Mesto, ki nikoli ne spi, je zaspalo 

Po reportažah iz Metlike in Šmarja pri Jelšah, slovenskih žarišč koronavirusa, se selimo v New York, ameriški epicenter pandemije, kjer se osemmilijonsko prebivalstvo zadnjih nekaj dni uvaja v novi red, v družbo samoizolacije. Mesto, ki nikoli ne spi, je čez noč zaspalo. Po znamenitem Times Squaru se namesto večtisočglave množice sprehaja peščica ljudi, oglasni panoji pa bliskajo in svetijo predvsem golobom. Ljudje panično nakupujejo – testenine, riž, konzervirano hrano in toaletni papir. Ulice so razmeroma prazne, polnijo jih predvsem dostavljavci hrane, ki privilegiranim meščanom prinašajo priboljške v razkuženi embalaži. Zaprli so se bari in restavracije, muzeji, gledališča, klubi in koncertna prizorišča. Šole in nesramno drage univerze so izobraževalne dejavnosti prenesle na splet. Pisarniško delo se je preselilo v »udobje« stanovanj, večinoma miniaturnih in izjemno dragih. Ker se je začelo množično odpuščanje, v mestu vlada tesnoben občutek socialne in ekonomske negotovosti. Ta bremeni tudi nekatere od mladih sogovornikov, ki so za Mladino poročali o svojih izkušnjah, vtisih in mislih o novem New Yorku, o nekdanjem »mestu sanj«, ki je čez noč postalo mesto duhov.

Daphne Ugarte, 27-letna politologinja, katere družina prihaja iz Peruja, dela v nevladni organizaciji Access Now, ki se ukvarja s človekovimi pravicami. Oba s partnerjem imata srečo, da lahko službene dolžnosti opravljata od doma. »Prekletstvo dela od doma je le to, da moraš biti nenehno dosegljiv: meja med prostim časom in delom je zdaj popolnoma zabrisana,« pravi. Nato doda: »A v veliko slabšem položaju so prijatelji, ki dela ne morejo preseliti domov. Te so odpustili ali pa so morali vzeti prisilni dopust – koncepta bolniške odsotnosti Amerika namreč sploh ne pozna.« Njen fant, Andrej Venta, slovenski oblikovalec, ki že slabo desetletje dela v ZDA, dodaja, da ogromno njunih prijateljev te dni zapušča mesto: »Dogaja se nekakšen eksodus, pri čemer je zanimivo to, da so Newyorčani v drugih zveznih državah izjemno nedobrodošli. Prijatelji poročajo, kako jih domačini psujejo, diskriminirajo in nasprotujejo njihovi migraciji, saj menijo, da prinašajo virus.«

Sogovornika opažata, da prepad med revnimi in bogatimi, ki je v New Yorku že tako zelo opazen, še nikoli ni bil tako očiten kot zdaj, v času koronavirusa. »Slikovit primer tega je podzemna železnica, ki sicer velja za edini prostor v mestu, kjer se združijo pripadniki vseh razredov: od najrevnejših, socialno ogroženih pripadnikov manjšin iz Bronxa in Harlema prek pripadnikov delavskega razreda do korporativnih poslovnežev in borznikov z Wall Streeta. Zdaj so na podzemni železnici poleg tistih, ki delujejo v zdravstvu in socialnem varstvu, zgolj ti, ki si ne morejo privoščiti niti samoizolacije niti Uberja. Sistem podzemne je zato te dni izjemno zgovorna metafora za razredno delitev v New Yorku.«

Podzemna železnica sicer velja za edini prostor v mestu, kjer se združujejo pripadniki vseh razredov. Zdaj so na njej zgolj tisti, ki si samoizolacije ne morejo privoščiti.

Mason Youngblood, 30-letni ornitolog in raziskovalec, ki predava na Queens Ceollegeu, je prav tako med srečneži, ki so kljub krizi obdržali delovno mesto. Predava in raziskuje lahko v svojem malem brooklynskem stanovanju. Pravi, da ima zato, ker je »univerza, na kateri uči, med bolj cenovno dostopnimi, ogromno študentov, ki prihajajo iz revnejšega okolja. Številni od njih so čez noč izgubili študentske službe, ostali so brez strehe nad glavo, marsikdo nima dostopa do spleta in zato ne more spremljati online predavanj.« Kot pedagoga ga zaradi tega nenehno navdaja grenak občutek krivde, saj je ustanova, na kateri poučuje, v enem tednu vse izobraževalne dejavnosti preselila na splet, kar velikemu delu študentov ne ustreza, kljub temu pa jim šolnine ne bodo povrnili. »Najhujša pri tem položaju je negotovost: nihče ne ve, kdaj se bo to končalo,« pravi.

Youngblood je tudi producent in didžej, ki deluje na newyorški klubski sceni, a ta je, kot opaža, trenutno popolnoma ohromljena, njena prihodnost pa je iz dneva v dan bolj ogrožena. »Ogromno prijateljev s klubske in širše glasbene scene že zdaj životari, čeprav se je lockdown šele dobro začel. Spoprijemajo se s pravo eksistenčno krizo. Dolgoročni vplivi na klubsko sceno bodo grozljivi: veliko ključnih klubov bo verjetno za zmeraj zaprlo vrata, saj živijo in dihajo zgolj zaradi vstopnin in zaslužka gostinskih obratov, precej ključnih ustvarjalcev, ki oblikujejo New York, kot ga poznamo, bo zapustilo mesto, ker si preprosto ne morejo več privoščiti dragega newyorškega življenja.« Pravi, da je trenutno razpoloženje v mestu izjemno čudno »in je primerljivo s tistim, ki je v New Yorku vladalo v času po terorističnem napadu leta 2001, je nekakšna kombinacija kolektivnega strahu oziroma tesnobe in kolektivne solidarnosti oziroma enotnosti.«

Luke Nikkanen, 25-letni glasbenik in režiser, ki se preživlja z mešanjem koktajlov, pri vzpostavitvi novega reda ni imel sreče. Zaposlen je bil v restavraciji na Manhattnu, a so ga z elektronskim sporočilom odpustili takoj za tem, ko je župan razglasil karanteno. Pravi, da so bili poleg njega in vseh sodelavcev odpuščeni tudi vsi prijatelji, ki so delali v storitvenem sektorju, v prodaji na drobno in v klubskem svetu. »Ne vem, kaj je bolj krivo za napeto ozračje, ki trenutno vlada v mestu: občutek ekonomske negotovosti ali virus, ki nas obkroža, virus, zaradi katerega sta hudo zboleli sestra in mati.« Dodaja, da »restavracija, v kateri sem delal, zdaj z množičnim financiranjem zbira sredstva za vse, ki smo bili odpuščeni. Čeprav resnično potrebujemo finančno pomoč, se to zdi nekoliko sporno. Ker je toliko ljudi v tej kaši oziroma so številni v veliko slabšem položaju, kot sem na primer sam, se s sodelavci sprašujemo, s čim si pravzaprav zaslužimo ta denar. Ogromen delež ljudi, ki jih je virus prizadel posredno ali neposredno, se te dni zanaša na solidarnost skupnosti, na različne oblike množičnega financiranja ali dobrodelnosti, vendar to ne more zdržati prav dolgo.«

V nekoliko potlačenem, a očitnem besu pravi, da jim bo »vlada zato, da bi nas začasno utišala, poslala ček za 1200 dolarjev. Kapitalizem na steroidih, v katerem živimo, očitno od časa do časa potrebuje odmerek socializma, da pokrpa ta luknjasti sistem. Toda pokrpal ga bo z lepilnim trakom, ki ni odporen proti vodi, jutri pa bo deževalo.«

Nikkanen je, tako kot peščica drugih, ki jim je uspelo prihraniti dovolj denarja, da jih pojutrišnjem ne bodo vrgli iz stanovanja – mladi Newyorčani zaradi visokih najemnin v večini živijo iz meseca v mesec –, te dni ves čas doma. »Vsak dan se neopazno prelije v naslednjega, kot bi bila neskončna nedelja. Sploh ne vem, kateri dan je,« pravi. Razpoloženje v mestu opisuje kot izjemno čudno, skoraj nadrealistično in nekoliko protislovno: »Ker večino časa preživljam na spletu, kjer vsi pozivajo h kolektivni solidarnosti, imam občutek, da smo bolj povezani kot kadarkoli prej, ko pa stopim na ulico, se moramo vsi vseh izogibati; če te po naključju kaj popraska po grlu in zakašljaš, te vsi gledajo, kot bi bil osebno odgovoren za pandemijo. Prisotno je torej neko čudno nasprotje med digitalno oziroma spletno solidarnostjo in napetostjo v vsakodnevnih interakcijah v resničnem življenju, ki jih zaznamuje nekakšna fobija pred ljudmi – vsi se bojijo vseh.«

Pravi, da dokler se drži svojega malega stanovanja, se mu zdi vse skupaj nekoliko abstraktno, kot bi bila med koronakaosom in njim ogromna razdalja, a takoj ko zapusti samoizolacijski mehurček, mu postane jasno, da je prva frontna črta tako rekoč pred njegovim pragom: »Ko sem včeraj obiskal trgovino – v kateri je mimogrede zmanjkalo toaletnega papirja, ker si ga iz neznanega razloga vsi manično kopičijo –, sem se sprehodil mimo Centralnega parka, v katerem so postavljali bolniške šotore, ker v bolnišnicah ni dovolj prostora za okužene. Takšni prizori ti resnično zbudijo občutek, da živiš sredi vojnega območja. Ko potem na spletu bereš razne grozljivke, denimo včerajšnjo novico, da v newyorških mrtvašnicah ni več prostora za nova trupla in jih zato začasno shranjujejo v zamrzovalnih tovornjakih, pač storiš to, kar naj bi počel: ostaneš doma, zakoplješ glavo v pesek in vključiš Netflix.«

Prisotno je čudno nasprotje med digitalno oziroma spletno solidarnostjo in napetostjo v vsakodnevnih interakcijah v resničnem življenju, ki jih zaznamuje nekakšna fobija pred ljudmi – vsi se bojijo vseh.

Maya Castro Guttierez, 29-letna oblikovalka uporabniške izkušnje, dela v zagonskem podjetju, ki se ukvarja s farmacevtsko analitiko, usmerjeno v zdravljenje raka. Trenutno dela od doma. »Naša pisarna je bila med prvimi, ki so zaprle vrata in zaposlene poslale domov. Ena od sodelavk je bila med udeleženci bar micve, na kateri je bil ugotovljen prvi newyorški primer koronavirusne bolezni. Ker šefinja spada v skupino najbolj ogroženih, saj se bojuje z rakom, je pisarno nemudoma zaprla, a imam to srečo, da lahko delam od doma.«

Njen partner te sreče nima: je samozaposleni v videoprodukciji in v hipu so se ustavili vsi projekti, pri katerih je sodeloval. Poskuša pridobiti status brezposelnega, vendar je to za zdaj tako rekoč nemogoče, saj so strežniki spletne strani, na kateri naj bi zaprosil za status, preobremenjeni, zato spletna stran ne deluje, »center za socialno pomoč pa prek telefona sploh ni dosegljiv, ker je število brezposelnih z 200 tisoč zraslo na več kot tri milijone. Klicni centri zato preprosto nimajo zmogljivosti, da bi se oglašali na vse klice. Sistem se je popolnoma porušil.«

Maya Castro Guttierez si je po enem tednu samoizolacije dezaktivirala profile na vseh družabnih omrežjih, na katerih je sicer dejavna, nehala je spremljati novice in klepetati po telefonu. »Ker mi je hitro postalo jasno, da spremljanje monotonih novic, v katerih trenutno obstaja zgolj ena sama tema – koronavirus –, izjemno slabo vpliva na moje počutje. Iz dneva v dan sem bolj tesnobna. Tudi klepetati nočem več s komerkoli, vsi pogovori se vrtijo okoli ene same stvari: virusa. Resnično se o tem ne morem več pogovarjati, o tem ne morem več poslušati in brati. Samoizolacija zame zdaj pomeni tudi izolacijo od medijev, saj panika, ki jo proizvajajo in širijo, izjemno negativno vpliva na moje duševno stanje,« pravi.

New York opisuje kot mesto, ki se zdi mrtvo, zapuščeno, ki je »kot mesto duhov. New York te dni daje vtis gledališke kulise: kakor bi tu nekdaj bilo življenje, a ga skoraj ni več. Na ulici vidiš predvsem revne ljudi, torej tiste, ki si preprosto ne morejo privoščiti, da bi ostali doma.« Dodaja, da čeprav množice tako rekoč ni, so interakcije, ki jih doživiš, precej skrb zbujajoče: »V predelih, kjer živi veliko Azijcev, je na ulici prisoten očiten rasizem. Marsikdo za virus nerazumno krivi azijske priseljence.«

Ker je otrok migrantov, ki so se v ZDA preselili iz Kolumbije, sočustvuje z diskriminirano manjšino, hkrati pa opaža, da bo zaradi koronavirusa v ZDA verjetno dokončno umrla predstava o ameriškem snu. »Moja družina prihaja iz Kolumbije, sostanovalka se je v ZDA preselila iz Romunije. Ker sva priseljenki, imava obe neko predstavo o ameriškem snu: upaš, da boš uspel, da si boš ustvaril kariero, upaš, da boš zaslužil dovolj, da boš lahko družini pošiljal del ameriške plače. Ta sen že nekaj časa počasi umira, zdaj pa se zdi, da je na končni preizkušnji. Sta le dva mogoča scenarija, kako se bo iztekla sedanja kriza: ali bomo rešili ta problem in se bo izkazalo, da je Amerika resnično to, zaradi česar smo sploh prišli sem, ali pa bo ta sen uradno in dokončno izpuhtel.«