Gospodarstvo v času korone

Kaj nas čaka v tem letu, je težko napovedati. Vladni urad za makroekonomske analize (UMAR) meni, da bo v naslednjih dveh mesecih slovenski BDP padel za od šest do osem odstotkov, kar je primerljivo z največjim gospodarskim prostim padom v času zadnje ekonomske krize, to je leta 2009, ko je družbeni produkt zgrmel za 7,8 odstotka in ko je bilo brezposelnih kar 120 tisoč oseb. Ekonomist Jože P. Damijan pa svari, da bi se lahko gospodarstvo skrčilo tudi do 14 odstotkov, če se država ne bo odzvala dovolj odločno.

Verjetno najboljšo napoved razmer je ta teden predstavil Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF). Bole je za izhodišče vzel kitajske statistike, podobne ukrepe za zajezitev širjenja virusa, kot jih je sprejela Slovenija, je namreč konec januarja sprejela Kitajska. Učinki na gospodarstvo so bili, piše, najhujši 20 dni po njihovi uveljavitvi, nato pa se je stanje začelo postopoma normalizirati. Dva meseca po uvedbi ukrepov je bila recimo poraba energije še vedno za 20 odstotkov nižja od normalne, javni prevoz pa za polovico manjši. Glede na to naj bi se na Kitajskem gospodarstvo vrnilo v normalne tirnice v roku pol leta, Bole pa napoveduje, da bo tudi v Sloveniji širjenje koronavirusa občutno vplivalo na gospodarstvo vsaj toliko časa.

Seveda pa tudi ta napoved temelji na dveh idealnih predpostavkah. Prva je ta, da bodo zdravstveni ukrepi rigorozni in učinkoviti. In druga, da bo državi uspelo zagotoviti vso potrebno likvidnost, ki jo bo v tem času potrebovalo gospodarstvo. Ob takšnem maksimalnem naporu naj bi se slovensko gospodarstvo skrčilo za 7,2 odstotka, napoveduje Bole, pri čemer bi zgolj v prvem mesecu morala država zagotoviti 1,2 milijarde evrov najrazličnejše pomoči, nato pa vsak mesec še dodatnih 500 milijonov, skupaj torej 2,2 milijarde. Če pa vlada v naslednjih treh mesecih s temi ukrepi ne bo uspešna, bo škoda nepovratna: mnoga delovna mesta in podjetja naj bi bila izgubljena za vedno.

Do podobnih ugotovitev in napovedi so ta teden prišli tudi ekonomisti v drugih evropskih državah. V Nemčiji, v naši najpomembnejši partnerici, kjer so za letošnje leto napovedovali 1,1-odstotno gospodarsko rast, vlada po novem napoveduje krčenje gospodarstva za najmanj pet odstotkov, je ta teden dejal njihov gospodarski minister Peter Altmaier. Inštitut IFO je bil še bolj pesimističen. Tam so napovedali, da bo v najboljšem scenariju nemški BDP padel za 7,2 odstotka, v najslabšem primeru pa za kar 20,5 odstotka: »V tem času se torej splača na zdravstvenem področju financirati vse možne ukrepe,« so svetovali. Nemška vlada se je tako odločila, da bo gospodarstvu in prebivalcem v naslednjih mesecih pomagala z rekordnimi 822 milijardami evrov, Avstrija z 38 milijardami evrov.

Ukrepi, ki jih države v EU v tem trenutku sprejemajo, niso izjemni le v zdravstvenem, ampak tudi v gospodarskem pogledu.

Kako to, da se ta koalicija še pred nekaj tedni ni mogla dogovoriti, koliko dodatnih milijonov evrov bo namenila zdravstvu, zdaj pa je na voljo več milijard evrov za oživitev gospodarstva?

V ZDA bo njihova centralna banka FED začela denar posojati neposredno prebivalstvu, Francija se je ta teden odločila, da bodo lahko podjetja pri državi najemala kredite v višini trimesečnih prihodkov po 0,25-odstotni obrestni meri, v Kataloniji bodo vsakomur, ki nima redne zaposlitve, namenili 2000 evrov pomoči, v ZDA republikanci predlagajo 1200 evrov pomoči za vsakega Američana, ki zasluži manj kot 99 tisoč dolarjev na leto … Tukaj so še klasični ukrepi: olajšave pri plačevanju komunalnih prispevkov, različne oblike nadomestil za čakanje.

Eden izmed bolj izstopajočih ukrepov, ki pa kaže, kakšne skrbi tarejo mnoge države, prihaja iz Bavarske, gospodarskega motorja Nemčije. Bavarsko vlado je ta teden zaskrbelo, da bo po krizi prišlo do »razprodaje« podjetij. Predsednik deželne vlade Markus Söder je zato napovedal protiukrepe in zanje že dobil soglasje pri levici in tudi pri svoji desnici. Ker se zdravstvena kriza lahko prelevi v »popolno preobrazbo svetovnega gospodarstva«, na Bavarskem napovedujejo nacionalizacijo nemških podjetij v vseh primerih, ko bi jim grozili tuji prevzemi. Kot je mogoče razbrati iz komentarjev, je Nemce strah predvsem investitorjev iz Kitajske. V Nemčiji se torej zdaj, ko kriza grozi njihovi državi, niso odpovedali zgolj uravnoteženemu proračunu ali fiskalnemu pravilu, ampak tudi najosnovnejšim pravilom prostega trga.

Kako pa je v Sloveniji? Slovenska vlada se je protiukrepov sprva lotila na način, ki je pri številnih zbudil skrb. V prvem interventnem zakonu, sprejetem 20. marca, ki ga je pripravila vlada pod vodstvom Marjana Šarca, sprejela pa že koalicija pod vodstvom Janeza Janše, so poslanci določili tako nizko pomoč zaposlenim na čakanju, da se je podjetjem bolj splačalo delavce odpuščati. Prav tako so poslanci sprva povsem spregledali samozaposlene ter prekarne in honorarne delavce. Iz društva podjetnikov in samozaposlenih so minuli teden sporočili, da kar 30 odstotkov njihovih članov razmišlja o zaprtju svojih podjetij in odhodu na zavod za zaposlovanje, vladajoča koalicija pa med sprejemanjem interventnega zakona ni hotela vnesti dopolnila Levice, na podlagi katerega bi bili samostojni podjetniki v času trajanja izjemnih ukrepov oproščeni plačevanja prispevkov.

Šele v drugem, tako imenovanem »koronapaketu« vladnih ukrepov, vrednem 2,2 milijarde evrov, je vlada deloma uslišala tudi te. Najpomembnejši ukrep tega paketa je zvišanje državnih subvencij, namenjenih delavcem na čakanju. Po prvih napovedih država ne bo krila le 40 odstotkov nadomestila plače, ampak 80 odstotkov neto plače, prav tako bo država v času trajanja epidemije vsem zaposlenim in samozaposlenim krila zdravstvene in pokojninske prispevke. Prekarno zaposleni bodo poleg tega upravičeni še do pomoči v višini 70 odstotkov minimalne plače, upokojenci pa bodo dobili pomoč med 130 in 300 evri. Na drugi strani naj bi država poskrbela tudi za ustrezno likvidnost gospodarstva. Recimo z novimi programi odkupa slabih terjatev in s posojili državne SID banke – čeprav tam še ne vedo, kakšne obresti bodo ponudili.

Ali bodo ti ukrepi zadoščali? V primerjavi s preostalimi evropskimi državami 2,2 milijarde dejansko ni veliko. Če bi se Slovenija odločila za ukrepe, podobne Nemčiji, bi morala za pomoč nameniti več kot 10 milijard evrov, če bi sledila avstrijskim ukrepom, bi moral koronapaket znašati okoli 4,5 milijarde evrov. Po drugi strani pa je seveda učinkovitost te pomoči očitno odvisna od učinkovitosti zdravstvenih ukrepov in zajezitve širjenja virusa; skrajni rok naj bi bil okoli tri mesece. Tudi ekonomist Bogomir Kovač je ta teden dejal, da se utegne v nasprotnem primeru kriza poglobiti zaradi zaustavljanja proizvodnje – lahko torej pride do verižne reakcije bankrotov podjetij. Poleg te skrbi pa obstaja med ekonomisti še ena druga. In to je, da virus dejansko ni edini ali celo glavni vzrok ekonomske in finančne krize, ki je zdaj na vidiku, saj so bili, kot opozarja ekonomist Franček Drenovec, trendi slabi že pred tem. Morda celo slabši od uradnih ocen.

Seveda – najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, Nemčija, se je že lani poleti znašla tik pred razglasitvijo recesije, njeni politiki pa so med vrsticami že tedaj namigovali, da se utegnejo odpovedati fiskalnemu pravilu. Tudi slovenska gospodarska rast se umirja od začetka leta 2018, v Sloveniji celo bolj kot v evroobmočju: »Recesija je bila v zraku za precej evropskih držav že prej, zaradi česar prihajajoča recesija ne bo le nekakšno zlobno dejanje tega virusa, ampak bo iz nje odseval tudi normalen trend. To je pomembno,« opozarja Drenovec. In dodaja: »Bodo pa z učinkom virusa sedaj mnogi želeli zamaskirati siceršnje usihanje neoliberalnega sveta.«

Koliko je za prihajajočo krizo kriv virus in koga bomo v njegovem imenu reševali?

V slovenski ekipi ekonomskih strokovnjakov, na čelu z Matejem Lahovnikom, ki je ta teden pripravila ukrepe za boj proti gospodarskim posledicam koronakrize, so dejansko največji slovenski neoliberalci. Torej največji verniki v tržni fundamentalizem in vitko državo, med njimi Janez Šušteršič, Žiga Turk, Igor Masten, Sašo Polanec ali Tomaž Štih. V preteklosti smo jih neštetokrat slišali trditi, da se mora država umakniti iz gospodarstva, nekateri izmed njih pa so celo avtorji izredno sadističnih izjav, v katerih so se naslajali nad poraženci globalizacije. Še nedavno je denimo Žiga Turk na Twitterju zapisal, da so samozaposleni tako ali tako vsiljen problem, češ da večina od njih dela od doma in da glede njih ni treba sprejeti nobenih posebnih ukrepov, Štih pa, da »Svoboden človek ni odvisen ne od subvencij ne od socialnih prejemkov«. Sedaj pa je ravno njuna skupina predlagala zakonske podlage za eno največjih državnih intervencij v gospodarstvo.

Charles Kindelberger, eden najpomembnejših ekonomskih zgodovinarjev in glavnih arhitektov Marshallovega načrta, je še kot študent začel popisovati vse gospodarske in finančne krize v zadnjih 400 letih. V knjigi, ki je izšla leta 1979, je popisal več kot sto kriz, ki so se večinoma odigrale po podobnem scenariju. Času manije in evforije v večno rast je sledila panika, tej pa zlom in katastrofa. Verjetno najpomembnejše Kindelbergerjevo spoznanje pa je bilo – in zaradi tega je njegovo delo obveljalo tudi kot svarilo tržnemu fundamentalizmu –, da krize sicer res sledijo nekemu nepričakovanemu dogodku, morda »spremembi vladne politike, bankrotu kakšnega podjetja, za katerega si nihče ni mogel misliti, da lahko bankrotira«, kot je zapisal. V zgodovinski perspektivi pa je tak dogodek vedno le sprožilec neravnovesij, ki so se nabirala dlje časa.

Koliko je za prihajajočo krizo kriv virus in koga bomo v njegovem imenu reševali? Vrednosti velikih korporacij, bank, investicijskih skladov so v zadnjem tednu padle za kar 40 odstotkov. Brez dvoma tudi zato, ker so bile njihove vrednosti na podlagi nizkih obrestnih mer in ugodnih kreditov še od konca zadnje finančne krize izjemno napihnjene. Panika je velika in ta finančni sektor bo zdaj naredil vse, da se bodo vanj prelile nove milijarde. Ameriški demokrati so ta teden že zavrnili republikanski predlog intervencijskih ukrepov, ki da je bil preveč osredotočen na pomoč korporacijam. In tudi vlada Janeza Janše je – ne pozabimo – sprva nameravala pomagati le ali predvsem gospodarstvu, samozaposleni pa so bili razumljeni kot »vsiljeni problem«.

Če gre res za zdravje, za življenja, potem se vprašajmo še naslednje: Kako to, da se ta koalicija še pred nekaj tedni med pogajanji ni mogla dogovoriti, koliko dodatnih milijonov evrov bo namenila za krepitev zdravstva, zdaj, ko je kriza, pa je na voljo več milijard evrov za oživitev gospodarstva?

Novi preverjeni kadri

Vlada nadaljuje kadrovsko čiščenje politično neprimernih 

Položaj direktorja družbe Sodo – uradno Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja – je eden najbolj zaželenih v slovenskem elektrogospodarstvu. Na leto namreč zasluži okoli 130 tisoč evrov (bruto), pri čemer nima nobene druge večje odgovornosti, kot da po določenem ključu razporeja omrežnino, ki jo ta operater prek položnic pobira s pomočjo elektrodistribucijskih podjetij. 

Še pred nekaj meseci, septembra 2019, se je zaradi kadrovanja na vrhu družbe Sodo stresla vsa slovenska medijska krajina. Infrastrukturno ministrstvo pod vodstvom Alenke Bratušek namreč ni želelo podaljšati direktorskega mandata Matjažu Vodušku, ki ga je na to mesto postavila prva vlada Janeza Janše že daljnega leta 2007. Z obrazložitvijo, da želi porezati lobistične lovke, je Bratuškova vztrajala, da mora novi direktor dobiti soglasje vlade.

Novi nadzorniki so nato na direktorsko mesto imenovali Nina Maletiča, nekdanjega direktorja Elektra Celje, ker pa je vmes koalicija Marjana Šarca razpadla, Maletič soglasja vlade ni dobil. Zdaj pa se je nova vlada pod vodstvom Janeza Janše odločila, da na položaj vršilca dolžnosti namesto Maletiča imenuje Stanislava Vojska. Vojsk je očitno politično veliko primernejši kader. V času prve Janševe vlade je bil na primer član komisije za pripravo predlogov pri privatizaciji elektrogospodarstva in član SLS, vlada pa ga je tedaj tudi imenovala v vrh Elektra Maribor.

Poleg tega so na infrastrukturnem ministrstvu, ki ga vodi Jernej Vrtovec iz NSi, imenovali novega državnega sekretarja. To je postal Aleš Mihelič. Kakšne so njegove reference? Je predsednik stranke NSi v Ribnici in podžupan. Bil pa je tudi dve leti samostojni podjetnik. Z ministrstva so še sporočili, da je Mihelič diplomirani inženir elektrotehnike, z delovnimi izkušnjami na področju izdelave in montaže infrastrukturne železniške in cestne opreme.

Z mesta v. d. direktorja urada za komuniciranje (UKOM) je vlada razrešila Mira Petka, vendar pa ostaja tam zaposlen. Petkov nadrejeni, predsednik vlade Janez Janša, naj domnevno ne bi bil zadovoljen z njegovim načinom vodenja urada pri fiasku z nakupom mask in z njegovim komunikacijskim vodenjem kriznega štaba. Nadomestil ga je drug preverjeni kader, Uroš Urbanija, ki so ga v preteklosti koalicije pod Janševim vodstvom imenovale za urednika notranjepolitičnega uredništva STA, urednika MMC RTV Slovenija in Planet TV. Kasneje ga je SDS postavila za prvega odgovornega urednika medija v »službi resnice«, to je njihove televizije Nova24TV. Televizija Nova24TV je sicer postala kadrovski bazen za še mnoge druge strokovnjake, ki so začeli zasedati najodgovornejše položaje. Tako je v kabinetu kulturnega ministra Vaska Simonitija službo dobil njihov redni komentator Mitja Iršič, pisec bloga na spletni strani SDS, ki na primer meni, da je »slovenska pomladna opcija mučenik v boju za evropsko prihodnost« ali pa da ni naključje, da je prvi bolnik za koronavirusom zbolel »dan po izvolitvi novega premierja Janše«.