Novi svetovni red

Zadnjič sem gledal Janšo. Imel je govor. Televizijskega. Ni kaj – priložnost, da zasije. Nagovoril je nacijo. Pa me je zaskrbelo. Ni zasijal. In nekaterih stvari nisem razumel. Najprej nisem razumel, zakaj se je v tem tako občutljivem trenutku in v tako občutljivem nagovoru naciji spravil nad prejšnjo vlado, ki je menda vse zamočila (zamudila je, le opazovala je dogajanje v severni Italiji, v času šolskih počitnic ni dajala nobenih potrebnih nasvetov, ni imela načrta za epidemijo koronavirusa, ni zrihtala zaščitne opreme ipd.), ki je »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev več kot tri tedne ignorirala« in ki je za sabo pustila »kaos«. Rekel sem si: Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek, Janševa ministra, zdajle verjetno zardevata od sramu, se posipata s pepelom in mantrata: Mea culpa, mea maxima culpa! Navsezadnje, ko je za vse hudo krivil prejšnjo vlado (»Pričakal nas je kaos«), je bilo tako, kot da bi rekel, da sta za vse kriva tudi Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek – hej, bila sta v prejšnji vladi! Bila sta v vladi, ki je vse zamočila. V vladi, ki je za sabo pustila »kaos«. V vladi, ki je »več kot tri tedne« ignorirala »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev«.

Kaj je bilo to? Škorpijonski performans? Kognitivna disonanca? Ali slepa ulica, v katero se ujame desničar, ko mu nevidni, brezosebni virus, ki je ves svet spremenil v Černobil, ne dopušča klasičnega demoniziranja Drugih (v smislu Mi vs. Oni), pa mora malce improvizirati in za virus razglasiti opozicijo? In ja – medije. In demokracijo. Janša je tako zafušal, da se je oglasil celo Marjan Šarec, ki je v samokomi.

Potem nisem razumel, zakaj je treba ljudi strašiti s strahom – zakaj je treba ljudi, ki so že itak prestrašeni, še dodatno strašiti z vojnami in podobnim (»Nevarnost je hujša kot v klasični vojni«)? V trenutku, ko bi pričakovali besede, ki bi delovale pomirjevalno, smo dobili besede, ki so strašile, grozile, zastraševale. »Od samega začetka, vse od razglasitve naše neodvisnosti in od vojne za Slovenijo še nikoli nismo bili v težjem položaju.«

Namesto besed, ki bi pomirjale, smo dobili besede, ki so polarizirale: za vse je kriva prejšnja vlada! Nisem razumel, zakaj je treba tudi krizo, kot je ta, spreminjati v nadaljevanje državljanske vojne. Ali pa v nadaljevanje »vojne za Slovenijo«. To šele zveni distopično.

Nič, Janša je očitno sklenil, da bo koronavirusno krizo spolitiziral – da jo bo prelevil v politični dogodek. V osamosvojitveno vojno 2.0. A tako je to, če gre prestrašeno nacijo pomirjat človek, ki nacijo najbolj polarizira. In ki bo naredil vse, da ta kriza ne bi šla v nič. A tu je problem: virus ni JLA. Tudi mediji niso JLA. In niti prejšnja vlada ni JLA. Virus je brezoseben. Če kritiziraš vlado, ne pomeni, da pomagaš sovražniku.

Janši, nekdanjemu komunistu, smo prepustili vodenje te velike impersonacije »totalitarne« države.

Še več: bolj kot Janševa preteklost bi nas zanimala naša prihodnost, recimo – kako se bomo prilagodili omrtvičeni, odreveneli, ničelni gospodarski rasti, kako bomo opustili fantazije o mesijanski privatizaciji zdravstva ter okrepili sistem javnega zdravstva, ki nas bo še lažje zaščitil pred invazivnimi virusi, kako bomo poskrbeli, da bo imel vsak – tudi samozaposleni v kulturi, prekarci – pravico do plačane bolniške, kako bomo okrepili obrambne linije solidarnosti, prožnosti, sočutja in te naše nove povezanosti, kako bomo znanosti namenili več denarja, kako bomo preprečili razmah družbe nadzora, ki bo zanesljivo sledil krizi (saj bodo rekli, da lahko pandemije prepreči le poostren, velikobratski nadzor nad ljudmi), kako bomo ustavili militarizacijo družbe, kako bomo pregnali to strašno tesnobo, ki se zažira v ljudi, kako bomo premagali posttravmatski stres, ki bo sledil tej krizi, kako bomo otroke prepričali, da ne bodo umrli, in kako bomo gospodarstvo tako rekalibrirali, utrdili in socialno senzibilizirali, da bo imuno proti jebenim pandemijam, sunkovitim karantenam in nenadnim ustavitvam kapitalizma, ki je spet, tako kot leta 2008, odpovedal in zatajil in nas izpostavil katastrofi. Toliko – da ne bo vsak boj s pandemijo izgledal kot boj za neodvisnost, samostojnost in »drugo« republiko. Bolj kot preteklost bi nas zanimalo tudi zagotovilo, da bo država ob morebitni eskalaciji iz očitnih razlogov prevzela nadzor nad vsemi zasebnimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, da bodo ljudje v času krize – izrednih razmer – oproščeni plačevanja najemnin in računov za elektriko, telefon, komunalo ipd. in da podjetja v času krize in po njej ne bodo odpuščala. Ali pa bi hoteli vsaj slišati, da podjetja, ki bodo odpuščala, ne bodo dobila nobene – res nikakršne! – državne pomoči. Ker odpuščanje ni ne nujno ne neizbežno. Ker je v tej situaciji nečloveško. Ker smo vsi na istem. Ker je kriza za vse. In ker ni nobene potrebe, da bi se tista »ista« barka, na kateri smo vsi (virus ne diskriminira, udari bogate in revne ipd.), prelevila v jahto, še manj pa v novo Noetovo barko.

Bolj kot preteklost bi nas zanimalo, kako si bomo razdelili stroške te toksične krize, če smo že ravno pri »nacionalni enotnosti« in če nočemo ponoviti napake iz prejšnje, finančne krize, ko so povsod množično odpuščali redno zaposlene in potem namesto njih najemali ceneno, prekarno, nezaščiteno, brezpravno delovno silo. Nočemo ponovnega klicanja trojke, iz katerega je Janša enkrat že doktoriral. In nočemo, da se samoizolacija podaljša v samomore tistih, ki bodo izgubili vse. 

Saj se poznamo

V Janševem state-of-the-union nagovoru prav tako nisem razumel napetih, zadrtih, pretečih tonov. Kot da se ne zavedamo, »da je vsak izmed nas tako del problema kot del rešitve«. Kot da se ne zavedamo, da »virus lahko širimo samo mi kot posamezniki« in da »samo kot posamezniki lahko tudi vsaj upočasnimo širitev«. Kot da ne delamo »vsega, kar je potrebno«. Kot da ne pazimo sami nase in drug na drugega. Kot da se nismo pridno in odgovorno umaknili v samoizolacijo in samokaranteno. Kot da nismo stalno narazen. Kot da ne upoštevamo družabne distance. Kot da se nismo nehali dotikati. Kot da se nismo nehali zbirati. Kot da smo pri vsem tem samoizoliranju delali kakšne težave. Kot da nam je do ogrožanja sebe in zdravja drugih.

Ravno nasprotno, s prehodom v samoizolacijo nismo imeli nobenih težav: digitalna tehnologija, z družabnimi omrežji vred, nas je prekleto dobro izolirala in pripravila na samoizolacijo. In ja, tudi ta zadnja ekstremna edicija kapitalizma nas je atomizirala in odtujila drugega drugemu, saj nam v glavo že leta in leta vbija, da smo tekmeci, da moramo biti konkurenčni, da moramo drug drugega žreti, izrivati, ubijati. Samoizolacija? To je naš teren! To je naša druga koža! Tu smo doma! In svojega doma – svojega naravnega terena, svoje druge kože – se držimo zvesto, sočutno in odgovorno, ker se zavedamo moralne logike tegale trenutka. Ker se zavedamo, da vse redkejši niso virusi, temveč mi. In ker se zavedamo tega, kar je pred mnogimi leti poudaril veliki Blaise Pascal: da je večina naših problemov posledica nesposobnosti, da bi mirno sedeli v svoji sobi.

Razumem, da je treba v pandemičnih krizah, kot je ta, pretiravati (še toliko bolj, če si sosed žarišča), in razumem, da je treba, kot pravi ameriški epidemiolog Justin Lessler, ljudi zmamiti v paniko, preden bi bilo prepozno (»Če začnejo ljudje ukrepati šele, ko okrog sebe zagledajo ljudi, ki umirajo, je že prepozno«), toda ne razumem, zakaj nas je Janša nagovarjal tako morbidno in tako smrtno resno, kot da sam ne razume ironije. Pazite: politik, za katerega je splošno znano, da zelo rad uporablja avtokratske metode, da ljubi izredne razmere in da je fen Viktorja Orbána, sprejema ukrepe, ki Slovenijo vsaj na videz spreminjajo v »avtoritarno«, »totalitarno« družbo (izredne razmere, karantena, zaprte meje, vojska na mejah, prepoved zbiranja na javnih krajih, presihanje demokracije, medlenje parlamenta, omejevanje svobode gibanja, omejitev gibanja na ozemlje lastne občine, odrivanje in šikaniranje medijev ipd.), a vsi – od prvega do skoraj zadnjega – prekleto dobro vemo, da je to nujno (zaradi naše varnosti, našega zdravja). Mi v tem, da to počne Janša, da je torej Janša oblast prevzel ravno v trenutku, ko je sprejetje »totalitarnega« formata nujno in neizbežno, vidimo ironijo – Janša je ne vidi. Vsaj v svojem nagovoru tega ni pokazal. Pa bi lahko. Hej, saj se poznamo! Janša ni novi obraz – poznamo ga. In on pozna nas. Rekel je le: »Omejevanje gibanja je v temeljnem nasprotju z bistvom našega življenja in hotenja.« In končal: »Če bomo res vsi storili vse, kar je potrebno, potem bomo to nevarnost v vsakem primeru uspešno premagali in nekoč bomo lahko normalno živeli naprej.« Vprašanje je le, kaj bo veljalo za »normalno«, ko bomo spet živeli »normalno«.

Zadnja stvar, ki smo si je želeli, je bila, da bi živeli v Janševi »totalitarni« družbi – in po spletu res apokaliptičnih okoliščin in čudnih naključij smo se prav v Janševem mandatu znašli v »totalitarni« družbi. A Janša v tem ne vidi nobene ironije. Kot da je rezervirana le za apokaliptične fikcije. Še huje: v nagovoru se je delal, kot da vsi skupaj ne vemo, za kaj gre. Da torej ne vemo, kdo je, o čem sanjari – in kaj zdajle počne. Brez samoironije.

Kaj je hotel reči? Da naj mu pustimo, da malce eksperimentira? Da naj mu pustimo, da zdaj, v teh »abnormalnih« okoliščinah, izživi vse, česar v »normalnih« okoliščinah ne bi mogel? Na njegovem obrazu je pisalo: sodelujte! Delajte se, da ste padli noter!

Pustite me, da vsaj enkrat malo uživam! Najzoprnejše nelagodje v njegovem nagovoru je zbujal prav občutek, da v tem imitiranju »totalitarnega« režima skrivaj uživa. In da se počuti kot Viktor Orbán.

Potem pa sem se spomnil tele neminljive prigode.

Imitacija »totalitarne« države

Prvega maja 1950, na vrhuncu hladne vojne, so v Ameriki vpeljali komunizem. Ne sicer v vsej Ameriki, temveč v Mosineeju, malem mestu v Wisconsinu, ki je tedaj premoglo le okoli 1400 prebivalcev. Skupina uniformiranih moških, poslikanih z rdečimi zvezdami, je preprosto vletela, blokirala vse vhode in izhode iz mesteca, aretirala župana Ralpha E. Kronenwettra in prevzela oblast. Mosinee je pograbil rdeči vihar.

Župan se ni upiral – dobili so ga v pižami. Spal je, ko bi moral biti buden. Ni mu preostalo drugega, kot da je – s pištolo med rebri – tudi druge prebivalce pozval, naj se vdajo in naj se nikar ne upirajo. Stvar je bila smrtno resna. Ob 10.15 je Mosinee padel.

Komunisti, ki so revolucijo prinesli v malo, odročno, zaspano ameriško mesto, so zavzeli mestno hišo, policijsko postajo, telefonsko in električno centralo, glavni trg preimenovali v Rdeči trg, oder pa okrasili z napisom: »Država je nad posameznikom!« Nobenega dvoma ni bilo, da kanijo to vukojebino sovjetizirati, kolektivizirati in nacionalizirati. Da bi bilo vsem povsem jasno, kaj se je zgodilo, je komisar Jack Kornfeder, vodja komunistične invazije, oznanil, da je Mosinee odslej del ZSDA – Združenih socialističnih držav Amerike. United Socialist States of America.

Janša, ki lahko zdaj za trenutek ali dva nekaznovano in brez občutka krivde uživa v vodenju »totalitarne« države, izgleda kot komunist, ki v času komunizma ni mogel izživeti fantazij.

Takoj zatem je izdal nekaj odlokov: prvič, odlok o nacionalizaciji vseh lokalnih podjetij in kšeftov, drugič, odlok o razpustitvi vseh političnih strank (razen komunistične), in tretjič, odlok o odpravi vseh civilnih in delavskih organizacij, s sindikati vred. In seveda, zaklenil je cerkev.

Prebivalci Mosineeja se niso niti najmanj upirali. Tiste, ki so kazali disidentske ambicije, so itak takoj internirali – naravnost v gulag. Tam so pristale tudi tri nune. Toliko – za strah. Da si ne bi slučajno kdo delal kakih utvar. Ali pa da ne bi slučajno kdo mislil, da je John Wayne.

Da je John Wayne, je mislil le Carl Gewiss, šef policije, a so ga hitro odpeljali – kmalu zatem so sporočili le, da so ga likvidirali. Po hitrem postopku. Ljudsko sodišče. Komisar Kornfeder je za domišljijo pustil bolj malo: »Bliža se ura, ko bodo revni in ponižani delavci vstali in zrušili pokvarjeni ameriški režim!« Iz knjižnice je dal takoj pometati vse »sporne« knjige. Kar pomeni: skoraj vse. Potem so jo raje kar zaprli.

V kinu so tedaj ravno vrteli Izdajalca, antikomunistični film o stalinističnem sojenju madžarskemu kardinalu Mindszentyu – jasno, Kornfeder ga je takoj prepovedal, kino pa preimenoval v Narodni dom. Športno igrišče so zaplenili, v restavracijah so lahko stregli le črni kruh in krompirjevo juho, cene kave in oblek so navili, vpeljali so racioniranje na vseh ravneh, na trgovino pa nabili napis: »Bonboni le za člane Komunistične mladine!«

Ljudje so morali gledati rdečo parado, poslušati komunistične koračnice, gledati komunistične propagandne filme in brati časopis, ki se je po novem imenoval Rdeča zvezda in v katerem je bilo mogoče prebrati Stalinovo biografijo. Izredne razmere, vojska na ulicah, prepoved zbiranja na javnih krajih, omejevanje svobode gibanja, odrivanje medijev. Konec je bilo svobode. Konec je bilo demokracije. Konec je bilo kapitalizma. In konec je bilo ameriškega načina življenja.

Je to mogoče? Se je to res zgodilo? Ja! To se je zgodilo! Prvega maja 1950 v Mosineeju. Ali bolje rečeno: to se je zgodilo, toda ne zares. Dogodek – komunistična okupacija Mosineeja, komunistična invazija na Mosinee, revolucija v Mosineeju – je bil insceniran. In sicer tako perfektno, da je izgledal kot strašljivo svarilo, kot lekcija naciji: glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Ameriko okupirali komunisti! Glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika postala sovjetska republika! Glejte, kako izgleda totalitarizem! To se lahko zgodi tudi pri nas! Bodite budni!

A tako je to, če gre prestrašeno nacijo pomirjat človek, ki nacijo najbolj polarizira in ki bo naredil vse, da ta kriza ne bi šla v nič.

S to lažno »komunistično invazijo« so skušali ljudi motivirati: da bi bolj cenili to, kar imajo – svobodo, demokracijo, ameriški način življenja, kapitalizem. Okrepiti so skušali njihov patriotizem – in njihov amerikanizem. Ta »dan pod komunizmom«, ki so ga preživeli prebivalci Mosineeja, je bil hladnovojna vaja v slogu samozaščitnih akcij »nič nas ne sme presenetiti«, ki so cvetele v Jugoslaviji. Kdor se tega še spomni, ve, da je šlo za simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.), ki so imele, kot so rekli, »množičen politično-mobilizacijski pomen«, preverjale »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije so preverjale budnost najširših ljudskih množic. In vedno so potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Noben zunanji sovražnik, kaj šele notranji.

To je potrdila tudi »invazija na Mosinee«, ki je bila pompozna demonstracija komunizma in obenem pompozna demonstracija nevarnosti komunizma. Pripravila jo je Ameriška legija, konservativna, ultrapatriotska, antikomunistična organizacija, ki so jo leta 1919 ustanovili veterani I. svetovne vojne, z leti pa so se vanjo vključevali veterani vseh ameriških vojn. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Ameriška legija na smrt zaljubila v Mussolinija, v tridesetih pa v Hitlerja – in vanj je bila nesmrtno zaljubljena vse tja do ameriškega uradnega vstopa v II. svetovno vojno. Alvin Owsley, poveljnik Ameriške legije, je leta 1923 celo oznanil, da bi bilo treba ameriško politično ureditev odpraviti in jo zamenjati s fašistično.

Po II. svetovni vojni je Ameriška legija svoj antikomunizem stopnjevala do histerije. Ali bolje rečeno: komunizem je zdaj tako intenzivno in tako brezmejno sovražila, kot je prej ljubila fašizem.

Ameriška legija je dala Mosineeju priložnost, da okusi komunizem. Da bi pa bilo vse skupaj avtentičnejše in prepričljivejše, so v vlogo komisarja postavili Jacka Kornfederja, nekdanjega člana komunistične partije, mojstra subverzije, indoktrinacije in propagande slovaškega rodu, ki je trdil, da se je v tridesetih letih šolal v Moskvi, na Leninovi akademiji. Potem se je kakopak spreobrnil v desničarja ter po Ameriki predaval o komunističnem zlu in fanatično prikimaval senatorju Josephu McCarthyju, ki je trdil, da so se komunisti in komunistični simpatizerji infiltrirali v ameriško vlado!

Njegovo desno roko je »igral« Benjamin Gitlow, ki je nekoč utelešal pojem ameriškega komunista. Bil je sindikalist, sodelavec Johna Reeda, član Socialistične partije in ustanovni član Komunistične partije Amerike, ob koncu tridesetih let, po podpisu nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju, pa se je javno spreobrnil v antikomunista ter objavil dve antikomunistični knjigi, ki sta postali pravi antikomunistični bibliji.

Nič, fanatični komunisti vedno postanejo fanatični antikomunisti, ali bolje rečeno: najbolj fanatični antikomunisti so vedno prav bivši komunisti. Zato so v Mosineeju zvečer inscenirali še »osvoboditev Mosineeja«.

Dneva pod komunizmom je bilo konec. In ko so se v Mosinee vrnili kapitalizem, demokracija in ameriški način življenja, so sežgali komunistične propagandne materiale, dvignili ameriško zastavo in zapeli ameriško himno, ljudi pa, kot pravi Michael J. Hogan, avtor knjige A Cross of Iron, pozvali, »naj podprejo vse ukrepe, tudi vse vojaške ukrepe, ki bi državi omogočili nadaljevanje boja proti brezbožnemu komunizmu«.

Antikomunistično uživanje v komunizmu

Prebivalci Mosineeja so torej okusili perfektno impersonacijo komunizma. Komunizem 3D! Toda nekaj perverznega in obscenega je bilo v tem njihovem okušanju, izkušanju in impersoniranju komunizma. Ali natančneje: perverzno je bilo prav njihovo uživanje v komunizmu. Komunizem jih je na morbiden, mazohističen, perverzen način privlačil. In vzburjal. Ne le da so uživali v impersoniranju komunistov, temveč so uživali v samem uživanju komunistov – kot da bi skušali ujeti natanko tisti strašni in neznosni »presežni« užitek, ki ga občutijo komunisti, ko so komunisti.

Antikomunisti so skušali vsaj za trenutek ali dva nekaznovano in brez občutka krivde uživati v komunizmu.

Toda njihovo uživanje v komunističnem presežnem uživanju – njihovo vživljanje v komunizem, njihovo impersoniranje komunizma, njihova nadidentifikacija s komunizmom – je imelo fatalni presežek: Ralph E. Kronenwetter, župan Mosineeja, sicer demokrat, ki je dogodku, kot pravi David Priestland, avtor knjige The Red Flag, 2010, najprej nasprotoval, ker je v njem videl »republikansko idejo«, je takoj po »osvoboditvi« in dvigu ameriške zastave doživel hud srčni infarkt. Od »vznemirjenja in napetosti«, kot je rekel doktor. Nekaj dni kasneje je umrl.

»To je bilo grozljivo naključje,« je oznanil Franklin Baker, poveljnik lokalne podružnice Ameriške legije. Mar res? Samo pomislite: takoj za Kronenwettrom je na lepem umrl tudi Will La Brew Bennett, pastor lokalne metodistične cerkve, ki je med »komunistično invazijo na Mosinee« številnim poročevalcem, tudi poročevalcu sovjetske tiskovne agencije TASS, heroično kazal, kam bi ob pravi komunistični invaziji skril Biblijo.

Uživanje, ki ga prinese impersoniranje komunista, je bilo preprosto preveliko, prehudo, preveč stresno in preveč neobvladljivo. Američani so mislili, da se jim to, da bodo komuniste le igrali, ne bo nikjer poznalo, toda pri tem so usodno spregledali, da so tudi komunisti komuniste le igrali. Nasilje, nesreče in druga »grozljiva naključja« niso posledice tega, da si komunist, temveč tega, da igraš komunista – komunist pa si lahko le tako, da komunista igraš. Ne pozabite: komunizem je bil vedno odvisen od igranja vlog, impersoniranja, ritualov, agitpropa, glorifikacij, spektakla in drugih teatralizacij presežnega uživanja. Prav ti rituali, agitprop, glorifikacije, spektakli, parade in teatralizacije so igrali komunizem: glejte, kako brezmejno uživamo v komunizmu!

Tu, v Mosineeju, so se torej zbrali največji ameriški patrioti, slavilci in oboževalci ameriškega sna, ki so prezirali komunizem, toda v preziru komunizma so tako uživali, da so se povsem identificirali z njegovimi metodami in tehnikami. Ali bolje rečeno: komunizem so tako prezirali, da so zlezli v njegovo kožo. Hoteli so ga začutiti. Komunizem jih ni le plašil, temveč tudi fasciniral. Niso hoteli zaostajati. Niso hoteli zamuditi užitka, ki ga zagotavlja komunizem. Hoteli so biti antikomunisti, a pri tem uživati kot komunisti.

Antikomuniste je komunizem fasciniral še bolj kot same komuniste.

To, da so vodenje »invazije« prepustili nekdanjima komunistoma, ne preseneča: komunist vedno ostane komunist, pa četudi se prelevi v antikomunista – komunizem je preprosto preveč fascinanten.

»V mislih in molitvah«

Kaj se je zgodilo v Sloveniji, pa tudi vidite: Janši, nekdanjemu komunistu, smo prepustili vodenje »totalitarne« države – velike impersonacije »totalitarnega« režima. Janša, ki lahko zdaj za trenutek ali dva nekaznovano in brez občutka krivde uživa v vodenju »totalitarne« države, izgleda kot komunist, ki v času komunizma ni mogel izživeti svojih fantazij – in to počne zdaj. Na odprti sceni.

Kot rečeno: v Mosineeju so skušali ujeti tisti strašni, neznosni in neobvladljivi »presežni« užitek, ki ga občutijo komunisti, ko so komunisti – tisto ekscesno, totalitarno, »presežno« pretiravanje, v katerem tako uživajo komunisti, ko so komunisti. Brez skrbi, ta »presežni« užitek – to »presežno« pretiravanje – je ujel tudi Janša. Naj vas spomnim: vlada je na lepem – res kot strela z jasnega – sporočila, da bodo imeli ministri in državni sekretarji »najvišje mogoče plače, kolikor po zakonu o sistemu javnih plač v javnem sektorju pripadajo tem funkcijam«. Mediji so o tem poročali – tudi nacionalka. Janša pa je tvitnil: »Ne širite laži. Plačujemo vas za to, da v teh časih informirate, ne pa zavajate javnost. Očitno je vas preveč in ste predobro plačani.« Tako govorijo komunisti, ko so komunisti. Tako govorijo komunisti, ko pretiravajo – in v tem uživajo. Ja, le komunisti so reševali domovino in hkrati preganjali medije – in neznansko uživali v tej svoji večopravilnosti. Ha.

Lahko tudi rečete, da je Janša to tvitnil v slogu Donalda Trumpa, ki medije razglaša za »sovražnike ljudstva«, njihovo poročanje za »fake news«, svoje laži pa za »alternativna dejstva«. In če smo že ravno pri tem: Janševo pojasnilo, da ministrom in državnim sekretarjem ne bodo zvišali plač (njihove plače bi bile višje za 350–400 evrov), ampak jih bodo uvrstili le v višje plačne razrede, je bilo »alternativno dejstvo«.

Je pa Janša v Trumpovem slogu izrekel tudi frazo »bodimo v mislih in molitvah s tistimi, ki so zboleli, in s tistimi, ki varujejo njihova življenja«. Fraza »v mislih in molitvah« je kakopak prevod fraze »thoughts and prayers«, s katero ameriške politične elite izrekajo sožalje ob naravnih katastrofah. Toda v Ameriki so na to frazo že alergični. Zakaj? Iz preprostega razloga: zakaj bi politične elite molile, da bi se kaj zgodilo, če pa imajo moč, da stvari spremenijo, predrugačijo, izboljšajo?

Zakaj bi politične elite molile za žrtve naravnih nesreč, če pa imajo moč, da jim pomagajo?

A tu je problem: virus ni JLA. Tudi mediji niso JLA. In niti prejšnja vlada ni JLA. Virus je brezoseben. Če kritiziraš vlado, ne pomeni, da pomagaš sovražniku.

In seveda: zakaj bi Janša molil za tiste, ki so zboleli, in tiste, ki varujejo njihovo življenje, če pa je premier in ima moč, da jim neposredno pomaga – da jim priskrbi vsa potrebna sredstva, vso potrebno opremo, vse potrebne respiratorje, vse potrebne testerje, vse potrebne maske? Namesto da moli, naj ukrepa. Tu je zato, da jim pomaga, ne zato, da čaka, da jih bo rešil čudež ali Bog. In ja – rešuje naj življenja, namesto da tvita in preganja medije.

Janša je potem prišel z velikim interventnim paketom, a pri tem ustvarjal vtis, kot da je imel izbiro. Ne, ni je imel – povsod po Evropi vlade sprejemajo takšne pakete. Še dobro, da se Bruselj ni spet odločil za strogo varčevanje, zategovanje, austerity – kot ob prejšnji krizi. Zakaj takšnih ukrepov ni bilo v prejšnji krizi? Zakaj je bilo treba toliko trpljenja? Zakaj je bilo treba ljudi tako zelo mučiti?

To, da si je skušala Janševa vlada pod okriljem krize zvišati plače (češ mediji bodo itak morali molčati, ker vedo, da jih bomo sicer obtožili, da so nepatriotski, da ogrožajo varnost in da skušajo preprečiti »osamosvojitev« Slovenije!), pa skrbi, saj zbuja občutek, da bi lahko Janša pod okriljem katastrofe, ki je šokirala, prestrašila in omrtvičila nacijo, izpeljal še kake »spremembe«, ki jih v »normalnih« okoliščinah ne bi mogel.

Če naj parafraziram Alenko Zupančič: iz tele krize se bomo preselili v prihodnost, ki pa nastaja zdajle, v temle trenutku, zato nam ne sme biti vseeno, kaj se zdajle dogaja.

Zdaj se vsi skupaj le delamo, da živimo v »totalitarni« državi. Ne brez samoironije, se razume. Toda: kaj če je v resnici huje? Kaj če nas čaka doba pandemij, permanentnih kriz, viralnih globalnih panik, črnih labodov, radikalnih, ekscesnih sprememb, eksistencialnega terorja ter epidemioloških in ekoloških nestabilnosti? Kaj če se k »staremu« ne bo več mogoče vrniti? Kaj če se bodo ustvarile razmere, v katerih si bodo ljudje želeli živeti v totalitarni državi, tako kot si zdajle želijo živeti v imitaciji »totalitarne« države? Samo pomislite: kaj je za ljudi zdajle merilo? Tole: gledajo, kje je najmanj okužb. In kje jih je najmanj? V Severni Koreji.