»Malo penzijo imava, 220 evrov vsak. Kako boš lastnega otroka za denar fehtal?«

Na starostnika Ilijo in Marijo so njuni otroci pozabili ... 

"Malo penzijo imava, 220 evrov vsak. Oni dodatek pa nama ne pripada, ker imava le hčere. Pa kako boš lastnega otroka za denar fehtal? Jaz jih imam 85, Rija pa 83," pripoveduje upokojenec Ilija, eden od mnogih starejših državljanov, ki v Sloveniji živijo v revščini. Rija in Ilija sta zgolj dva od mnogih, ki so ju njuni otroci zapustili in pozabili. 

Njuno zgodbo, ki jo spodaj posredujemo v celoti, je objavilo društvo Humanitarček. Ne bodimo slepi za težave drugih, nemočnih in molčečih.

Zgodba Ilije in Marije

Ilija in Marija sva midva. Baje, da sva kmeta, ampak v resnici sva samo "gvišne pare iz gmajne".

Jaz, Ilija, sem mojo Marijo prvič videl pri maši. Kako mi je bila lepa! Najlepša je bila od vseh. Sem rekel, da jo kuj vzamem za mojo. Saj sem jo. Že 60 let je moja gospa. Čeprav je bolj malo od gospe ostalo. Ko sem jo ženil, sem ji obljubil, da pri meni bo pa gospa. Velik grunt smo imeli, živino. Ona je tam iz ene male hiške, njeni so bili dninarji.

Ah, kje so ti cajti, ko sem ji še lahko pelc montl kupil. Pa šamrolce na nedeljskem sejmu. Tako se je rada sladkala. Zdaj sva samo še gvišna vsem.

Dve deklini mi je dala moja Rijica. Luštni deklini, pametni. Z Rijo sva jima plačala šole, pa karte za Ljubljano. Tavečja Meta je šla na učilišče, tamlajša Jona pa za medicinsko sestro. Morala sva veliko delat na gruntu, pa tudi pri sosedih, da sta lahko imeli, kar sta rabili. Hodili sta domov enkrat na mesec, pa ob praznikih. Rija je takrat vedno veliko skuhala, pa v glaže dala, da sta imeli za jesti. Vedno jima je dala taboljše kose mesa.

Rija si je vedno kar šivala svoje štumfe, da sta le oni imeli. Za diplomo pri Meti sva kozo prodala, sva ji lep montl (plašč) kupila. Tak moder, žametast, po zadnji modi. Ampak Rija je hotela dati svoji punčki vse po modi. Velike knofe je imel, pa ovratnik.

Štiri ure sva do Ljubljane potovala takrat. Tako sva bila ponosna na najino Meto, prva je bila taka izučena. Ampak Meti nisva bila zelo v ponos, Rija je imela le znošen gvant, pa stare šolne. Jaz pa tudi nisem mel ravno novega klobuka. Smo na kosilo šli, tja ob reko Ljubljanico. Dunajske sem hotel vsem privoščit, pa je Meta rekla, da je vegetarijanka že veliko časa. Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga vedno dali, a ga ni jedla? Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat pa samo zelje in krompir. Od tega kosila je bila Meta doma samo, ko je po svoje stvari prišla, se je selila. Dobro se ženila, tja gor v Ljubljano. Vedno se je sramovala brega. Enkrat nama je poslala nekaj stvari, ki jih ne rabi več. Češ da naj jih ponucava za doma, za v mesto niso več. Je bil v škatli tudi njen modri montl. Rija ga ima še vedno obešenega v omari.

Jona je še nekaj hodila domov. Našla je službo, takoj čez mejo. Potem pa vedno bolj globoko v Avstriji. Enkrat na leto piše. Znamke so le drage.

No, punci sta odrasli. Fajn živita. Midva imava še vedno ta naš grunt, to najino hišo. Včasih je še Rija kake rože sadila, če bi Meta in Jona prišli kaj mimo. Pa malo sva vedno travo kosila, če bi kdaj vnuki prišli. Včasih napišejo za praznike kako voščilnico, Rija vse špara. Včasih so celo kake fotografije. Lepi so, ti naši vnukci.

Včasih sva gledala še televizijo, pa je potem vse skupaj šlo v franže. Kar ni delala en dan, samo šumelo je. Najbližji sosed je že umrl, okrog po vasi pa so se že kar izselili. V mesto greva res redko. Avto nama ne vžge več, k zdravniku pa tudi ne hodiva. Pride dohtar kdaj tu gor k nama. Je zdaj neki mladi. Rija ima za vse kapljice. Rada zeliščari.

Ampak zdaj sva že vsa betežna. Malo penzijo imava, okrog 220 evrov vsak. Oni dodatek pa nama ne pripada, ker imava le hčere. Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal? No, potem imava še grunt. Ampak kako ga prodat? Streha pušča, pa hlev je čisto slab. Ga je strela skurila pred leti, ga še nisva popravila. Sem obesil dol v vasi obvestila, pa nihče ne pride. Jaz jih imam 85, Rija pa 83. Težko že krompir "gmajnava", kar težko nesem iz polja. Ampak še vedno kar narediva zase. Pa dve kokici imava, živine pa ne več. Pa moja Rijika rada zelišča bere.

Ampak je vedno bolj suha, me kar skrbi. Jaz ne vem, kako bi brez nje. Nisva niti eno noč spala narazen.

Ko bi vsaj Meta in Jona kaj prišli. Še vedno imava Metin montl. Se mi zdi, da Rijo suši žalost. 

Pripis društva Humanitarček

Za Ilijo in Rijo nam je povedal mladi družinski zdravnik, ki mu prijazen par ni dal miru. Približno tri mesece se nista dala motiti in so se naši obiski klavrno končali. Kasneje sta nas le spustila blizu, precej dela je bilo. Predvsem pa smo uredili televizijo (joj, ti digitalni pretvorniki). 

V tem času nam je uspelo poiskati Meto, a ni imela časa za obisk, saj je bila na potovanju v tujini. Smo pa navezali stik z njeno hčerko, njuno vnukinjo. Slednja nas je povezala z Jono in njenimi otroci. Na Rijin 84. rojstni dan je vnukici uspelo združiti družino in pripeljati na obisk večji del njenih članov. Celo pravnukice. To je bilo veselje. Meta takrat ni uspela priti, zakaj je bilo temu tako, nismo nikoli izvedeli.

Teden po obisku je Rija izgubila zavest, doživela je možgansko kap. Premikala je samo levo roko, občasno pomežiknila, ni govorila, bila je povsem nepokretna. Namestili so jo v dom, saj Ilija ni mogel skrbeti zanjo, svojci pa so spet izpuhteli. Ilija je bil strt. Zanj ni bilo prostora, vsaj ne še kmalu, vozi ne več. Pred tem pa sta bila z Rijo neločljiva. Začasno smo se v hostlu v bližini doma dogovorili za prenočišče, da bi jo lahko obiskoval. A se jim je Ilija tako prikupil, da so ga "posvojili". Pomaga okoli vrta, pospravi sobe, le postelj ne more preobleči. Rad pa zabava popotnike, tudi dobro domačo hrano zna skuhati. Tam ima svojo sobo, celo nekaj evrov dobi zraven. Hostel je nekaj minut stran od doma ... Vsako jutro obišče svojo Rijo, odnese ji belo kavo. Popoldne jo pelje na sprehod, zvečer ji gre zaželeti lahko noč. Zdaj ko dobi v hostlu nekaj evrov, ji nese tudi kakšno šamrolo. Zdaj se zdi, da vsaj Ilijo Rija razume. Pogosto se mu nasmehne, celo nekaj besed že spregovori, čeprav nepovezano. Ena od njih je (še vedno) "montl".

Včasih pride na obisk vnukica brez pravnukov. Včasih pošlje kartico Jona. Meta se nam ne javi več.

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale.