Politiki namesto zdravnikov

Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v ljubljanskem kliničnem centru (UKCLJ). Je takorekoč prva v bojni črti vojne proti novemu koronavirusu in ena izmed najbolj izkušenih slovenskih infektologinj.. Tatjana Lejko Zupanc je bila še nedavno tudi članica sveta Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), a jo je vlada Janeza Janše ta teden, v torek opoldan, na dopisni seji ekspeditivno nepričakovano zamenjala. Sredi krize, sredi bitke. S kom so jo nadomestili? Zamenjali so jo z javnosti doslej neznano Matejo Lesar, podpornico DeSUS, ki je bila zadnja leta zaposlena v njihovi poslanski skupini v parlamentu. Tam ni bila pristojna za pandemije, ampak je »kot strokovna sodelavka skrbela za pripravo gradiv, podzakonskih aktov, poslanskih vprašanj in pobud«, so nam odgovorili z ministrstva za zdravje, sicer pa je po poklicu diplomirana socialna delavka.

Izbruh koronavirusa seveda ne pomeni vojne ali izrednih razmer, ampak je nevaren naravni pojav, proti kateremu se znajo boriti strokovnjaki, zdravniki, epidemiologi in infektologi. Ker države širjenja okužbe niso mogle zaustaviti že na začetku in virusa izkoreniniti, so se zdravstvene politike večine držav sedaj usmerile v zajezitev širjenja okužbe. Ta precej občutljivi in nevarni proces v državah nadzorujejo ministrstva za zdravje, ki morajo najti pravilno mero. Ne smejo dovoliti, da bi se virus prehitro razširil. Hkrati pa ga tudi nima smisla popolnoma zajeziti, ker to tudi ni mogoče. Pravzaprav lahko takšna karantena postane izgovor za dolgo omejevanje svoboščin, če začnejo odločitve o njej sprejemati politiki, željni moči za vsako ceno.

Tudi v Sloveniji je bilo sprva mišljeno, da bo nad procesom bdela stroka. Ko je minuli četrtek takrat še minister za zdravje Aleš Šabeder podpisal odredbo o pojavu epidemije, bi recimo moralo ministrstvo za zdravje skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ) postati osrednja institucija v tem boju za zajezitev bolezni. Strokovnjaki v obeh institucijah bi morali sprejemati odločitve, kar predvideva tudi zakonodaja. Razglasitev epidemije namreč pomeni, da se aktivira posebni državni načrt zaščite in reševanja. V tem dokumentu je na 37. strani zapisano, da »v primeru razglasitve epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni pri ljudeh poteka obveščanje javnosti v celoti prek ministrstva za zdravje«, in v tem smislu je prve ukrepe tudi sprejemal minister Šabeder na priporočilo NIJZ oziroma njene direktorice Nine Pirnat.

A ko je v petek, 13. marca, prisegla vlada Janeza Janše, je začela delo organizirati malce drugače. Bolj po vojaško, po načelu doktrine šoka. Vlada je za začetek oblikovala nekakšen »krizni štab«. Izraz nekakšen uporabljamo zato, ker njegovo uradno ime ni krizni štab, ampak gre za organ, aktiviran v skladu z 20. členom vlade, ki se uradno imenuje Nacionalni center za krizno upravljanje. Razlog, zaradi katerega ga vlada lahko ustanovi, je srhljiv: »V kompleksnih krizah in ob drugih pojavih ali dogodkih v državi oziroma v regionalnem ali mednarodnem okolju, ki lahko pomembno ogrozijo nacionalno varnost,« piše v zakonu o vladi. Štab, ki sedaj vsakodnevno obvešča javnost o poteku epidemije in dejansko sprejema odločitve, ne spada več v okvir ministrstva za zdravje, ampak je formalno enota direktorata za obrambne zadeve na ministrstvu za obrambo.

V Sloveniji smo nekako že priča izrednim razmeram – te nadzoruje ožje strankarsko vodstvo SDS. Vlogo glavnega komunikatorja štaba je prevzel Miro Petek, ki seveda nima zdravstvene izobrazbe, je pa bil prvo pero SDS-ove Nove24TV in je zdaj vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za komuniciranje (UKOM). Podpredsednica SDS Jelka Godec, po poklicu učiteljica fizike in matematike, v štabu in na ministrstvu za zdravstvo, čeprav uradno še ni bila imenovana, že deluje kot nabavnica. Glas stroke pa je znotraj tako imenovanega štaba, namesto institucije NIJZ, kjer so zaposleni slovenski epidemiologi, začela zastopati infektologinja Bojana Beović. V Sloveniji je sicer precej izvrstnih infektologov, tudi Beovićeva je ena izmed njih, je pa Beovićeva v preteklosti večkrat kandidirala za stranko SDS. Bila je tudi njihova svetnica in je zdaj kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Zdi se, da je bila tudi zaradi tega dejstva postavljena v ospredje.

Karantena lahko postane izgovor za dolgo omejevanje svoboščin, če začnejo odločitve o njej sprejemati politiki, željni moči za vsako ceno.

Že prva, simbolična gesta nove vlade, ki se je oblikovala v krizni štab, je pri mnogih zdravstvenih delavcih, doslej navajenih na drugačno delo, povzročila proteste in osuplost. Zakaj se je vlada na prvi seji slikala v zaščitnih maskah? Zakaj spada zdaj vse skupaj pod ministrstvo za obrambo? Obrambni minister Matej Tonin je priznal, da mask dejansko med sejo niso uporabili, da je bila to Janševa ideja, minister za zdravje Tomaž Gantar pa celo, da naj ljudje po cestah zaradi prve vladne seje ne hodijo v maskah. Kamniški zdravnik Sašo Rebolj je recimo javno zapisal, da so Janša in ministri v času, ko ni niti dovolj zaščitnih mask, te uporabljali neracionalno in v propagandne namene. »Sem upal, da je parodija, pa ugotovil, da ni. Odkrito posmehovanje zdravstvenim delavcem, priporočilom o racionalni porabi varovalne opreme in kako za brezvezn fotosešn porabit maske FFP3, ki jih za zdravstveno osebje ni dovolj,« je zapisal.

V ostalih državah, ki sedaj sprejemajo ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa, so v ospredju zdravstveni strokovnjaki in ministrstva za zdravje. Tajvan velja zdaj za eno najuspešnejših držav v boju proti epidemiji virusa. Kljub temu da jih iz Kitajske obišče vsako leto tri milijone ljudi, so doslej zabeležili le eno smrtno žrtev. Ta rezultat so dosegli – v primerjavi s kitajsko cenzuro informacij – s transparentnostjo, vsakodnevnim osveščanjem ljudi in krepitvijo splošno dostopnega javnega zdravstva. Tako imenovani skupni komandni center na Tajvanu deluje v okviru ministrstva za zdravje in uživa med ljudmi veliko zaupanje. Na njegovih konferencah nastopajo zdravniki, podpredsednik vlade je epidemiolog. V Sloveniji pa se v ospredje tiskovnih konferenc Sveta za nacionalno varnost postavlja Janez Janša s svojimi sledilci.

Tokrat vdor strankarske politike v stroko ni le moteč, ampak je tudi nevaren. Takoj ko je Janševa vlada prevzela oblast, je po naših informacijah vsem zdravstvenim ustanovam poslala sporočilo o prepovedi vsakršne objave natančnejših informacij o izbruhu koronavirusa. Na spletni strani NIJZ recimo zato konec tedna niso poročali o številu okuženih in testiranih, iz ljubljanskega kliničnega centra pa nam je njihov predstavnik Jure Brankovič na vprašanje o številu dodatno razpoložljivih zdravnikov na kratko odgovoril, da nam odgovorov ne more več posredovati, češ da je informiranje javnosti v zvezi z virusom postalo »centralizirano«. A ne pri stroki, v zdravstvenem ministrstvu, temveč v »štabu« in njegovem govorcu Jelku Kacinu ter seveda Janezu Janši.

Posledica tega pristopa je postala očitna naslednji dan, ko je bila organizirana tiskovna konferenca kriznega štaba. Beovićeva je namreč nekajkrat javno ponovila, češ da je v Sloveniji 141 okuženih, četudi je NIJZ nekaj ur pred tem objavil, da se je število okuženih povzpelo z 214 na 253. Tiskovno konferenco je vodil Miro Petek, ki ostalih informacij ni imel, ko pa je zvečer na informativnih programih televizij nastopil Jelko Kacin, ravno tako ni bilo jasno, ali je najbolje informiran. »Ko je enkrat očitno, da je nekdo bolan, potem ga ne bomo več testirali, potem ga bomo hospitalizirali,« je ponavljal Kacin, četudi so zdravniki in infektologi pred tem ponavljali in ponavljali ravno nasprotno: da po novem testiranj ne bodo več opravljali pri ljudeh z blagimi simptomi, pri tistih z resnimi simptomi pa je nujno, da teste opravijo.

Štab, ki sedaj vsakodnevno obvešča javnost o poteku epidemije in dejansko sprejema odločitve, je enota direktorata za obrambne zadeve na ministrstvu za obrambo.

Ker je bila hkrati razglašena epidemija, kjer igra recimo civilna zaščita glavno vlogo, skupaj z ministrstvom za zdravje in NIJZ, ob tem pa je aktiviran še krizni štab, kjer glavno vlogo prevzame vlada oziroma njen predsednik ter strokovna ekipa na čelo z Beovićevo, je prišlo že tudi do čisto praktičnih zapletov in zamikov pri sprejemanju novih pravil. Recimo novih pravil o jemanju brisov ali pravil pri določanju omejitev pri obiskih v trgovinah. Po naših informacijah so med različnimi institucijami, zavodi in svetovalci ta teden krožili dokumenti in navodila, za katere nihče ni vedel, kdo jih je pripravil. Ravno tako ta teden ni bilo več čisto jasno, ali se Slovenija pri jemanju brisov odmika od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).

Za še večjo blamažo pa so poskrbeli kar v kriznem štabu. Na uradnem Twitter profilu kriznega štaba, ki je bil vzpostavljen z namenom »informiranja prebivalcev z ene točke«, je bila javnost že prvi dan priča ideološkemu obračunavanju. Krizni štab je namreč že takoj začel deliti objave Demokracije, tednika SDS, in njegovega urednika Jožeta Biščaka. Ob tem so delili celo novico, da »psihiatri iščejo 4 paciente, ki so utekli doživljensko. Imajo virus covid-marks/lenin« s slikami objav iz Mladine, Dnevnika in Liberalne akademije. Kdo izmed uradnikov na uradu vlade za komuniciranje je odgovoren za omenjeno sporočilo, nam iz vlade niso sporočili, prav tako tudi Kacin ni hotel tega vprašanja javno razčistiti, češ da je treba gledati naprej.

Nato pa je v torek vlada sprejela še odlok o Svetu za nacionalno varnost. Četudi je Janša dejal, da gre za isto vsebino, kot je veljala prej, je odlok prinesel pomembni novosti. Odlok tokrat predvideva, da se »v vojnih in izrednih razmerah svet preoblikuje v Državni operativni štab obrambe v skladu z določbami zakona o obrambi. Svet za nacionalno varnost«. Vodi ga seveda predsednik vlade Janez Janša, sekretar sveta pa je njegov svetovalec za nacionalno varnost Žan Mahnič. In drugič, v njem ni več direktorja Sove. Njen direktor Rajko Kozmelj je sicer strokovnjak, večji del svoje kariere je preživel v različnih mednarodnih organizacijah, povezanih z zagotavljanjem varnosti. Je pa seveda v času vlade Marjana Šarca stranki SDS očital, da skuša zlorabiti nadzor nad Sovo, zaradi česar je bil celoten organ izključen iz Sveta za nacionalno varnost, Kozmelj pa je takoj zatem odstopil s funkcije, da bi s tem zaščitil organ, ki ga je doslej vodil.

V Sloveniji smo nekako že priča izrednim razmeram – te nadzoruje ožje strankarsko vodstvo SDS.

Slovenija je trenutno na petem mestu na lestvici držav po številu testov na prisotnost koronavirusa. Intenzivneje prebivalstvo testirajo le še na Norveškem, Islandiji, Kitajskem, v Južni Koreji in Bahrajnu. Okoli 300 slovenskih primerov okužbe je torej razmeroma dobro dokumentiranih – v Italiji in mnogih drugih državah primere okužb izračunavajo kar računsko, z desetkratnikom tistih okuženih, ki so sprejeti na intenzivne oddelke. Sodeč po tem v večini slovenskih občin okuženih še ni, zaznani so le posamični primeri, kar je posledica dobrega dela slovenskih epidemiologov in drugih zdravstvenih delavcev. To je pred tedni kot zunanji opazovalec priznal tudi znani slovenski infektolog Andrej Trampuž iz prestižne berlinske bolnišnice Charité: »Slovenija je tokrat res ena od držav, ki se je prav vzorno pripravila ... Če bodo delali tako naprej, bo Slovenija res lahko vzor drugim državam, kar me kot Slovenca zelo veseli.«

A ko je vlado prevzela koalicija pod vodstvom Janeza Janše, je na odgovorna mesta pri boju z virusom začela postavljati politike ob hkratni diskreditaciji strokovnjakov. Minister za zdravje Tomaž Gantar je ta teden dejal, da naj bi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) »napačno ocenil situacijo, s tem pa je Slovenija tudi zamudila ključno obdobje, ko bi lahko prej ukrepali. S pravimi ukrepi smo zamudili teden ali deset dni. Če se vsak dan podvoji število bolnikov, pomeni to veliko razliko.« Ta kritika in zamenjava infektologinje dr. Tatjane Lejko Zupanc v svetu NIJZ z Matejo Lesar, ki je doslej delala v poslanski skupini DeSUS in nima nobenih izkušenj z javnim zdravstvom, je očitno predpriprava za kadrovske rošade v NIJZ in tudi za novo podreditev stroke politiki. Tudi aktivacija kriznega štaba – Nacionalnega centra za krizno upravljanje, kjer so krmilo prevzeli obramboslovci, kaže na to, da so epidemiologi ali infektologi dejansko postavljeni na drugi tir. Epidemija je sicer že sama po sebi nevaren pojav. Še nevarnejši pa je, če začnejo z njo manipulirati politiki.

Nizozemski pristop

Na Nizozemskem se niso odločili za zaustavitev javnega življenja, ampak za doseganje skupinske imunosti

Večina EU-držav, tudi Slovenija, je v preteklem tednu napovedala drastične ukrepe za zajezitev virusa, z izjemo Nizozemske. Nizozemski predsednik vlade Mark Rutte je v ponedeljek zvečer nagovoril državljane glede razmer in ukrepov, povezanih s koronavirusno boleznijo. Dejal je, da bo virus še dolgo prisoten in da bo okužen velik del prebivalstva, nato pa je pojasnil razloge za scenarij, za katerega se je med možnimi za reševanje krize odločila vlada. Scenarij so poimenovali doseganje »skupinske imunosti«.

Rutte je dejal, da bo njegova vlada v prihodnje pri odločanju o ukrepih sledila nasvetom strokovnjakov, ki naj bi svetovali upočasnjeno širjenje virusa, dokler ne bo na voljo cepivo. Večja ko je skupina, ki pridobi imunost, manjša je verjetnost, da bi se virus prenesel na ranljive skupine, je izpostavil. Ta proces naj bi trajal več mesecev, pri čemer je pozval k največji možni meri zaščite visoko rizičnih skupin.

Če bi namreč Nizozemska šla po poti popolne omejitve širjenja virusa, bi to pomenilo popolno zaprtje države, kar pa, kot naj bi opozarjali strokovnjaki, »ne bi bilo vprašanje dni ali tednov, ampak enega leta ali celo dlje, z vsemi posledicami, ki sledijo. In tudi, če bi ljudje v praksi zdržali in ukrepe dejansko spoštovali, bi se virus preprosto ponovno pojavil, ko bi ukrepi prenehali veljati.« Glede vzpostavitve »skupinske imunosti« nizozemski strokovnjaki sicer ocenjujejo, da bi se moralo okužiti in bolezen preboleti med 50 in 60 odstotkov prebivalstva.

Kaj pa zasebni zdravniki?

Zaradi epidemije koronavirusa države krepijo svoje javne zdravstvene sisteme

Ena izmed držav, ki so se koronavirusu najučinkoviteje postavile po robu, je Tajvan. Ta otok, ki je od Kitajske oddaljen okoli 100 kilometrov, je bil pred dvema mesecema na pragu katastrofe: kar 400 tisoč Tajvancev od skupaj 23 milijonov dela namreč na Kitajskem, vsako leto pa Tajvan obišče okoli tri milijone Kitajcev. Kljub temu so v tej državi doslej zabeležili zgolj 77 primerov okužbe (stanje 17. marca), imajo zgolj en smrtni primer in razmeroma odprte meje. Kako jim je to uspelo?

V Tajvanu so že v devetdesetih zgradili enega najrobustnejših javnih zdravstvenih sistemov, ki je za ljudi, revne ali starejše, široko dostopen. Leta 1995 so recimo vpeljali javno zdravstveno zavarovanje in v sistem doslej vključili že 99 odstotkov ljudi. Druga reforma pa je sledila epidemiji sarsa leta 2003, zaradi česar so bili na Tajvanu na izbruh novega virusa razmeroma dobro pripravljeni.

Doslej so v tej državi zaradi zajezitve širjenja virusa sprejeli več kot sto ukrepov, ki vključujejo na eni strani sodobno tehnologijo – termovizijske kamere na mnogih javnih mestih, posebne aplikacije, prek katerih ljudje poročajo o svojem potovanju. In na drugi strani široko kampanjo osveščanja. Tiskovne konference in informiranje javnosti na Tajvanu vodita in usklajujeta ministrstvo za zdravje in podpredsednik vlade, ki je epidemiolog. V Tajvanu zaradi tega ni bilo treba razglasiti karantene, zapreti šol ali podjetij, niti neprodušno zapreti meje s Kitajsko.

Tudi nekatere druge države so v teh kriznih razmerah spoznale prednost dobro organiziranega javnega zdravstva. Ena izmed najboljših je Južna Koreja, država, kjer imajo po lestvici OECD najbolj dostopen in solidaren javni zdravstveni sistem. Podobno velja za Evropo: španska vlada je minuli teden recimo začasno »nacionalizirala« vse zasebne bolnice in druge zasebne zdravstvene institucije. Do preobrata pa je prišlo tudi v brazilskem odnosu do kubanskih zdravnikov v Južni Ameriki. Kuba ima namreč enega najboljših zdravstvenih sistemov. Okoli 50 tisoč kubanskih zdravnikov, ki so pravzaprav njihov pomembni izvozni »artikel«, dela v več kot 60 državah po vsem svetu, tudi v Braziliji.

A ko je januarja 2019 oblast v Braziliji prevzel skrajno desni Jair Bolsonaro, je ta sodelovanje s Kubo na zdravstvenem področju prekinil – Bolsonaro je leta vodil politične kampanje proti komunistični Kubi in jo obtoževal sodelovanja z brazilskimi levimi strankami. Zaradi tega spora je pred približno enim letom okoli 9000 kubanskih zdravnikov Brazilijo zapustilo. Zdaj pa se je Bolsonaro ob pripravah na izbruh epidemije odločil, da jih ponovno povabi k sodelovanju.

Najbolj ogroženi pa so danes prebivalci v državah, kjer je zdravstveni sistem bolj ali manj privatiziran, na prvem mestu so to ZDA. Minuli teden je njihov predsednik Donald Trump kot enega velikih uspehov predstavil dogovor z zasebnimi zavarovalnicami, da ne bodo zaračunavale testov. A to je, kot se vse bolj kaže v poročilih iz ZDA o umrlih, že manjši problem. Zastonj testiranje v ZDA namreč velja le za zavarovane osebe, v ZDA pa živi 11 milijonov ljudi ilegalno, okoli 27 milijonov pa jih nima zdravstvenega zavarovanja. Pa tudi če so zdravstveno zavarovani, naj bi strošek desetdnevnega zdravljenja v bolnici zaradi koronavirusa znašal od približno 2000 evrov za zavarovane osebe do več kot 75 tisoč za nezavarovane. Še huje je, ker zavarovalnice nekaterim zavarovancem ne zagotavljajo bolniške. Vse to kaže, da ZDA ne bodo sposobne na epidemijo odgovoriti enotno, zaradi česar bodo posledice hude.

In kako je v Sloveniji? V Sloveniji smo zadnja leta pogosto slišali, da lahko težave v zdravstvenem sistemu rešijo zasebniki. Zaradi pomanjkanja zdravnikov so številni javni zdravstveni zavodi zdravnikom tudi dovolili, da popoldne še dodatno delajo v različnih, tudi svojih zasebnih ordinacijah. Sedaj, ob pripravi na izbruh epidemije, pa so denimo v ljubljanskem UKC vsem zdravnikom dovoljenja za delo pri drugem izvajalcu prekinili. Z nekaterimi izjemami seveda, kot je delo pri Eurotransplantu.

Kako pa je z ostalimi zasebnimi zdravniki, ki so sistem zapustili in ki torej delajo v popolnoma zasebnem sektorju, kako lahko ti pomagajo? Iz Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov pri Zdravniški zbornici so nam odgovorili, da je »trenutno več vprašanj kot odgovorov, zato prebiramo Uradni list in sledimo navodilom Vlade RS«. Iz zdravniške zbornice pa, da zdaj ni čas za delitev glede na zaposlitveni status. »Povedati je treba, da se številni zasebni izvajalci prijavljajo za delo v nujnih službah, nekateri so ponudili tudi koriščenje svojih prostorskih kapacitet,« so še dodali.