Vse je v redu?

Amnesty International Slovenije je pred leti v imenu dveh romskih družin vložila tožbo zoper Slovenijo na evropskem sodišču za človekove pravice. Šlo je za družini, ki že desetletja živita v naseljih brez vode in elektrike. V torek je sodišče objavilo sodbo, kršitev človekovih pravic niso odkrili, pravijo, da je vse v redu, da je država za svoje državljane, živeče v romskih naseljih na jugovzhodu države, storila dovolj.

»Odločitev sodišča nas je zelo razočarala. A verjamemo, da imamo prav. Oblastem, javnosti in tudi romski manjšini sporočamo, da še ni konec: pritožili se bomo na veliki senat. Priprave se začnejo takoj,« je dejala direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel.

»Nad to sterilno sodbo smo razočarani. Povsem zanemarja kontekst zgodovinske diskriminacije romske skupnosti. Osredotoča se na nekaj začasnih ukrepov države, ki niso pomenili trajne rešitve; na primer omenja cisterne zvodo, ki je potem zmrzovala. Zaradi kredibilnosti Evropskega sodišča za človekove pravice upamo in verjamemo, da bo veliki senat, na katerega se bomo pritožili, zadevo pretehtal na novo in ugotovil, da zatrjevane kršitve obstajajo in da jih država mora odpraviti. Težko je verjeti, da bi vzdržal argument, da država ni dolžna poskrbeti za otroke iz ranljivih romskih skupnosti,« pa je dodala odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je družini zastopala na evropskem sodišču.

Odločitev evropskih sodnikov je precej nepričakovana za vse, ki so kdaj videli razmere, v katerih živijo Romi v številnih naseljih jugovzhodne Slovenije. Razmere, v katerih živijo, pa se odražajo tudi na življenjskih kazalnikih. Izobraževanje med romskim prebivalstvom v tistem delu Slovenije praktično ne obstaja, le vsak deseti ali morda vsak osmi romski otrok konča osnovno šolo. Še bolj zbujajo skrb podatki o pričakovani življenjski dobi. Ta je med Romi v Sloveniji le 55 let, državno povprečje pa je 77 let. Poleg tega je umrljivost romskih dojenčkov štirikrat višja kot v preostali populaciji, umrljivost otrok od prvega do četrtega leta starosti pa kar sedemkrat višja od otrok enake starosti med neromskim prebivalstvom. Vsakomur je jasno, da država ni opravila svojega dela. Le evropskim sodnikom ne.

V Amnesty International Slovenije so napovedali pritožbo, kar bi pomenilo, da bi zadevo obravnaval veliki senat, torej precej več sodnikov, kot jih je odločalo v tem primeru.

Upanje ostaja? Morda. Veliki senat tudi kdaj odloči nasprotno od sodniških kolegov iz prve stopnje. To se je recimo v neki odmevni zadevi zgodilo ravno pred dnevi. Veliki senat je namreč drugače od prvostopenjskega senata odločil, da prisilna vračanja beguncev niso v nasprotju s človekovimi pravicami, če gre za večje skupine ljudi, ki želijo na silo prestopiti mejo. Morda bodo tokrat spremenili svojo odločitev v prid človekovih pravic. Za prebivalstvo, med katerim smrt nekajmesečnih dojenčkov zaradi neprimernih življenjskih razmer še dandanes ni nič neobičajnega, življenje teče dalje. Tudi za starša dvomesečnega Amadeja, ki je zaradi pljučnice nedavno umrl prav v Goriči vasi, v baraki brez vode in elektrike, za katero evropski sodniki trdijo, da je primerna za življenje.

Četudi bi evropski sodniki dokončno odločili, da so državne in lokalne oblasti izpolnile svojo »obveznost« do spoštovanja človekovih pravic z (neuspešnim) »požrtvovalnim« trudom omogočiti Romom dostop do pitne vode, pa nihče nikoli ni rekel, naj posamezna država ne zagotavlja višjega standarda človekovih pravic, kot jih zahteva evropsko sodišče. Nadstandard človekovih pravic je po mnenju evropskih sodnikov torej (vsaj ena) vodovodna pipa v naselju, v katerem dolga desetletja ljudje živijo brez osnovnih življenjskih potrebščin, ker je njihovo naselje »nelegalno«.

Morda bi se odločili drugače, če ne bi šlo za Rome.