Mateja Štirn: »Čustvena higiena je ravno tako pomembna kot higiena rok«

Ena najhujših preizkušenj nenadne ustavitve življenja, kot ga poznamo, bo ohranjanje duševnega miru. Naenkrat se ne smemo več družiti s prijatelji, družine ne smejo več obiskovati starih staršev, otroci se ne smejo igrati z vrstniki. Vsakodnevni ritem večine ljudi je porušen. Če k temu dodamo še skrb za gospodarski položaj, na katerega bo popolno zamrtje storitvenega sektorja nedvomno močno vplivalo, dobimo idealen recept za množične duševne stiske.

Mateja Štirn, ustanoviteljica in direktorica ISA instituta, ima dolgoletne izkušnje z zagotavljanjem psihološke pomoči ljudem, ki so preživeli različne krizne dogodke. Za več podjetij izvaja prvo psihološko pomoč in svetovanje zaposlenim po kriznih dogodkih, kot so ropi, grožnje, napadi, delovne nesreče in različne oblike nasilja. Je tudi soavtorica monografije Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih.

Kakšni so ustaljeni duševni odzivi na krizne razmere, med kakršne sodi širjenje okužbe z novim koronavirusom?

Glavna odziva sta zaskrbljenost in strah. Doživljamo grožnjo zdravju, varnosti. Ko poslušamo, kako vseobsegajoča težava je to, je stiska lahko še toliko večja. Pridružijo se občutki nemoči, pomanjkanja nadzora, ker je nevarnost nevidna, ker težko nadzorujemo morebiten stik z virusom. Še posebej problematično pa je, da ne moremo vedeti, koliko časa bodo te izredne razmere trajale. Ne gre za enkraten dogodek, tragedijo, temveč za nedoločen čas kriznih razmer.

Ko smo videli prva poročila iz Kitajske, je večina verjetno pomislila na izkušnje iz preteklih epidemij, ki so se izkazale za manj nevarne, kot so nas sprva svarili. Prav tako je bila zadeva še zelo oddaljena in je nismo jemali resno. To lahko v zdajšnjem položaju, ko se je grožnja izkazala za večjo, kot smo pričakovali, prispeva k večji zaskrbljenosti.

Kako se boriti proti zaskrbljenosti? 

V vsakem kriznem položaju so ključne dobre informacije. Te vplivajo na občutek varnosti. Težava današnjega časa je, da so informacije na voljo tako rekoč povsod. Danes ni več težko priti do informacij, težko je priti do zanesljivih informacij. V času hitrega kroženja različnih novic in poplave virov je ključno, da ohranjamo kritično distanco in raje trikrat premislimo, preden kakšno stvar razširjamo po družabnih omrežjih. Prav tako je pomembno, da pri iskanju informacij upoštevamo pravilo zmernosti. Neprestano brskanje za najnovejšimi številkami in drugimi podatki je lahko kontraproduktivno. Prav tako je smiselno paziti, da se ne pogovarjamo zgolj o tem, treba se je znati vsaj za nekaj časa odklopiti. In se pri tem zavedati, da to nikakor ne pomeni, da razmer ne jemljemo resno.

Kako bi morali z javnostjo komunicirati vladajoči, tisti, ki so pristojni za sprejemanje ukrepov in reševanje krize? 

Pomembno je, da so informacije dosledne, saj vsako spreminjanje načina podajanja informacij in hitro spreminjanje mnenj zbuja nezaupanje. In ko se pojavi nezaupanje, ko odgovorni izgubijo avtoriteto, začnemo ljudje informacije iskati drugje, iz »alternativnih« virov. Brez zaupanja v institucije bo to krizo težko premagati. Pomembno je tudi, kdo nam informacije podaja. Če gre za informacije o zdravju, je zelo pomembno, da jih podaja zdravniška avtoriteta, ki ji javnost zaupa, da natančno ve, o čem govori, ne pa na primer politik, ki ponavlja besede koga drugega. Nekaterih stvari javnosti ni treba vedeti. Težave s pomanjkanjem zaščitne opreme in respiratorjev bi morali odgovorni rešiti, ne da pri tem vpletajo javnost in povzročajo dodatno zaskrbljenost. Zelo pomembno je tudi, da se v takšnih razmerah, ko smo sredi krize, ne kaže s prstom na druge in se ne iščejo krivci za morebitne zgrešene pretekle poteze. Čas za revizijo ukrepanja bo, ko bo kriznih razmer konec.

Če gre za informacije o zdravju, je zelo pomembno, da jih podaja zdravniška avtoriteta, ki ji javnost zaupa, da natančno ve, o čem govori, ne pa politik, ki ponavlja besede koga drugega.

Kakšna pa je vloga simbolnih avtoritet, denimo predsednika republike? 

Njihova naloga je delovati kot zgled vsem drugim. Morajo biti prvi med enakimi in dosledno upoštevati vsa strokovna priporočila.

Kako si razlagate, da je bilo precej ljudi, ki so, vsaj v Ljubljani, še prejšnji konec tedna brezskrbno posedali po lokalih in se niso menili za priporočila o domači samoizolaciji? 

Ker je, kot sem že omenila, grožnja nevidna, je nekatere lahko pretirano strah, nekateri pa jo podcenjujejo.

Kje je meja med zaskrbljenostjo in paniko? 

Pravi odmerek strahu je v takih razmerah koristen, saj vpliva na to, da jih jemljemo resno, smo previdni in upoštevamo priporočila. Je pa, kot sem že poudarila, pomembno, da nas razmišljanje o tem ne zaposluje večji del dneva. V vsakem kriznem položaju obstaja tveganje, da se del ljudi odzove panično. Panika se pojavi takrat, ko nismo več prepričani, da bomo lahko z ustrezno previdnostjo razmere obvladali, ko dvomimo, da obstaja izhod, ko imamo občutek, da nimamo nadzora. Panike si zagotovo ne želimo. Zaradi nje ljudje lahko ravnajo zelo nerazumno in s tem sebe ali druge spravijo v še večje težave.

Kakšna je po vašem mnenju v tem času vloga medijev? 

Vsekakor je na prvem mestu korektno objavljanje preverjenih informacij. Zelo pomembno se mi zdi, da novice niso katastrofične. Vemo, da v normalnih razmerah del medijskega prostora pozornost pridobiva ravno s katastrofičnimi, šokantnimi zgodbami. Že v normalnih razmerah je to vse prej kot dobrodošlo, v kriznih pa morajo imeti mediji tudi vlogo umirjanja razmer in ohranjanja miru. Zelo pomembno je, da poskrbijo za vsebine, ki niso povezane s krizo. Da nam tudi tako omogočijo trenutek odklopa.

Imate odgovor na vprašanje, zakaj je bil v trgovinah tak naval na toaletni papir, ki je postal pravi simbol kriznega nakupovanja? 

Zanimiva se mi zdi razlaga, da je toaletni papir simbolno povezan z našim udobjem. V zdajšnjem položaju ni na preizkušnji samo naše zdravje, temveč tudi naše ugodje, naš način življenja.

Kako o teh razmerah govoriti z otroki? 

Predvsem je pomembno, da ostajamo mirni. Otroci morajo razumeti, kaj se dogaja, morajo razumeti, zakaj od njih zahtevamo spremembo ravnanja. Zavedati se moramo, da z njimi ne komuniciramo zgolj neposredno, temveč da nas opazujejo tudi pri komunikaciji z drugimi in pri drugih opravilih. Če neprestano pogledujemo na telefon in spremljamo najnovejše vesti, če se neprestano pogovarjamo zgolj o epidemiji, ne bo nič pomagalo, če smo v pogovoru z njimi mirni. Pomembno je, da si vzamemo čas za pogovor z njimi, da sprejmemo njihove strahove in da jih ne odpravimo s preprostim: »Ne skrbi.« Vsakemu, tudi otroku, je laže, če se lahko o svojih strahovih odkrito pogovori, namesto da se v njem nabira stiska. Skrb za čustveno »higieno« je ravno tako pomembna kot higiena rok.

Zaprtje šol je zmotilo ustaljeni ritem številnih družin. Kako se odzvati? 

Dobro je, da začasno vzpostavimo nov red, nov ritem. Rutina, predvidljivost je pomemben element občutka varnosti. S tega vidika je zelo dobrodošlo, da so šole učencem dodelile domače obveznosti, saj sta za to takoj nujna organizacija in red.

Veliko ljudi se v teh dneh pritožuje, da se njihovi starši, ki spadajo v ogroženo skupino, vedejo zelo neodgovorno in se nočejo podrediti priporočilom. Kako jih prepričati, da ukrepe vzamejo zares? 

Tudi na Vrhniki imamo dom starejših, v katerem so, jasno, prepovedali vse obiske, nekateri tamkajšnji stanovalci pa ne glede na to veselo hodijo naokrog po kraju. Rekla bi, da skuša del ljudi s tem, ko se ne podreja vsem priporočilom, po svoje obvladati položaj in ohraniti vsaj nekaj avtonomije v vsakdanjem življenju. Pri starejših je včasih prisoten pogled, češ kaj vse smo že preživeli. Mislim, da jih je pomembno seznaniti z aktualnimi dejstvi in poudariti, da razumemo, da jih ni strah za njihovo lastno varnost, vendar s svojim ravnanjem in spoštovanjem navodil prevzemajo odgovornost do drugih ljudi, do družbe. Zelo utemeljen se mi je zdel poziv enega od zdravnikov, da s tem, ko upoštevamo navodila, skrbimo tudi za njihovo varnost in pomagamo, da bodo lahko zagotovili pomoč tistim, ki so zboleli.

Ali v ustavitvi javnega življenja prepoznate tudi kak pozitiven vidik? 

Vsaka taka situacija je priložnost za samorefleksijo, razmislek o naših vrednotah, o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Dejansko nam pri normalnem vsakdanjem ritmu primanjkuje časa za to. Kar se tiče vloge medijev v tem času, je pomembno tudi poudarjanje pozitivnih zgodb, zgodb o nesebičnosti in solidarnosti. Take zgodbe vračajo vero v družbo in številnim ljudem zelo pomagajo pri premagovanju stiske.

Ste videli posnetke Italijanov, ki ob popoldnevih družno pojejo vsak na svojem balkonu? 

Sem. V krizah se pogosto zgodi, da ljudje najdejo načine, kako pomagati drug drugemu, kako se medsebojno podpreti, kako poskrbeti za žarek upanja in veselja. To se je dogajalo tudi v dosti hujših krizah, kot je tokratna. Zaradi družabnih omrežij so ta dejanja hitro široko vidna, to pa je za splošno razpoloženje in počutje vsekakor pozitivno. Ljudje smo načeloma zelo močni. Preživimo lahko hude travmatične izkušnje in ohranimo zdravje, si je pa treba dejavno prizadevati v tej smeri. Ne moremo samo sedeti na kavču in se smiliti sami sebi.

Ljudje smo socialna bitja. Kaj priporočate tistim, ki živijo sami in so ostali brez možnosti bližnjega stika z drugimi? 

K sreči imamo na voljo ogromno tehnologije, ki nam omogoča vzdrževanje stikov na daljavo. Tudi telefonski pogovor ali spletni klepet je lahko del dnevne rutine. Občutek povezanosti v socialno mrežo je poleg verodostojnih informacij eden ključnih dejavnikov za obvladovanje stiske v kriznih razmerah. Tako kot v normalnih časih so tudi zdaj družabna omrežja blagoslov, saj nam omogočajo, da ostajamo povezani, hkrati pa smo pri tem lahko izpostavljeni kopici nezanesljivih in lažnih informacij, zaradi katerih smo lahko še bolj zaskrbljeni, negotovi, zmedeni.

Kako pa naj se s krizo spoprimejo ljudje, ki so imeli že pred tem psihološke težave? 

Ti so poleg tistih, ki so dovzetnejši za okužbo, trenutno gotovo najbolj ranljiva skupina prebivalstva. Še posebej, če bodo takšne razmere trajale dalj časa, se utegnejo številne stiske stopnjevati. Če je za večino normalno, da smo v tem času zaskrbljeni, lahko nekoga, ki se že sicer spoprijema z anksioznostjo, to potisne čez rob znosnega. Vsi, ki se ukvarjamo z duševnim zdravjem, skušamo v teh dneh najti druge načine obravnave na daljavo. Ena od oblik pomoči je seveda tudi telefon za pomoč v stiski. Mislim, da morajo mediji dovolj pozornosti posvetiti tudi tej problematiki, ki je hitro lahko zapostavljena, čeprav je hkrati lahko zelo kritična. Vsekakor je treba neprestano poudarjati, da se v nekaterih državah epidemija že umirja, da si velika večina opomore … Pa tudi, da gre pri našem trenutnem ravnanju za preprečevanje hujših scenarijev, ne za odzivanje nanje. In ne smemo pozabiti, da v svojih občutenjih nismo sami, da se s podobnimi težavami spoprijema veliko ljudi.

Toaletni papir je simbolno povezan z udobjem. V zdajšnjih razmerah ni na preizkušnji samo naše zdravje, temveč tudi naše ugodje, naš način življenja.

Poročila iz Kitajske govorijo o povečanju nasilja v družini v času karantene. Je to dejanska nevarnost tudi pri nas?

Zagotovo lahko v družinah nemir zaradi motenega ritma življenja, skrbi zaradi zdravja in gospodarskega položaja ter neprestano skupno bivanje v omejenem prostoru privedejo do večje napetosti, pogostejših sporov in žal v nekaterih družinah tudi do izbruhov nasilja. V družinah, kjer so spori že sicer pogosti, se stvari seveda le še stopnjujejo. Tveganje za izbruhe nasilja je zdaj zagotovo večje. S tega vidika je zapoved ostajanja doma lahko sporna, saj se je pred nasiljem tedaj še teže umakniti. Treba se je tudi zavedati, da žrtev v takem primeru težko pokliče na pomoč. Glede na to, da nas je te dni večina doma, mislim, da moramo sosedje odigrati neko zaščitno vlogo in biti pozorni na morebitne primere nasilja.

V povezavi z epidemijo je kar nekaj zgodb ljudi, ki so nevede, lahko pa tudi zaradi neodgovornega ravnanja okužili več drugih. Kako naj se spoprimejo z občutkom krivde, sploh, če kdo od tako okuženih umre?

Vprašanje je zelo utemeljeno, enotnega recepta za to pa ni. Takšno breme je lahko zelo hudo. Pomembno bi bilo, da bi se imeli možnost s kom pogovoriti. Če ne prej, bi morali poiskati strokovno pomoč, ko se razmere umirijo. Del stisk se bo tako ali tako pokazal šele, ko se bodo razmere na zunaj umirile, ko bo grožnja virusa pojenjala. Trenutno se lahko nekako vendarle zamotimo z dejavnim spremljanjem razmer, ko se bo napetost polegla, pa utegnejo na plano priti druge težave, denimo povezane z gospodarskim položajem, na kar bo pri številnih kriza nedvomno vplivala.

Menite, da bo epidemija vsaj za nekaj časa utišala nasprotnike cepljenja? 

Vprašanje. Ljudje, ko smo o čem prepričani, smo zelo dobri v iskanju argumentov, ki to naše prepričanje potrjujejo. Ne bi si upala trditi, da bo v tem primeru drugače.

V domači karanteni smo šele nekaj dni. Trenutno se nam nemara zdi izkušnja še nekaj novega in razburljivega. Kaj lahko pričakujemo v prihodnjih dneh ali morda celo tednih? 

Dalj ko bo socialni odmik trajal, več negativnih odzivov, posledic lahko pričakujemo. Ljudje se po daljšem obdobju socialnega odmika, izolacije začnejo dolgočasiti, postajajo naveličani, nestrpni, jezni, razdražljivi, lahko so zmedeni, nekateri so vedno bolj osamljeni, narašča zaskrbljenost glede službe, finančnega položaja, večji je lahko strah zaradi morebitnih dodatnih omejitev, ki vplivajo na preskrbo s hrano in drugimi osnovnimi dobrinami. Zaradi dalj časa prisotne napetosti, ki je posledica različnih stresorjev, se lahko pojavita utrujenost in čustvena izčrpanost. Zdaj je večji del ljudi zaskrbljen in jemlje razmere resno, lahko pa se začne dogajati, da se bo del ljudi po nekem obdobju prilagodil v smislu, da se jim stvari ne bodo zdele več tako resne, in lahko zaradi tega ne bodo več upoštevali ukrepov, priporočil. Pričakujemo lahko tudi več nesoglasij v medosebnih odnosih, poglabljanje duševnih stisk, težav, ki so obstajale že prej. Pri nekem deležu prebivalstva se lahko kot posledica dalj trajajoče izolacije razvije posttravmatska stresna motnja.

Otroci morajo razumeti, kaj se dogaja, morajo razumeti, zakaj od njih zahtevamo spremembo ravnanja. Zavedati se moramo, da z njimi ne komuniciramo zgolj neposredno, temveč da opazujejo tudi naše siceršnje ravnanje.

Kot pravite, bo samoomejevanje vse težje. Kako preprečiti, da bi ljudje začeli množično kršiti priporočila, ne da bi uvajali dodatno represijo?

Ko je socialni odmik prostovoljen in povezan tudi z altruističnimi motivi, je lahko negativnih posledic manj, tako da je pomembno še naprej poudarjati socialno odgovornost in ljudi spodbujati k njej, k temu, da s svojim delovanjem prispevamo k varnosti in zdravju skupnosti. Trenutne razmere lahko po svoje jemljemo kot opomin, da lahko ljudje ohranimo zdravje, preživimo le, če bomo delovali povezano, s skrbjo drug do drugega.

Dobro je vsaj »po etapah« časovno opredeliti trajanje ukrepov. Težko se sicer predvidi, koliko časa bodo vsi ti ukrepi potrebni, je pa težava, ko ostajajo stvari do preklica »odprte«. Tukaj lahko s sporočili, ukrepi, delovanjem prispevajo državne avtoritete in lokalne skupnosti, delodajalci in tudi družine. Da se vzpostavljajo kratkoročni načrti, ko lahko stvari načrtujemo, pričakujemo, delujemo, dosegamo cilje ...

Če bi morali v treh stavkih splošni javnosti svetovati, kako naj ravna v teh tednih, kaj bi povedali? 

Obnašajte se odgovorno do sebe in do drugih. Preudarno spremljajte razmere, hkrati pa razmišljajte, kako lahko za nekaj časa pozabite nanje. Poskrbite, da bo razpoloženje doma čim manj konfliktno in da najdete rutino, ki vam bo omogočala čim bolj sproščeno preživljanje teh težkih časov. Vedno pomaga, da se spomnimo, kaj je tisto, kar je kljub danim razmeram dobro, za kar smo hvaležni, ali so to odnosi, to, da smo lahko doma na varnem, to, da smo »danes« naredili za koga kaj dobrega.