izključevalna do drugih strank. Ali kot je ta teden svečano in ponosno – ter napačno – sklenila poslanka SMC Mojca Žnidaršič ob robu spojitve SMC s SDS: »V igri pregretih čustev sta zmagala dialog in razum,« kot da je na podlagi sodelovanja med SDS in SMC prišlo do nekakšne sprave. Ne, problem je v tem, da SDS že vsaj 15 let izključuje vse, kar diši po od politike neodvisnem življenju in drugačnih prepričanjih ter tudi življenjskem slogu. Medije, kulturnike, civilnodružbene organizacije, sindikate, akademike, včasih pa tudi ženske.

Nihče SDS ne očita, da je izključevalna do drugih strank. Ne, SDS že vsaj 15 let izključuje vsakogar, ki želi biti od politike neodvisen. Medije, kulturnike, nevladnike, sindikate, akademike …

Ponazorimo s primerom izpred 15 let, če to obdobje Jerajeva že omenja: leta 2005 se je SDS odločila, da bo reformirala – si podredila – RTV Slovenija. Prejšnje vlade pod vodstvom LDS so vsaj formalno v najpomembnejši organ RTV Slovenija, programski svet, v imenu neodvisnosti in avtonomnosti institucije postavile predstavnike različnih civilnodružbenih organizacij. Nato pa je prišel poslanec SDS Branko Grims, ki je začel ponavljati, da so civilnodružbene organizacije le paravani za leve stranke – to je bil Orbánov argument pred Orbánom – in je v imenu večje transparentnosti te predstavnike s svojim zakonom nadomestil s predstavniki političnih strank v parlamentu. Morda so ali so bile civilnodružbene organizacije res zakamuflirani predstavniki »LDS«, a po tisti reformi RTV potem ni bilo več dvoma, da RTV vodi politika. To je bil eden od začetkov politizacije celotne družbe.

Žnidaršičeva, ki je šele pred kratkim vstopila v politiko, se verjetno tudi ne spomni, kako se je ta tvor politizacije nato razmnožil po vseh preostalih družbenih podsistemih. Naslednji so na vrsto prišli raziskovalni inštituti. Nekoč so v svetih raziskovalnih inštitutov predstavniki ministrstev – politiki – imeli le tretjinsko zastopanost. Spet na podlagi logike, da obstaja neodvisna raziskovalna sfera. Prva Janševa vlada se je nato odločila, da morajo imeti politično imenovani v svetih večino. Potem je zaradi politične »kompatibilnosti« postalo mogoče, da vlade iz nekrivdnih razlogov zamenjajo tudi najvišje uradnike, pri katerih je po osamosvojitvi veljala domneva, da so neodvisni birokrati. In tako je vprašanje strankarskih knjižic prebilo meje parlamenta: tudi visoki uradniki so se morali včlaniti v stranke. Potem smo dobili še desno novinarsko društvo. Pa Zbor za republiko, kot nekakšno simulacijo neodvisne civilnodružbene organizacije, katerega edini namen je bil, da zaseje dvom o neodvisnosti drugih civilnodružbenih organizacij. Dobili smo strankarsko organizirane civilnodružbene proteste za osvoboditev Janše ali proti migracijam. Pa leve in desne direktorje in leve in desne sindikate.

To je bil napad na liberalno demokracijo kot sistem, v katerem naj bi zunaj političnih strank obstajal svet neodvisnih nadzornih institucij, recimo neodvisnih gibanj ali tako imenovane kritične javnosti. Sovražni govor članov SDS, diskreditacije, namenjene medijem, akademikom ali kulturnikom zbujajo skrb predvsem zato, ker pomenijo nenehne napade politične oblasti – ki deluje kot kolektivna skupina najnižjega skupnega imenovalca – na neodvisne posameznike zunaj njih. Moralni polom slovenske politike je polom zato, ker se ni znala brzdati. Ker teh krhkih struktur večina v parlamentu ne želi vzeti v bran. Kot vemo danes, je SDS v promocijo sovražnega govora, ki ga širi prek svojih medijev, vložila okoli štiri milijone evrov, ki so prišli iz Madžarske (ostalo je očitno šlo prek Slovenije naprej v Makedonijo). Organizacija demonstracij proti sovražnemu govoru, ki jih je doslej dvakrat organizirala civilna družba, pa je doslej stala kvečjemu nekaj sto evrov. Takšna so dejanska razmerja moči. To je boj med Davidom in Goljatom.

Liberalna demokracija je v Sloveniji s svojimi civilnodružbenimi organizacijami, mediji, nevladnimi organizacijami ogrožena, ker je na oblast prišla stranka, ki zlorablja demokracijo in jo uničuje z njenimi lastnimi mehanizmi. Profesor Denko Maleski, zunanji minister v vladi makedonskega premiera Kira Gligorova, nam je v pogovoru v Skopju ta fenomen lepo opisal z naslednjimi besedami: »Težko je graditi liberalno demokracijo, zelo lahko in preprosto pa jo je uničiti. Številni danes nimajo razumevanja za demokracijo ali za svobodo, za marsikoga je to zgolj ena od ideologij, ki smo jih dobili po zlomu komunistične ideologije. Mlajše generacije, ki nimajo izkušenj iz osemdesetih in devetdesetih let, so v svojem pragmatizmu ugotovile, da imajo na voljo fantastične demokratične instrumente – zakaj jih torej ne bi uporabile in upravljale državo, ne vem, prihodnjih 30 let? Če bo kdo protestiral, bomo pripravili nasprotne proteste, novice, ki nam niso všeč, lahko uravnotežimo z lažnimi novicami, karkoli hočete.«

Kritika SDS – ali pa njihovega najtesnejšega prijatelja Orbána – se navadno ustavi pri naštevanju njihovih grehov: so žaljivi, izključevalni, širijo sovražni govor, nestrpnost ali lažne informacije, gre jim le za oblast in podobno. A te etične prestopke je mogoče pripisati tudi številnim drugim političnim strankam. Nacionalistične stranke so ravno tako žaljive, nestrpne in promovirajo sovražni govor. Gostilniška debata je lahko ravno tako robata. To je razlika med levico in desnico. Pri Fideszu in SDS pa je strašljivo to, da se njihovi predstavniki zavedajo svojih manipulacij ter jih načrtno in brezsramno izvršujejo. Ne verjamejo več v demokracijo, kvečjemu so njene mehanizme pripravljeni zlorabljati. Vprašanje je celo, ali še verjamejo v glavne civilizacijske pridobitve razsvetljenstva, v dogovore in v pogovor, kot ga domnevno razume tudi Počivalšek.

Vzemimo za primer izjavi iz Janševega nastopnega govora, ki ga je imel ta teden v parlamentu. Janša je dejal, »da migrantski pritiski na Evropo sami po sebi niso bistveno večji letos, lani, tudi ne leta 2015, kot so bili v zadnjih 50 letih«, kot da mediji iz orbite SDS zadnjih pet let ne bi širili panike zaradi migracij. Ob takšni izjavi si lahko opazovalec zgolj zaskrbljeno reče: Ta človek je sposoben reči karkoli. In pa, drugič, da je upravičeno od migrantov pričakovati, da bodo sprejeli »našo kulturo«, vključno z istospolnimi zvezami – kot da ne bi prav njegova stranka v zadnjih letih, vse od referenduma o družinskem zakoniku, naredila vse, da istospolne zveze v družbi ne bi imele legitimnega položaja. Janša tega seveda ni rekel, ker je SDS tolerantna do migrantov in odprta do istospolno usmerjenih, ampak ker je hotel uničiti njihove zagovornike, jih prikazati kot tiste, ki niso sposobni sodelovanja in dogovarjanja.

Rečeno z Maleskim: Ti politiki so ugotovili, da je mogoče vse. Ugotovili so, da imajo v demokraciji na voljo fantastične demokratične instrumente – zakaj jih torej ne bi uporabili in izkoristili. Novice, ki nam niso všeč, pač nadomestimo s svojimi portali, ki so videti kot mediji in objavljajo lažne novice. Enkrat grozimo z migranti in istospolnimi zvezami, drugič vse to zanikamo in zmedemo naše kritike, nasprotnike, ki si prizadevajo ostati konsistentni. »Temeljna lastnost tega novega političnega sloga je napad na profesionalni razred, ki brani demokratični družbeni ustroj. Torej na novinarje, sodnike, akademike, študente, intelektualce, kritične ali vsaj netradicionalne umetnike, napad na vse tiste strukture, ki omejujejo moč množic,« je leta 2018 na predavanju v Londonu izpostavil Michael Ignatieff, rektor v Budimpešti zaničevane, »Soroseve« univerze CEU.

Ko smo na Mladini pred časom obiskali Zoltána Kovácsa, tiskovnega predstavnika madžarske vlade, nam je ta odkrito dejal, da na Madžarskem ne verjamejo v neodvisno civilno družbo, recimo v medije, v javno kritiko, v demokratično javno razpravo – jih pa »uporabljajo«. »Namesto da bi vlada komunicirala prek medijev, govori ljudem neposredno. Verjetno ste že slišali za naše nacionalne konzultacije, nekakšne ankete, v katerih ljudi neposredno sprašujemo, kaj naj Madžarska stori. To je alternativni način, ki ga na zahodu Evrope, kjer večina javne razprave poteka prek medijev, ne boste našli. Ne verjamemo v medije, jih pa očitno uporabljamo, a se nanje ne opiramo, ker lahko sporočila prenašajo napačno,« nam je dejal.

Moralni polom slovenske politike je polom zato, ker ta politika ne zna brzdati sil, ki uničujejo civilno družbo, ki kot rakava rana politizirajo celotno državo.

Madžarska vlada je na ta način, z javnim denarjem in s pomočjo sugestibilnih vprašalnikov doslej opravila nacionalne konzultacije o migracijah, odnosih z EU, o domnevnem vplivu Sorosa, sedaj pa napovedujejo konzultacijo o kazenskem pravu. Država mora namreč plačati odškodnino romskim družinam v vasi Gyöngyöspata, ker so oblasti njihove otroke v šolah segregirale in diskriminirale. Romski otroci so bili namreč več let izključeni iz nekaterih aktivnosti in učnih predmetov, zaradi česar je sodišče presodilo, da mora država prizadetim družinam plačati v povprečju 5000 evrov odškodnine. Ker se Orbán s tem ne strinja, češ da je prizadet »madžarski občutek za pravičnost«, kot je dejal, bo sedaj vlada organizirala nacionalno konzultacijo in na podlagi nje spremenila zakonodajo. In v tem boju proti nemočnim dobila še kakšno točko v anketah javnega mnenja.

Ne le, da Madžarska ne verjame v neodvisne medije, ne verjame niti v vse druge elemente liberalne demokracije, kot so volitve, neodvisno sodstvo, nevladne organizacije, neodvisna kultura, neodvisna akademska sfera, neodvisne institucije, kot so varuh človekovih pravic, centralna banka. Pravila volitev so si prikrojili s spremembo ustave, pristojnosti varuha človekovih pravic so omejili, starejše sodnike prisilno upokojili in sodno vejo spravili pod nadzor ustanove, ki jo vodi žena poslanca Fidesza. Vlada ob tem načrtuje vzpostavitev vzporedne mreže administracijskih sodišč, ki jih bo sama nadzorovala in tako presojala o političnih pravicah. Klasične medije – javno televizijo, časopise – je Orbán uničil in ustanovil svoje, vzporedne, državne medije in portale.

Orbán je obračunal tudi s kritiko z akademskega področja. Edino tujo univerzo, CEU, je Orbán izgnal iz države, madžarsko akademijo znanosti in umetnosti s 15 inštituti pa je vlada enostavno ukinila in jih prenesla na novo organizacijo, predvsem zato, ker so med drugim tam preučevali teorijo spolov. To institucijo sedaj nadzoruje svet, v katerem polovico mest zasedajo predstavniki, ki jih imenuje vlada. Na področju kulture so na direktorske položaje seveda že zdavnaj postavili člane ali simpatizerje Fidesza, sicer pa morajo umetniki spoštovati politične direktive oziroma umetniške smernice. Kultura je danes na Madžarskem vredna manj kot nogomet. Nekoč so podjetja lahko uveljavljala davčne olajšave, če so namenila denar kulturnim institucijam, po novem to ne velja več. Denarnih olajšav so deležna le, če denar podarijo športnim društvom – Orbán je navdušenec nad nogometom.

Nevladne organizacije so na Madžarskem prav tako na udaru. Tiste, ki jih financira država, na področju človekovih pravic ali državljanskih svoboščin ne smejo delovati. Če so aktivne na področju migracij, morajo plačevati posebni davek, če prejemajo sredstva iz tujine, pa se morajo – po vzoru Rusije – registrirati kot tuji agentje. Do najrevnejših njegova vlada – tako kot do beguncev – ni bila prizanesljiva: kdor želi prejemati socialno pomoč, mora živeti v »urejenih razmerah«, ne pa tako kot Romi, na primer. Delovno sposobni prejemniki socialnih pomoči morajo biti vključeni v programe javnih del. Na drugi strani so bogatejši deležni najrazličnejših ugodnosti. Zanimiv je recimo še tisti, ki med drugim odpravlja davke za najbogatejše pri najemanju hišnih pomočnic in pomočnikov.

SDS je v promocijo sovražnega govora vložila več kot štiri milijone evrov. Protesti proti sovražnem govoru so stali par sto evrov. To je boj med Davidom in Goljatom.

Kdor spremlja poteze SDS, lahko hitro zazna, da v tej stranki sledijo Fideszu, korak za korakom. Od Orbána si v času zadnjih volitev niso sposodili le denarja, ampak tudi propagandne ideje za plakate in predvolilna gesla, platforme za svoje alternativne strankarske medije, izvedli pa so tudi nacionalno konzultacijo, ki jo v SDS imenujejo posvet z volivci. Glede natalitete so v tem posvetu svoje volivce recimo vprašali, za kaj se zavzemajo: a) za skrb za družino, gradnjo stanovanj in vrtcev ali b) za privabljanje in vključevanje migrantov. Seveda je že na prvi pogled jasno, da v tem primeru ne gre za anketo in da v tem primeru SDS v resnici ne zanima, kaj si njihovi volivci mislijo, ampak so anketo razposlali z namenom propagande.

Ta prezir – ne samo do medijev, akademikov, kulturnikov, do vsega, kar bi lahko tvorilo neodvisne medije, s sodno vejo oblasti vred – v SDS ne pojenja. Še preden so v SDS prevzeli oblast, so zagrozili, da bodo obračunali z generalno direktorico policije, medije so označevali za trobila, delili so jim piškotke. Ta virus dandanes ne razjeda le Slovenije, ampak še najbolj Madžarsko in Poljsko. Adam Michnik, poljski disident in kritik, nam je že leta 2012 – pet let prej, preden je EU začela postopke proti Poljski zaradi kršitev vladavine prava – v pogovoru dejal, da nove politične delitve v centralni Evropi niso klasične delitve na levico in desnico: »Zahodnoevropska demokracija se je oblikovala leta 1945 v opoziciji do fašizma. Značilnost levice in desnice je bila, da so ostale znotraj mainstreama. Eni in drugi so se zavezali k spoštovanju skupnih pravil igre. V naših državah imamo s tem velike težave,« je rekel in nadaljeval: »Lahko vam ponazorim s primerom, ki vam bo bližji. Milošević. Je bil Milošević desnica ali levica? Nič od tega, bil je in eno in drugo, karkoli je potreboval. Spor z Miloševićem je bolj pravilno opisati kot spor med normalno in nenormalno vizijo Jugoslavije in potem Srbije. Nenormalna vizija je predpostavljala življenje v nenehni, nacionalistični vojni vročici, v napetostih z Albanijo, Hrvaško, Slovenijo in Bosno. Ta vizija je pomenila družbo strahu in sovražnikov. To ni bila ne klasična desnica ne levica. Na drugem delu imate potem svet normalnosti. Šele v tem svetu je mogoče najti demokrate, liberalce, konservativce, socialdemokrate in podobno.«

Ker se antidemokrati – novi vzhodnoevropski iliberalni politiki, ki se norčujejo iz vrednot in temeljev liberalnih demokracij – zavedajo svojih manipulacij, Michnik pravi, da z njimi nima smisla sklepati koalicij ali celo, da so te nevarne. Demokrati naj nagovarjajo njihove volivce in podpornike, pri voditeljih je vsak up izgubljen. Kompromisi in koalicije, sklenjeni s politiki, ki se ne znajo samoomejevati, po njegovem vodijo le v katastrofo, ki se je v zgodovini začela z münchenskim sporazumom.