»Eno je, ko razvoj dogodkov opazuješ od daleč, nekaj povsem drugega pa, ko razmere doživiš sam«

»Jes!« je vzkliknila, ko se je sredi intervjuja oglasila na telefon in nekaj sekund poslušala sogovornika na drugi strani. »Ne potrebujem maske,« je pojasnila, ko je prekinila zvezo. Test za ugotavljanje okužbe z virusom SARS-CoV-2, za katerega je preventivno zaprosila zaradi pogostih stikov z ljudmi v teh dneh, je bil negativen.

Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja in s tem poveljnica na prvi bojni črti spoprijemanja z novim koronavirusom v Sloveniji. Kliniko so v teh dneh preuredili v bolnišnico, namenjeno izključno zdravljenju obolelih s covid-19. Preostalo dejavnost klinike so v omejenem obsegu preselili na Vrazov trg, v stavbo nekdanje Pediatrične klinike, v kateri zadnjih nekaj let deluje negovalna bolnišnica.

Že vnaprej je jasno povedala, da na vprašanja v zvezi z njenim odpoklicem iz sveta Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki ga je prejšnji teden izpeljala Janševa vlada, ne namerava odgovarjati. »Ker zdaj res ni čas za to.«

Je trenutni položaj, kar zadeva potek epidemije, v skladu z vašimi pričakovanji? 

V bistvu je. Težko je sicer govoriti o pričakovanjih. Eno je, ko razvoj dogodkov opazuješ od daleč, nekaj povsem drugega pa, ko razmere doživiš sam. Dejansko smo v tem času pričakovali že nekoliko več bolnikov, vendar na podlagi tega še ne bi upala delati kakršnihkoli zaključkov (potrka po lesu, op. a.). Kljub opozorilom pa nas je vendarle pretreslo stanje tistih s hudim potekom bolezni. To je lekcija, za katero bi rada, da si jo ljudje zapomnijo. Res je, lahko je videti tudi kot prehlad, kot »gripica«, a za tistega s hudim potekom bolezni je vse drugo, samo to ne. To so zelo bolni ljudje, ki so prej popolnoma normalno delovali. Morda so imeli kakšno kronično bolezen, a težko bi rekli, da so bili v slabem stanju. Moje sporočilo je, naj ljudje zaboga resno jemljejo navodila. To, da kdorkoli pride v službo z bolezenskimi znaki, pa naj gre za zdravstvenega delavca ali prodajalko v trgovini, ni dopustno. Da je kdo v takem stanju v stiku z več ljudmi, pa to zamolči. Da kdo zdravnikom zamolči simptome. To se res ne bi smelo dogajati. Ne vem, zakaj je ljudem to tako težko dopovedati.

Vendarle se zdi, da so bolnišnice še daleč od preobremenjenosti … 

Ljudje, ki se zdaj zdravijo v naši intenzivni enoti, bodo tam ležali vsaj še nekaj tednov. Če vsak dan dobimo samo enega novega, lahko hitro izračunate, kdaj bo enota z desetimi posteljami zasedena. Nato bomo odprli novo enoto, nato še eno … V nekaj tednih ne bomo več imeli intenzivnih postelj, tudi če se bo to dogajalo s takim »zmernim« tempom.

Koliko vaših zaposlenih je zdaj doma v izolaciji ali karanteni? 

Za zdaj smo še kar dobri. Pozitivna je ena medicinska sestra, a se ni okužila v službi, prav tako je hitro povedala. Celotna ekipa njene izmene je doma, vendar se njena karantena počasi končuje. Imamo pa doma na čakanju tudi kar nekaj ljudi za rezervo. Oddelki zdaj niso zapolnjeni, zato ne bi imelo nobenega smisla, da bi vsi hodili v službo. Poleg tega bodo potrebovali veliko energije, če oziroma ko se razmere zaostrijo.

Kako je skrbeti za bolnike? 

Zelo stresno. Sama sicer nisem neposredno v stiku z bolniki, vidim pa, kako se z nalogo spoprijemajo sodelavci. Že fizično je zelo naporno, ker je treba neprestano oblačiti in slačiti zaščitno opremo, pri tem pa vseskozi paziti na varnostne ukrepe. Zelo naporno je tudi psihično – če si kolikor toliko normalen, je logično, da si prestrašen. Veliko ljudi ima doma družine, gre za mlade mamice, očete. Dodatna obremenitev je v tem, da gre bolezen kljub vrhunski oskrbi na neki način neko svojo pot.

V kakšnem smislu? 

Pogosto ne moremo vedeti, ali smo z ukrepi sploh naredili kaj dobrega. Ta bolezen je res drugačna od tistih, ki jih poznamo sicer.

Kaj povzroča največje težave? 

Največje težave povzroča negotovost glede kliničnega poteka bolezni. Imate ljudi, ki so na začetku videti čisto brez težav, nato pa se jim stanje v nekaj dneh strahotno poslabša. Sprva je lahko videti, da bo bolnik v nekaj dneh popolnoma okreval, a sedmi ali osmi dan se bolezen nenadoma zaostri. Življenje tistih, ki ležijo na oddelku za intenzivno terapijo, pravzaprav vsak dan znova visi na nitki.

Največje težave povzroča negotovost glede kliničnega poteka bolezni. Sprva je lahko videti, da bo bolnik v nekaj dneh popolnoma okreval, nato pa se sedmi ali osmi dan bolezen nenadoma zaostri.

S kom se najpogosteje posvetujete, ko gre za zdravljenje? 

Literature je ogromno. Ljudje nam po elektronski pošti dobronamerno pošiljajo znanstvene članke, vendar moram povedati, da vsak članek, še preden je objavljen, pri nas prebere vsaj pet ljudi. Vsak od nas ima povezave s tujimi kolegi in komunikacija hitro steče. Dostopnost informacij je izjemna. Je pa vseeno čisto nekaj drugega, ko imaš bolnika pred seboj in v živo vidiš, kaj to pomeni. Ne morem reči, da na to nismo bili pripravljeni, a precej stvari je mogoče spoznati šele v praksi. Pri medicini je potrebnega veliko znanja, pa tudi veliko izkušenj.

Boste v enem mesecu že bolj izkušeni, kot ste danes? >

Mislim, da smo že zdaj bistveno bolj izkušeni, kot smo bili. Vemo, kateri so laboratorijski znaki, na katere moramo biti pozorni. Prav tako že približno vemo, katere manipulacije z bolnikom lahko izboljšajo stanje. Velike težave pa imamo z ugotavljanjem, katero zdravilo je res učinkovito. V medicini obstajajo jasna pravila za dokazovanje učinkovitosti posameznih načinov zdravljenja, a v izrednih razmerah se teh pravil ne moremo držati. Pogosto ne moremo vedeti, ali je bolnik ozdravel po naravni poti ali zaradi katere od naših intervencij.

Koliko upanja polagate v hiter razvoj oziroma potrditev učinkovitosti morebitnih protivirusnih zdravil? 

Prepričana sem, da bodo nekatera zdravila na voljo že zelo kmalu. V farmacevtski industriji je, če govorimo o protivirusnih zdravilih, opaziti strašen razvoj, poglejte samo napredek pri zdravljenju okužb z virusom hepatitisa in HIV. Seveda pa si najbolj želimo cepiva. Prepričana sem namreč, da ta bolezen ne bo izginila.

Šele cepivo bo torej po vašem prepričanju uredilo razmere?

Tako je. Lahko, da se motim, a glede na dozdajšnji potek dogodkov je to najverjetneje. Ne vemo še niti, ali je človek po prebolenju bolezni imun in ali je imunost dosmrtna. Povsem mirni bomo lahko šele, ko bo na voljo cepivo. Toda kolikor poznam Slovence, bodo hitro našli tisoč razlogov, zakaj se ne bodo cepili. Na gripo smo recimo pozabili. Letos smo z veliko truda dosegli malenkost večjo precepljenost, vendar je še vedno porazna. Morda prvo leto s cepljenjem proti covid-19 ne bo težav, nato pa bo zagretost sčasoma verjetno popuščala.

Veliko se govori o neznačilnih potekih okužbe. Je mogoče tudi, da se nekateri ljudje sploh ne morejo okužiti, da so že naravno odporni proti okužbi? 

To je vedno mogoče, dokazano pa za zdaj ni, ker tega v tem času še nikomur ni uspelo raziskati. Vedno imate koga, ki je odporen. Redkokatera bolezen lahko prizadene prav vse ljudi. Ne gre zgolj za imunost v smislu specifičnih protiteles. Ključna je dobra naravna obramba telesa. Pomembnih dejavnikov je več, od odpornosti sluznice in srčno-žilnega sistema do zdravja pljuč. Kajenje je dejansko pri covid-19 pomemben dejavnik tveganja, saj ohromi ravno tiste celice, ki bi se morale boriti proti okužbi.

Kdaj ste si prvič rekli, da bi tole utegnilo biti hudo?

S to mislijo se ukvarjam že od druge polovice januarja. Konec januarja je bil že prvi sestanek koordinacijske skupine za nalezljive bolezni na ministrstvu za zdravje. Že takrat so stekle priprave.

Prevladujoč občutek je, da smo, dokler je bila epidemija omejena na Kitajsko, vsi nekoliko zamahovali z roko. 

Jaz zagotovo nisem. Imam dovolj izkušenj iz prejšnjih epidemij, da mi ne dopuščajo lahkomiselnosti. Zlasti veliko me je naučila epidemija ebole leta 2014, čeprav v Sloveniji nismo imeli nobene okužbe. A takrat smo bili na morebitno epidemijo strahotno nepripravljeni. Ni bilo protokolov, ni bilo opreme, ne ustreznih prostorov ne ljudi s primernim znanjem. Nič. Takrat nam je uspelo postaviti osnovno strukturo, zato nam tokrat ni bilo treba začeti povsem z ničle.

Smo po vašem pri pripravah naredili kakšno napako? Smo katerega od ukrepov sprejeli prepozno? 

Po mojem mnenju bi morali mejo z Italijo zapreti že v trenutku, ko se je pri njih začel izbruh. O tem smo se tudi pogovarjali. A zdi se mi, da se je zataknilo na politični ravni, predvsem zaradi nasprotovanja Evropske unije. S takim ukrepom bi se verjetno bistveno zmanjšalo število vnesenih primerov. Zagotovo pa jih ne bi povsem preprečil. Še zdaj ljudje hodijo v tujino. Še zdaj se nekateri vračajo z dopusta in se obnašajo, kot da ni nič.

Po mojem mnenju bi morali mejo z Italijo zapreti že v trenutku, ko se je tam začel izbruh. A zdi se mi, da se je zataknilo na politični ravni, predvsem zaradi nasprotovanja Evropske unije.

Moj največji očitek je, da EU v tem času ni sposobna stopiti skupaj. Ne kar se tiče meja, ne kar se tiče opreme, ne kar se tiče zdravil, ne kar se tiče kadrovske pomoči. Nisem nasprotnica EU, sem velika zagovornica našega članstva, ampak očitno še vedno nismo sposobni preseči državnih meja.

Kakšne so težave s pomanjkanjem zaščitne opreme? 

To je velika težava. Že pri eboli smo ugotovili, da bi ob morebitni krizi občutili pomanjkanje zaščitne opreme, ker vsaka država najprej poskrbi zase. Velika težava je, da v Sloveniji nimamo domačega proizvajalca. Naročila za opremo smo poslali že januarja, vendar iz različnih razlogov večina te opreme ni bila dobavljena. Od začetka je bilo jasno, da bomo, če izbruhne epidemija, v Evropi imeli težave. Upam, da se bodo razmere z umiritvijo epidemije na Kitajskem, ki je pomembna proizvajalka zaščitne opreme, nekoliko uredile.

Kolikšna je sploh poraba zaščitne opreme? 

Potrebe so velikanske. Moja preprosta maska zadostuje za dve uri, ščiti pa bolj malo. Kdor dela v enoti intenzivne terapije, porabi 30 kompletov zaščitne opreme na dan za enega bolnika. Ne gre samo za maske. Gre za obleko, rokavice … Nekatere vrste opreme so zahtevnejše za rabo, nekatere je mogoče sterilizirati in ponovno uporabiti, vedno pa to ni mogoče. V pripravah na morebitne bolnike z ebolo pred leti smo ugotovili, katera oprema je najbolj prijazna do zdravstvenih delavcev, in to tudi naročamo.

Veliko zmede je v zvezi z rabo mask v splošni javnosti. Kakšno je vaše mnenje? 

Dobre maske ščitijo. Midva, ki se pogovarjava na primerni razdalji, poleg tega pa sva na odprtem in okoli naju kroži zrak, maske ne potrebujeva. Če bi sedela v zaprtem prostoru in bi jaz imela ošpice, bi nujno potrebovali zaščito, sicer bi se zagotovo nalezli. Novi koronavirus je glede nalezljivosti nekje med gripo in ošpicami. Enkrat se ljudje okužijo, drugič ne. Navadne kirurške maske priporočam predvsem za ljudi, ki kašljajo. Za zdravstvene delavce, ki so prisiljeni v bližnje stike z ljudmi, je raba maske vsekakor smiselna. Za splošno populacijo pa je to bolj vprašljivo. Pri nas kulture nošenja zaščitnih mask ni, in če si malo ogledate ljudi, ki te dni nosijo maske, vidite, da jih le približno polovica maske uporablja pravilno. Da o tem, da se neprestano dotikamo obraza, sploh ne govorim. Celo meni se to zgodi. Raba mask je lahko v nekaterih primerih nevarnejša, kot če brez maske upoštevate vse zaščitne ukrepe.

Verjetno tudi ne bi bilo dobrodošlo, da bi si ljudje ob splošnem pomanjkanju mask hiteli delati lastne zaloge?

Poglejte, za res učinkovite maske, tako imenovane FFP2 in FFP3, velika večina ljudi sploh ne pozna protokola za pravilno rabo. Za zdravstveno osebje imamo v ta namen posebna izobraževanja in preverjanja usposobljenosti. Ob epidemiji ebole smo namreč ugotovili, da niti večina zdravstvenih delavcev ni vedela, kako si je treba tako masko sploh namestiti. Navadni državljani tega znanja nimajo in jim maska lahko zagotavlja lažen občutek varnosti.

Jih je smiselno nositi vsaj v trgovinah? 

Trgovine so gotovo eno od žarišč, kjer se je hitro mogoče okužiti. Redkokdo uporablja masko. Prav tako pa poglejte enkrat, kaj se dogaja na oddelku s sadjem. Veliko ljudi pretipa vsako jabolko posebej. In marsikdo potem tistega jabolka ne opere dovolj dobro, morda ga celo zgolj malo podrgne ob obleko.

Bližamo se izteku drugega tedna izrednih ukrepov. Koliko časa bomo po vašem mnenju še morali vztrajati?

Težko rečem, koliko časa bo država zdržala v takšnem položaju. Ne gre zgolj za to, da se ljudje zadržujejo doma. Ukrepi se zažirajo v osnove delovanja družbe. Pomemben element so konec koncev tudi človekove pravice. A vsaj kakšen mesec bo verjetno treba zdržati.

In kaj sledi potem? Do katere točke bo mogoče ukrepe ublažiti? 

Restriktivne ukrepe bo treba počasi in premišljeno opuščati, sicer na dolgi rok ne bomo mogli zadovoljevati osnovnih potreb družbe. Dolgoročno zaprtje vseh nenujnih ambulant pač ni rešitev. Danes navaden bolnik pravzaprav komaj pride do posveta z zdravnikom. Če bo to trajalo predolgo, se nam bo nazadnje vsem maščevalo.

Je odprtje šol po vašem mnenju med prvimi na seznamu ukrepov, ki jih bo treba sprostiti? 

Otroci po do zdaj znanih podatkih niso zelo pomemben vir širjenja okužb. Je pa res, da so povsem neobvladljivi. Tudi sama imam vnuke in vem, kako težko jim je dopovedati nekatere stvari. Z učenjem na daljavo je morda narejene še najmanj družbene škode. Veliko večjo težavo vidim v ustavitvi delovanja zdravstvenega sistema. Ustavljeni so elektivni programi, ustavljen je program cepljenja, tudi transplantacije so na stranskem tiru, odpovedane so nenujne operacije. Take razmere ne smejo trajati predolgo.

Kaj pa vzdrževanje telesne razdalje? Kdaj se bomo lahko spet brez pomisleka rokovali in objemali? 

Težko rečem, kaj prepoved stikov pomeni za našo družbo. Prej so ljudje sedeli za isto mizo in buljili vsak v svoj telefon. Zdaj pa kar naenkrat vsi potrebujemo pristno človeško bližino. Mislim, da bo ta epidemija spodbudila precej sprememb v obnašanju ljudi in zavedanju potencialnih nevarnosti.

Kaj je za vas optimističen scenarij glede poteka epidemije? 

Če bi se število na novo odkritih primerov v prihodnjih štirinajstih dneh začelo zmanjševati. In če bi uspešno obvladovali težave, ki nastajajo zaradi slabše dostopnosti siceršnje zdravstvene oskrbe. Vem, kakšne težave imamo že pri epidemiji gripe, ko drugi bolniki komaj pridejo na vrsto.

Zanimivo je, da smo imeli letos že eno hujših sezon gripe v zadnjih letih. 

Imeli smo peklensko srečo, da smo bili med prvimi, ki so prestali letošnjo epidemijo gripe. Tako se nam danes ni treba pretirano ukvarjati z vprašanjem, ali ima bolnik, ki ga pripeljejo k nam, morda gripo. To je edina sreča v nesreči, ki smo jo imeli. Sicer pa je vse potekalo po najbolj črnem scenariju.

Res? Kaj imate v mislih? 

Od tega, da so ljudje odhajali na potovanja, ko je bilo to že odsvetovano, do tega, da so hodili bolni v zdravstvene ustanove in tega niso nikomur povedali, do tega, da so tudi zdravstveni delavci v službo hodili z bolezenskimi znaki, potem ko so se vrnili s smučanja na ogroženih območjih. Sama sreča je, da je bil v zadnjem trenutku odpovedan koncert Andree Bocellija v Stožicah. Sploh si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi ga izvedli.

Naročila za zaščitno opremo smo poslali že januarja, vendar iz različnih razlogov večina te opreme ni bila dobavljena. Od začetka je bilo jasno, da bomo, če izbruhne epidemija, v Evropi imeli težave.

Infektologi ste bili pravzaprav prvi, ki ste javno in odločno pozvali k ustavitvi javnega življenja v Sloveniji. Epidemiologi z NIJZ v tistem času še niso zahtevali tako drastičnih ukrepov. Kako si to razlagate? 

Težko komentiram, ker ne poznam vsebine vseh pogovorov in dogovorov. Za sprejemanje takšnih ukrepov je odgovorno ministrstvo za zdravje. Rekla pa bi, da je naše pismo prišlo v pravem trenutku. Morda bi lahko kakšen ukrep sprejeli nekoliko prej, ne verjamem pa, da je bilo mogoče vse predvideti vnaprej. Morda smo nekoliko zamudili s postavitvijo posebnih točk za testiranje, da bi preprečili stik potencialno okuženih z drugimi ljudmi v zdravstvenih domovih.

Med državami glede ukrepanja proti epidemiji izstopa Nizozemska, ki ne načrtuje ustavitve javnega življenja in stavi na nadzorovano prekuženje populacije ob zaščiti ranljivih skupin prebivalstva. 

Nizozemci imajo, prvič, zelo dober zdravstveni sistem. Imajo presežek postelj. Tam so zapirali celotne bolnišnice, če se je samo en bolnik okužil z bakterijo MRSA. Poleg tega so tam ljudje po svoje vendarle bolj disciplinirani kot pri nas. To je mogoč način spoprijemanja z epidemijo, a je z njim povezana velika stopnja tveganja, da zadeva uide izpod nadzora. Jaz si tega ne bi upala. Morda v naslednjih valovih, v prvem valu pa zagotovo ne.

Slišati je veliko napovedi, da svet po tej epidemiji ne bo več enak kot prej. Kaj si vi predstavljate pod to trditvijo? 

Težko je reči. Zagotovo bo vsaj na začetku več omahovanja glede potovanj. Verjetno bomo bolj nezaupljivi do tujcev. Ljudje imamo sicer kratek spomin, a dvomim, da se bo življenje kmalu vrnilo v povsem enake tirnice kot pred epidemijo.

Prosim za optimistično misel za konec. 

Zagotovo bomo zmagali. Morda ne jutri, vendar vsaj nekje do poletja bo najhujše zagotovo mimo. Nato bomo do zime popravljali škodo, potem pa se bo, če cepivo še ne bo na voljo, začel nov cikel (se nasmehne, op. a.).