Klavrni nateg

V divji mladosti v neznanem času na neznanem kraju sem avtorica teh vrstic imela priložnost pobliže spoznati poseben tip pecaških prevarantov; gre za arhetip očarljivega, postavnega frajerja v leder jakni, ki ti velikodušno plačuje pijačo in zraven tako lepo gruli in slika podobe ekstaze, da se mu le vdaš in ga sprejmeš med rjuhe – kjer pa dvakrat leno pomiga z mizernim pipcem, nakar se z zmagoslavnim kruljenjem zvali na hrbet in zasmrči, uboga ženska pa lahko nato le še bulji v steno. Na moč podobni so občutki po spremljanju specialov na TV Slovenija, ki jih ekipa oddaje Tarča pripravlja v sodelovanju s preiskovalno skupino Ekstravisor: veliko piarovskega flirtanja in vzbujanja pričakovanj, nato pa – buljenje v steno.

Pavlovsko rajcanje za zadnjo oddajo se je začelo z napovedniki in članki za spletno stran RTV, v katerih so napovedovali armagedon tisti skupini malopridnežev, ki s svojim parazitskim načinom življenja spodkopava celotno skupnost – goljufivim prejemnikom socialnih transferjev. Poveden je bil že naslov najavljeno ekskluzivne, razsvetljujoče in prelomne oddaje: »Kdo rabi in kdo dobi« – kajti to še zdaleč ni nujno eno in isto, kajne; saj vsi poznamo bajke o Romih z mercedesi, jejhata, jejhata, kaj šele bo. Bilo pa ni nič, vsaj nič ekstatičnega – po tednih, mesecih mučnega dela so nacionalkini preiskovalci demosu ponosno predstavili nepregledne kupe številk, ki so nam jih novinarji v prispevkih prevedli kot dokaz, da je slovenska socialna država pač zbirokratizirana, toga in dostikrat nepregledna, kar sem in tja pripelje do kakšne anomalije. Uuuu, tega pa res nismo vedeli! Ja, država da dosti za socialo – po izračunih ertevejevcev skupaj kar dve milijardi evrov – in ja, nekateri ljudje jo prenašajo okoli, na primer prejemniki minimalne plače, ki si s fiktivnimi prijavami naslovov prigrabijo nezaslišanih 150 evrov dodatka za ločeno življenje. Pa kaj? Za takšne fičnike je pripravljen goljufati le človek, ki komajda preživi – in le človek, ki nikoli ni izkusil pomanjkanja in ki ne pozna občutka rotenja boga Mastercarda pred blagajno v Mercatorju, se lahko nad tem zgraža; Zdravko »kdor ne dela, naj ne je« Počivalšek in novi minister za delo Janez Cigler pa se v ozadju že zlovešče hahljata.

Vrhunec prevarantskega pecanja delovnega ljudstva je bilo razkritje voditeljice Erike Žnidaršič, da »se marsikomu bolj splača živeti od socialne pomoči kot od minimalne plače«. Pa jo je na laž postavil kar novinarski prispevek v lastni oddaji, ki je pokazal, da je družina na minimalcu za 280 evrov na boljšem od familije, ki prejema socialca. Tudi podatek, da Slovenija za socialo nameni več denarja kot prejšnja leta, brezposelnih pa je rekordno malo, je namesto žmohtnega razkritja izzvenel kot patetično prepričevanje Ekstravisorja o lastni pomembnosti – jasno, da je tako, ko pa mati država umetno zbija statistiko brezposelnih s potiskanjem revežev v podplačane espeje. Žal pošteno delo ni več jamstvo poštenega plačila, mnogi prekarno zaposleni pa zato krpajo proračune s socialnimi transferji. To so pregovorno mali ljudje, za katere se sicer nacionalkini voditelji in voditeljice tako radi trkajo po prsih, da so na njihovi strani – so, a le, kadar posamezne bednike izkoriščajo za izvajanje svojega »poverty porn« fetišiziranja v raznih tednikih; ko pa gre za sistemsko neenakost, so nacionalkina eksplozivna »razkritja« žal prevečkrat le bleščeča predigra za klavrne natege.