Poklon človečnosti in protinacističnemu boju

Tri desetletja po razpadu Jugoslavije se je v zahodnem svetu pojavilo nepričakovano zanimanje za arhitekturo in spomenike nekdanje skupne države iz socialističnega obdobja, s tem pa tudi za ideologijo, ki jim je botrovala in jih včasih tudi navdihovala ter je bila drugačna od vzhodno- in zahodnoevropske. Zahod v teh arhitekturno-umetniških stvaritvah pogosto vidi eksotiko na mističnem in neukrotljivem Balkanu, pa tudi izvirnost, kakovost in estetiko, posebej značilne za ta prostor.

Vse se je začelo pred dobrim desetletjem, ko je belgijski fotograf Jan Kempenaers popotoval po nekdanji Jugoslaviji in očaran nad spomeniki narodnoosvobodilnemu boju ter žrtvam fašističnega in nacističnega terorja te fotografiral; leta 2010 jih je zbral v knjigi Spomenik, ki jo je izdala amsterdamska založba Roma Publications v sodelovanju z Umetniško akademijo v Gentu. Knjiga, v kateri je zgolj 26 fotografij iz vseh šestih nekdanjih republik socialistične Jugoslavije, se je dobro prodajala, zato je Kempenaers pripravil tudi več razstav fotografij jugoslovanskih socialističnih spomenikov in z njimi med drugim doktoriral iz vizualnih umetnosti. Kempenaersa niso zanimali spominska ali družbena vrednost oz. kontekst spomenikov, zato jih je označil zgolj s številkami in ne z imeni. Zanimali sta ga samo njihova estetika in slikovitost. Kljub temu ni mogoče reči, da knjiga nima tudi dokumentarne vrednosti in da fotografije, ki jih je objavil še na spletu, niso privabile veliko turistov.

Leta 2018 je izšla še ena knjiga s fotografijami jugoslovanskih spomenikov francoskega fotografa Jonathana Jimeneza (založba Carpet Bombing Culture), naslovljena s skovanko Spomeniks.

Razpad Jugoslavije je, zlasti na Hrvaškem, vplival na uničevanje neštetih spomenikov, v Bosni pa so strahote nove vojne preglasile pomen predhodne in spomine nanjo.

Na spletni strani, imenovani Podatkovna baza spomenikov, pa so evidentirani vsi spomeniki. To spletno stran ureja ameriški biolog, ki resnično ceni vrednost spomenikov in je o njih zbral izjemno veliko podatkov. Z dokumentarnega vidika je ta spletna stran najbolj dragocena, vendar ji manjka širši kontekst in tudi bistveni: da nas ti spomeniki spominjajo in opominjajo na tragične dogodke polpretekle zgodovine, na upor fašizmu in nacizmu ter njune žrtve, da torej niso zgolj še ena turistična znamenitost.

Širši družbeni in zgodovinski kontekst izvora in gradnje spomenikov je bil pred poldrugim letom predstavljen v muzeju MoMA v New Yorku. O obsežni in obiskani razstavi z naslovom H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 so pisali številni mediji, tudi največji in najuglednejši, kot sta New York Times in New Yorker.

Zanimanje v svetu oživlja zanimanje doma

Zanimanje v svetu je oživilo zanimanje doma, iz česar se je rodilo izjemno sodelovanje med strokovnjaki z območja nekdanje Jugoslavije. V ljubljanski arhitekturni galeriji Dessa ter uredništvih revije AB – Arhitektov bilten in platforme Architectuul so pripravili razstavo in publikacijo z naslovom Arhitektura. Skulptura. Spomin – Umetnost spomenikov Jugoslavije 1945–1991. Razstavo v Dessi so odprli v ponedeljek, tam je mogoče kupiti tudi publikacijo s kakovostnimi besedili in fotografijami. Kustosi (Boštjan Bugarič, Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Eva Mavsar, Špela Nardoni Kovač, Damjana Zaviršek Hudnik) so na podlagi visoke arhitekturno-umetniške vrednosti objektov in izjemne kontemplativnosti prostorskih zasnov izbrali 33 spomenikov oziroma spominskih kompleksov iz vseh republik in avtonomnih pokrajin nekdanje Jugoslavije. To je bila težka naloga, saj je izjemnih spominskih stvaritev na tem območju še mnogo več. Z razstavo želijo pokazati in ovrednotiti izjemnost arhitekture jugoslovanskih spomenikov, ki jo poleg estetske in konstrukcijske inovativnosti nadgrajuje samosvoj umetniški izraz. Spomeniki so tudi politična umetnost, vendar pri predstavljenih to niti ne zmanjšuje niti ne povečuje njihove umetniške vrednosti. Predvsem so brezkompromisni poklon človečnosti, pieteti do žrtev, podani skozi individualni umetniški izraz avtorjev, pravijo kustosi.

Spomin bledi, umetniška vrednost ostaja

S časovno oddaljenostjo bledi tudi spomin na preteklost in se izgublja izvorni pomen spomenikov, a jih je vredno ohranjati, četudi bo na koncu ostala samo še njihova umetniška vrednost. Ne nazadnje so jih ustvarili najprepoznavnejši arhitekti in kiparji, kot so med drugimi Bogdan Bogdanović, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja, Slavko Tihec ... Da so ti spomeniki izjemne in brezčasne umetnine, so ugotavljali tudi na razstavi v MoMI. Kakor pravi umetnostni zgodovinar Gojko Zupan: če avtorji dosežejo sintezo prostorske umestitve in nadgradnje spominjanja z nadčasovno, izjemno likovno sporočilnostjo ali posebno funkcionalno obliko, postane spomenik umetnina. Kadar likovnost prevlada, se izraža večplastno in pogosto celo preglasi začetno namembnost spominjanja. Podobno velja za spomenike, ki daljši čas krasijo prostor in jih ljudje vključijo v svoj vsakdan. Da bo to obveljalo za jugoslovanske socialistične spomenike, bodo morda pripomogli pisanja in razstave, vključno s to v Dessi, ki naj bi gostovala v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Žal so številni spomeniki NOB in revoluciji prepuščeni naravnemu propadanju, druge sistematično in sistemsko uničujejo pod vplivom zgodovinskega revizionizma.

Med letoma 1945 in 1990 so po vsej Jugoslaviji postavili več tisoč spomenikov, posvečenih NOB. Ti so v prvih povojnih letih nastajali spontano, na pobudo običajnih ljudi, ki so se želeli pokloniti padlim žrtvam iz svojega okolja in proslaviti zmago nad fašizmom. Pogosto so jih oblikovali lokalni umetniki ali kar kamnoseki. Zatem je nad spomeniki bedela Zveza združenj borcev narodnoosvobodilnega boja Jugoslavije, ustanovljena leta 1947, katere krajevni odbori so sodelovali z lokalnimi prebivalci. Spontanega postavljanja spomenikov je bilo konec, ko so bile zanje ustanovljene posebne komisije, v katerih so bili strokovnjaki nekdanji borci in politični predstavniki.

Zgled inventivnosti

V prvih povojnih letih so po slovenskih vaseh prevladovale preproste, ljudske in realistične skulpture, prav nič podobne velikanskim socrealističnim spomenikom v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi. A to ne pomeni, da javni spomeniki v večjem delu socialistične Jugoslavije niso bili socrealistični, vsaj do spora s Stalinom leta 1948. Po sporu je prišlo do iskanja novih umetniških izrazov in postopnega uveljavljanja modernističnih in tudi abstraktnih spomenikov, med katerimi so izjemni in najbolj znani v Jasenovcu, na Tjentištu in Kozari. Ti »spomeniks« so po besedah umetnostnega zgodovinarja Gojka Zupana postali zgled premišljene inventivnosti, monumentalnosti in velikih krajinskih posegov. Po razpadu Jugoslavije nobena od nastalih samostojnih držav še ni dosegla niti podobne likovne kakovosti, soglaša stroka.

Spomeniki so tudi politična umetnost. A pri predstavljenih spomenikih to niti ne zmanjšuje niti ne povečuje njihove umetniške vrednosti.

Za Slovenijo je torej poimenovanje socialistični realizem za javne spomenike manj primerno, razen za nekaj izjem, postavljenih v prvi ali drugi povojni petletki. Kakor pravi Gojko Zupan, so likovno izstopajoči slovenski spomeniki druge polovice preteklega stoletja v primerjavi s kolosi po svetu – tako na vzhodu kot zahodu Evrope in tudi ZDA – miniaturni in jih ne moremo šablonsko uvrščati v obdobje socialističnega realizma. Celo pri političnih veljakih, kakor je stoječa postava Borisa Kidriča, je oblika ostala na evropsko primerljivi kakovostni ravni (1960), če ga postavimo ob bok dve desetletji mlajšemu spomeniku Georgesu Pompidouju.

Prvi svobodni prvi maj je leta 1946 v Sloveniji in Tivoliju označil goli Pastirček Zdenka Kalina. Edini kip v državi, ki ima večje dimenzije, je Augustinčićev Tito v Velenju iz leta 1977, ki sega šest metrov visoko. Monumentalnih spomenikov, če ne upoštevamo izjemnih krajinskih elementov, v Sloveniji vse do Dražgoš ni bilo. Monumentalnost spomenikom v Sloveniji običajno doda vključenost v krajino, kar velja za Pohorje, Ljubelj, Ilirsko Bistrico in druge kraje.

Slovenija edina brez Marxa in Lenina

Slovenija je bila verjetno edina socialistična republika, ki ni imela niti enega javnega spomenika Marxu ali Leninu, spomni Zupan. Največ spomenikov je bilo posvečenih domačim herojem in predvsem žrtvam; pri njih je pieteta prevladala nad političnimi izzivalci.

Večina spomenikov, od plošč do arhitekture, je bila posnemanje Plečnikovih del, njegove arhitekturne šole z iz antike izvirajočimi stebri, vazami, triglavimi zaključki in fontanami. Tak je na primer spomenik Osvobodilni fronti avtorjev Jožeta Plečnika in Milana Arneža pred hišo ob Večni poti v Ljubljani, v kateri je bila ustanovljena, danes pa je v hiši rezidenca nemškega veleposlaništva, kar je prvovrstna ironija.

Kaj nam spomeniki, ki so bili postavljeni zato, da predstavljajo osvobodilni boj, socialistično revolucijo, pogum partizanov, nedolžne žrtve nacizma in fašizma, jugoslovansko bratstvo in enotnost, ideologijo in politiko, na katerih je temeljila država, sporočajo danes? Kaj nam sporoča to, da so po razpadu Jugoslavije številne uničili, četudi niso eksplicitno predstavljali komunistične ideologije? Še najbolje so jo spomeniki odnesli v Sloveniji, kjer je bila desnica po osamosvojitvi manj revizionistična in nacionalistična kot na primer na Hrvaškem, dasiravno tudi pri nas zgodovinskega revizionizma še ni konec. K ponarejanju in pohabljanju socialistične preteklosti je po besedah hrvaške etnologinje Sonje Leboš veliko pripomogla tudi uradna politika EU o dveh totalitarizmih. Nikomur ne bi smelo pasti na pamet zanikanje komunističnih zločinov, vendar pa po njenem mnenju izenačevanje komunističnih in nacističnih zločinov ustvarja razmere za državljansko vojno z drugimi sredstvi v Evropi in je tudi krinka za nadaljnje ropanje virov nekdanjega Vzhoda, vključno z državami nekdanje Jugoslavije. Dokler se kanadsko podjetje pripravlja na fracking (hidravlično drobljenje) na več kot dveh tretjinah ozemlja domnevno svobodne Hrvaške, nemška podjetja pa gradijo hidroelektrarne na skoraj vsaki rečici v Bosni in Hercegovini, je vloga dediščine spomenikov socialistične Jugoslavije zvedena na eno od orodij trgovskega razreda, meni Leboševa. Ustavitev depolitizacije protifašističnih spomenikov na območju nekdanje Jugoslavije in njihovo zvajanje na slikovitost pomeni tudi ustavljanje pohoda fašizma in s tem trgovskega kapitalizma.

Žrtve političnih režimov in verskih nestrpnežev

Spomeniki po odprtju živijo različna življenja. Gojko Zupan pravi, da so najbolj izpostavljeni na udaru političnih režimov in verskih nestrpnežev vseh religij, včasih tudi posameznikov. To ni posebnost 20. stoletja. Fašisti so podirali spomenike, celo nagrobnike s slovenskimi napisi, enako nacisti in za njimi socialistični režimi. Tako imenovani Bildersturm je bil intenziven ob propadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi držav Vzhodne Evrope. Podrli so desetine Leninov in večino spomenikov domačim komunističnim idolom. Ponekod so uredili nekakšne rezervate z odstranjenimi kipi. Ti so bili pomensko degradirani v vrtne skulpture brez prostorskih razsežnosti. Slovenija ima tak park na Brdu pri Kranju. Ponavlja se tok zgodovine, ko avtoritarni režimi najprej rušijo spomenike, zažigajo knjige in zatem pobijajo ljudi.

Razpad Jugoslavije je, zlasti na Hrvaškem, vplival na uničevanje neštetih spomenikov, v Bosni pa so strahote nove vojne preglasile pomen predhodne in spomine nanjo.

Slovenija je bila verjetno edina socialistična republika, ki ni imela niti enega javnega spomenika Marxu ali Leninu.

Spomeniki na prostem, zlasti bronasti, so v zadnjih desetletjih pogosta žrtev preprodajalcev kovin – kar v vsej Evropi, ne glede na politične režime. Slovenska značilnost, pravi Zupan, je še politično podpihovan vandalizem. Odmevna je bila kraja Kidričevega spomenika v Kidričevem in nadomestitev portreta z živalsko glavo. V medije so prišli različni primeri barvanja kipov ali sten ob njih, vendar le, kadar je bil prepoznaven njihov politični pomen. Krajo in vandaliziranje spomenika zdravniku E. Šlajmerju (delo Zdenka Kalina in Jožeta Plečnika) so prezrli mediji, politiki in umetnostni zgodovinarji.

Spomeniki so seveda tudi politični, na splošno je večina takih. Kaj bi pomenila obnova socialističnih spomenikov? Pomenila bi, pravi hrvaška umetnostna zgodovinarka Sanja Horvatinčić, da država priznava partizanski boj proti fašizmu pod vodstvom komunistične partije. Zato raje miži in zato je s spomeniki tako, kakor je.

Ne glede na to zdaj veliko več ljudi po vsem svetu ve za jugoslovansko modernistično arhitekturo in umetnost, kar lahko pripomore k njuni ohranitvi. Vendarle pa to, kakor pravi Horvatinčićeva, žal ne pripomore, da bi lokalno prebivalstvo lahko te kraje izkoristilo kot pomembna mesta družbenega in političnega spomina. Pozitivna plat tudi projekta v Dessi pa je vsekakor mreženje oz. sodelovanje med strokovnjaki iz nekdanje Jugoslavije. To pomeni tudi iskanje odgovora na vprašanje, kaj ti spomeniki v resnici pomenijo in kako bi lahko strokovnjaki prispevali k njihovi ohranitvi. Niso pomembne le morebitne študije o njihovi umetniški vrednosti, ampak je treba iskati njihov pomen tudi z vidika aktualnih problemov. V mislih ima partizansko bolnišnico v gozdu pri Drežnici na Hrvaškem, kjer so med vojno oskrbeli na tisoče beguncev. Ta spomenik solidarnosti je v neposredni bližini balkanske begunske poti in bi v današnjih okoliščinah lahko prenašal pomembno zgodovinsko sporočilo ter prispeval k bolj humanemu odnosu do migrantov in beguncev.

Podobno kot socialistične spomenike stroka ocenjuje tudi takratno arhitekturo. Znana so številna pričevanja, pravi srbska umetnostna zgodovinarka Jelica Jovanović, da so na gradbišča nekaterih stavb prihajali usposobljeni delavci, monterji in kamnoseki oziroma podjetja iz različnih delov države, vse zato, da bi izvedba sledila avtorjevi zamisli. Ko se danes pogovarjate z arhitekti v postjugoslovanskih državah, vidite, kako nepredstavljivo je to. Uničen je bil celoten ekosistem dobre arhitekture: čeprav lahko izdelke naročite iz najbolj oddaljenih delov sveta, kakovost arhitekture ni niti blizu tisti prejšnjega obdobja.

Razstava:
Arhitektura. Skulptura. Spomin – Umetnost spomenikov Jugoslavije 1945–1991
Kje: Galerija Dessa, Židovska steza 4, Ljubljana
Kdaj: od 9. marca do 16. aprila