Nine Inch Nails: Ghosts V & VI

+ + + +

Odkar je bila razglašena pandemija koronavirusa, je bila skoraj vsaka nova plošča – še posebej tiste z razpoloženjsko instrumentalno glasbo – hitro označena za soundtrack za dni, ki jih preživljamo v samoizolaciji. Verjetno prvo, ki se tudi tematsko eksplicitno sklicuje na sedanje dogajanje, pa sta prejšnji petek objavila Trent Reznor in Atticus Ross, edina stalna (studijska) člana kultne industrialske zasedbe Nine Inch Nails. Tehnično gre sicer za dve plošči v skupni dolžini poltretje ure, sta pa obe del iste zgodbe. Dvojec ju je v znak solidarnosti s feni ponudil v obliki brezplačnega prenosa in pripisal, da je z glasbo poskušal ujeti mešane občutke žarkov upanja in popolnega obupa. Ker gre za temačno, tesnobno ambientalno glasbo, je na prvi pogled vse skupaj videti precej klišejsko. Toda če bi bil kdo poklican za to, da napiše uradno glasbeno spremljavo za vse, kar je – in še bo – posledica virusa, bi se Reznor in Ross verjetno znašla med najresnejšimi kandidati. Sodeč po novih ploščah upravičeno.

Reznor in Ross sta preprosto mojstra glasbenega ustvarjanja občutkov in razpoloženja. To se je le še očitneje pokazalo v minulem desetletju, ko sta s sodelovanjem z Davidom Fincherjem resno vstopila v svet filmske glasbe, prav izkušnje s filmom in TV-serijami močno zaznamujejo podobo obeh novih plošč. Še več: ker sta večino glasbe posnela že pred izbruhom pandemije, je med novimi skladbami skoraj zagotovo tudi nekaj takih, ki so bile najprej verjetno narejene za različne filmske projekte. Toda ne gre le za morebitne ostanke ali glasbene skice v slogu tistih, ki sta jih leta 2008 objavila na sestrski, štiridelni plošči Ghosts I–IV. Nove skladbe so dodelane, dvojec pa, tudi kadar poseže po najbolj minimalističnih prijemih, pokaže velik skladateljski napredek. Ta postane očitno že zaradi kontrastne narave obeh novih plošč. Prva, s podnaslovom Together, kljub distopičnemu razpoloženju zbudi občutke pomirjenosti in upanja. Sodeč po naslovih skladb gre za zvočno refleksijo o novi stvarnosti omejevanja fizičnih stikov, ki je očitno precejšen zalogaj celo za samodeklarirana »antidružabneža«, kot sta Reznor in Ross. Na drugi strani razpoloženjskega spektra se znajde druga plošča, podnaslovljena Locusts. Ta s tesnobnostjo in suspenzom ponudi dvojčev vpogled v prihodnost, njegovo vizijo »nove normalnosti« oziroma nekakšno postapokaliptično slovo od življenja, kot smo ga poznali do zdaj.

Včasih klišeji niso nič slabega, sploh, če se jih lotiš tako prepričljivo kot Reznor in Ross. Verjetno bosta plošči za sedanje razmere nekaj podobnega, kot je bila za 11. september izvrstna serija Disintegration Loops Williama Basinskega. Razlika je le ta, da bosta zaradi priljubljenosti skupine Nine Inch Nails nagovorili veliko širše občinstvo.