Šolo je nesmiselno podaljševati v čas počitnic

Eno od področij, ki se je moralo prilagoditi novim razmeram zaradi koronavirusa, je šolstvo. Šolanje po novem poteka od doma, s pomočjo spletnih učilnic, spletnih strani, elektronske pošte, Skypa in drugih kanalov za izobraževanje na daljavo. Na ministrstvu za izobraževanje so z rezultati prvega tedna šolanja na domu zadovoljni – dobrih praks poučevanja na daljavo naj bi bilo veliko, šole poročajo o dejavnem delu učiteljev in kar največji angažiranosti, učenci in dijaki pa kljub temu, da ne morejo biti fizično v šolskih klopeh, čas doma namenjajo učenju in pripravam na zaključek izobraževanja.

Ne moremo torej reči, da je šolstvo zaradi epidemije koronavirusa v krizi – izobraževanje na domu za zdaj deluje. Vendar je uspešnost učencev pri šolanju na domu odvisna od njihovega kulturnega in ekonomskega kapitala. Učencev iz premožnejših družin in z bolj izobraženimi starši spremenjene razmere, tudi v primeru šolanja doma, ne bodo bistveno prizadele, dostopajo do vse tehnologije, potrebne za izobraževanje na daljavo, ob nerazumevanju snovi ali pomanjkanju motivacije lahko z njimi namesto učiteljev delajo starši. Drugače je s tistimi, ki nimajo dostopa do IKT-tehnologije ali primernega okolja za učenje na domu.

»Slabša opremljenost določenih družin je problem, ki ga ne bomo mogli zanemariti,« pravi dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti. »Na stvari, ki nas v tej državi že tako ali tako tepejo, bi morali biti še bolj pozorni – in razlike v znanju glede na socialnoekonomski status so pri nas tudi sicer prevelike. Če na to ne bomo pazili od prvega dne, se bodo še poglobile, to pa je dolgoročna škoda.« Rešitev vidi v angažiranosti učiteljev in naprednejših sošolcev ter čimprejšnji oskrbi učencev iz socialno šibkejših okolij z IKT-opremo. Dr. Klara Skubic Ermenc, izredna profesorica za primerjalno pedagogiko na Filozofski fakulteti, ob tem opozarja, da pri pomoči ne smemo pozabiti na najranljivejše skupine: »Ne le učence, ki prihajajo iz revnih družin, ampak tudi priseljence in begunce ter učence s posebnimi potrebami.«

»Tudi drugače socialna struktura staršev vpliva na to, na katere šole se vpisujejo njihovi otroci,« pravi vodja učiteljskega sindikata Branimir Štrukelj. »V gimnazijah so praviloma otroci iz srednjega razreda in očiten je manko otrok iz socialno šibkejših družin. Tega ne želimo videti. In tudi v tej situaciji sem prepričan, da se ta vzorec ponavlja, mi pa ne problematiziramo dovolj dejstva, da v nekaterih družinah nimajo bazičnih orodij za učenja na domu niti dovolj zunanje motivacije za to.«

Nekatere države, na primer Nizozemska, so za letos že ukinile nacionalne teste in bodo prepustile šolam, da zaključijo ocene, kar je mogoče narediti tudi brez zniževanja kriterijev.

Klari Skubic Ermenc se zdi sicer pozitivno, da nekatere šole učencem že pošiljajo gradivo v fizični obliki, poleg tega pa so po telefonu na voljo svetovalni delavci, tudi učitelji. »Zdi pa se mi, da bo odsotnost stika sčasoma postala problem: tako neposrednega stika z učiteljem kot stika z vrstniki,« dodaja. »Ljudje smo tudi pri učenju družabna bitja: uspešni in motivirani smo, kadar se učimo drug od drugega in skupaj z drugimi. Zato je treba energijo usmeriti v zagotavljanje stika, pa čeprav bo ta samo virtualen.«

Dosedanje izkušnje z učenjem od doma kažejo, da se učenci na spletu tudi za potrebe izobraževanja dobro povezujejo. »Glede na karanteno se mi zdi, da se otroci dokaj radi ’igrajo’ šolo, saj se s tem na nek način zamotijo,« pravi eden od staršev, drugi dodaja, da je otrok s sošolci povezan z vsemi možnimi orodji za klepet, kjer si tudi medsebojno razlagajo snov, mama enega od sošolcev, ki je po izobrazbi fizičarka, pa je pripravila YouTube ure za snov, ki jo obravnavajo pri fiziki. »Moram pa reči, da ima sin ogromno dela in da mu šola vzame bistveno več časa kot na običajni šolski dan. Pisati morajo precej poročil o prebranem, imajo več nalog in tako dalje.«

Obremenjeni starši in učitelji

Tudi v družinah, kjer imajo načeloma vse potrebne zmogljivosti za šolanje na domu, se srečujejo z zagatami – starši navajajo logistične težave in dejstvo, da so naenkrat postali bolj obremenjeni. Številni prav tako delajo doma, zato se morajo z otroki izmenjevati pri uporabi računalnikov, njihovo delo od doma pa je po novem razdeljeno na »delo za službo« in »delo z otroki za šolo«.

Kako pa so se šolanju na domu prilagodili učitelji? Tudi ti se, tako kot starši, spoprijemajo z dodatnimi obremenitvami – med njimi so, razumljivo, tudi takšni, ki niso najboljši poznavalci IKT-opreme. Učiteljici angleščine v drugem in četrtem razredu osnovne šole poučevanje od doma kljub hitri prilagoditvi na nove razmere na primer vzame več časa kot načrtovanje navadnega pouka že zato, ker je treba razlago pripraviti tako, da jo bodo že takoj razumeli vsi učenci – v nasprotju z navadnim poukom namreč ne bo toliko možnosti za dodatno razlago.

»Vsi imamo več dela, pa ne samo zato, ker imamo doma tudi svoje otroke in ker moramo skrbeti za svoje družine, ampak ker priprava gradiv in pouka na daljavo – sploh če ga hočemo dobro pripraviti in speljati – vzame več časa kot siceršnje priprave,« pove tudi Klara Skubic Ermenc.»Posebno pozornost je treba nameniti iskanju načinov, kako učenca voditi po korakih do novega znanja, kako mu omogočiti, da ga bo sam dovolj dobro razumel in usvojil, in paziti, da dobijo ustrezno podporo tako najšibkejši kot najbolj zmožni.«

Pomembnost medsebojne podpore znotraj učiteljskega sektorja prav tako izpostavlja nekdanji minister za šolstvo in šport in izredni profesor sociologije vzgoje na ljubljanski Pedagoški fakulteti dr. Slavko Gaber. »Splošna sugestija bi lahko bila: poskusimo biti pravični. To pomeni, da če se da in kolikor se da popazimo na tiste, ki jim gre težje. Boljša učiteljica, ki je hitro usvojila uporabo tehnologije, na primer pomaga tisti, ki je tik pred upokojitvijo in jo misel na spletno učenje mrazi – pa je lahko sicer odlična učiteljica.« Primer dobre prakse navaja tudi profesor obče pedagogike in teorije vzgoje na Filozofski fakulteti dr. Robi Kroflič: »Na našem oddelku je kolega, ki se ukvarja z rabo IKT-tehnologije v pedagoških procesih, pripravil pregled uporabnih orodij za pripravo predavanj in drugih interaktivnih oblik dela na daljavo in navodila za njihovo uporabo.«

Vprašanje ocenjevanja

Glavna dilema šolanja na domu je vprašanje, kako bo v primeru, da bo izredno stanje trajalo še nekaj tednov, mogoče zaključiti šolsko leto. Se bo pouk podaljšal v poletje? Ali se bodo učitelji in profesorji odločili zmanjšati obseg zahtevanega znanja za posamezne predmete? Kaj bo z maturo in nacionalnimi preverjanji znanja (NPZ)?

Na ministrstvu za izobraževanje odgovarjajo, da razmišljajo o različnih scenarijih, a bodo javnost z njimi seznanjali sproti. »Ničesar še nismo spreminjali in upamo, da bo tako tudi ostalo.« Roki za izvajanje mature in NPZ-jev tako za zdaj ostajajo nespremenjeni, razen za 3. razred, kjer letos NPZ-ja ne bo. Spremembe so tudi pri vpisih v višje in visoko šolstvo.

Ob podaljševanju epidemije bi bil čas, da si zastavimo tudi vprašanja o smiselnem zmanjševanju obsega in študijske snovi.

V resnici pa je to utopično razmišljati. Da bi bilo mogoče maturo in nacionalna preverjanja znanja izvesti v roku, bi moralo ministrstvo čim prej odgovoriti na vprašanje, kaj v izrednih razmerah narediti z generacijami, ki jih ta preverjanja čakajo letos, kaj to pomeni za vpis na višjo stopnjo, kako pravično prilagoditi ocenjevanje in kako zaključiti šolsko leto. Nekatere države so za letos že ukinile nacionalne teste in bodo prepustile šolam, da zaključijo ocene. Nizozemska, kjer so šole zaprte od 16. marca, je odpovedala maturo in zaključne izpite za dijake, ki letos končujejo srednješolsko izobraževanje. Tudi Velika Britanija je odpovedala nekatere nacionalne teste (GCSE in A-level, ki so ključni za vpis na fakultete).

»Pri rezultatih je zagotovo treba upoštevati socialne razlike med učenci. Lahko se namreč zgodi, da bodo veljale le ocene do krize z upoštevanjem nalog, ki jih učenci zdaj delajo doma in vračajo učiteljem prek elektronske pošte. Tukaj nastaja neenakost, na katero je treba biti pozoren – gre za neenakost možnosti, ki je posledica socialnih razlik,« poudarja Branimir Štrukelj, ki se mu zdi vprašanje mature v trenutni situaciji najbolj žgoče. »Ostalo se da na nek način skompenzirati v nekem daljšem obdobju. V kratkem se nameravamo srečati z ministrico in vprašanje mature bo eno osrednjih tem. Slišal sem neke komentarje, da imajo dijaki zdaj doma še več časa za priprave na maturo, kar ni res, ker nimajo klasičnega vodenja po predmetih in temah, čeprav moram priznati, da je odnos tako učiteljev kot dijakov, ki so z vso resnostjo zagrizli v delo od doma, presenetljiv. Ta resnost bi morda dopuščala to, da se vse stvari, če predpostavljamo, da epidemija ne bo trajala več kot dva meseca, kljub vsemu izpeljejo v predvidenem roku. V nobenem primeru še ne bi opustil te opcije, ki bi odpravila mnogo problemov. Če to ne bo mogoče, pa bodo posegi v generacijo, ki bi morala letos zaključiti šolanje, zahtevnejši in kompleksnejši.«

»Morda bo mogoče maturo izvesti v skrčeni verziji,« pravi Ljubica Marjanovič Umek. »Konec koncev matura poteka od začetka maja, ko se piše esej, pa vse do konca junija. Gotovo lahko institucije, ki so za to odgovorne, najdejo model za izvedbo v krajšem času, seveda pa tako, da se kljub temu ugotovi, ali učenci obvladajo tiste osnovne zadeve, s katerimi bodo lahko uspešno delali naprej.«

Klari Skubic Ermenc se zdi smiselno, da ministrstvo in vodstva univerz pripravijo vsaj dva scenarija, optimističnega in pesimističnega. »Po moji presoji je ključno, da šole in učitelji res dobro pretehtajo, kaj je pri vsakem programu ali predmetu temeljno znanje, in da se pri pripravi gradiv, pouka na daljavo in ocenjevanja osredotočijo na to, da to ključno snov učencem posredujejo tako, da jo bodo razumeli, imeli možnost znanje utrditi, učitelji pa jo bodo lahko preverili in na koncu tudi ocenili. To bo lahko koristna vaja tudi za nadaljnji razvoj programov izobraževanja,« zaključi.

Podaljševanje pedagoškega procesa v poletje bo prineslo razvrednotenje dela, ki ga učenci sedaj opravljajo od doma. In veliko otrok zelo veliko dela.

Slavko Gaber je sicer prepričan, da je nujno ohraniti sistem številčnega ocenjevanja, kolikor je to v danih razmerah mogoče. »Iti v to, da znanje ne bo štelo nič, da bi učenci zaradi spremenjenih razmer denimo lahko izdelali šolo z ’opravil’ ali ’ni opravil’, je nesmiselno. To je podobno, kot če bi šolo ukinili in vsem dali spričevala, po možnosti z najvišjo oceno. Učencem to tudi nič ne pomaga pri vpisih na gimnazije ali fakultete. Na to, kako objektivno oceniti učence v tej situaciji, pa ta trenutek nimam odgovora …« Podaljšanje šolskega leta se mu zdi skoraj neizogibno. »Ampak najprej je treba pogledati, katere mehanizme imaš v rokah, se pogovoriti s sindikati in podobno ter najti neko smiselno rešitev.« V vsakem primeru skačemo v vodo, v kateri še nismo bili, poudarja, zato reševanje stanja ni enostavno. »Sam bi preveril, kako so v podobnih situacijah ravnali resni sistemi okoli nas, se poskušal o tem čim več pogovarjati in priti v nekem doglednem času, recimo dveh ali treh tednih, do konkretnih odgovorov. Vsekakor pa bi se bal rokohitrskih rešitev.«

Vsi niso takšnega mnenja. Pretirano podaljševanje pedagoškega procesa v poletje bo poleg drugih posledic za seboj potegnilo tudi razvrednotenje dela, ki ga učenci opravljajo od doma. In veliko otrok zelo veliko dela. »Osebno močno dvomim, da je v tem trenutku smiselno razmišljati o tem, kako se bo izobraževanje podaljševalo naprej v počitnice, ker je to v neskladju s tem, kar se dogaja zdaj,« pravi Ljubica Marjanovič Umek. »Starši poročajo, da učenci delajo. Delajo celo več, kot so delali prej doma. Tudi učitelji delajo več kot prej, ker se morajo prilagoditi novemu sistemu – v pisni obliki na domu zdaj delati to, kar so v razredu prej razlagali verbalno. Reči obojim, da se bo pedagoški proces podaljšal za toliko in toliko časa, bi bilo izredno nemotivirajoče. Ne moremo niti reči, da so zdaj počitnice, potem bomo pa podaljšali, ker seveda niso počitnice, če si zaprt v stanovanju in delaš za šolo. V primeru, da bi mi kdo rekel, da se bo šola podaljšala v poletje, bi izgubila vso motivacijo za delo, in to iz perspektive tako učitelja kot učenca.«