Po karanteni še e-karantena

Kot da bi uradni govorec Jelko Kacin slutil, kaj namerava vlada sporočiti zvečer, je prejšnjo soboto že zjutraj ob deseti uri javnost posvaril, da si privošči preveč. V Ljubljani je bilo tedaj namerjenih pet stopinj Celzija, Kacin pa je že vedel, da se pari po klopcah stiskajo: »Virusa ne bomo zajezili s stiskanjem na klopcah v parkih ali na Rožniku,« je opozoril. In dodal: »Pamet v roke in hormone za nekaj časa na stran, časa za stiskanje na klopcah bo še dovolj.« Navdihnjeni z idejo so tako mnogi posamezniki na spletnih omrežjih, pa tudi novinarji, začeli iskati objestne stiskače po vsej Slovenij; nekateri so kršitve ilustrirali celo z arhivskimi posnetki. Zla slutnja se je tako kmalu tudi samouresničila. Ker bi naj prebivalci kršili pravila karantene in epidemijo zlorabljali za kratkočasne dejavnosti – uživajo! –, se je v soboto zvečer vlada odločila poostriti nadzor. Ministri so urgentno prekinili sejo o protikoronskem zakonu in sprejeli nov odlok.

Notranji minister Aleš Hojs je dejal, da je bila vlada po sončni, »turistični« soboti v to dobesedno prisiljena. »S skrbjo gledamo v naslednjih šest do deset dni, ko bo verjetno včerajšnja razposajenost mnogih znova prinesla povečanje virusnih obolenj širom po Sloveniji,« je dejal. In potem povedal, kaj nas čaka. Vsakomur, ki se brez utemeljenega razloga znajde zunaj svoje domače občine, sedaj grozi 417 evrov kazni. V smislu: če ni šlo zlepa, bo pa zgrda. Možne so sicer nekatere izjeme, kot je odhod na delo, po drugi strani pa so sedaj onemogočeni tudi stiki med otroki in ločenimi starši, če ti živijo v različnih občinah, ali pa stiki med partnerjema, ki nista prijavljena na istem prebivališču. V preostalih evropskih državah s podobnim režimom, kot sta Nemčija ali Francija, tako drastičnih pravil niso sprejeli. V Sloveniji pa je bil notranji minister Hojs jasen: Upoštevajte zdravi razum, a če res ni nujno, se ne družite, je svetoval ločenim staršem, ki nameravajo obiskati svoje otroke.

Res je sicer, za zajezitev epidemije koronavirusa je treba upoštevati socialno razdaljo in druge ukrepe, v nasprotnem primeru so kazni seveda upravičene. A na podlagi podatkov, ki smo jih zbrali v uredništvu, ni videti, da bi se ljudje v Sloveniji začeli obnašati neodgovorno, zato utegne imeti povečanje represije kvečjemu nasprotne učinke. Vzemimo za primer oceno piranskega župana Đenia Zadkovića o tem, da so pretekli konec tedna preštevilni lepo vreme izkoristili za obisk Pirana. Darsov števnik prometa na Golem vrhu je v soboto, 29. februarja, v obe smeri med obalo in Ljubljano naštel 32 tisoč vozil. V soboto, 21. marca, ko je v Sloveniji že bila razglašena epidemija, so Darsove naprave naštele 9987 vozil. To soboto, 28. marca, ko naj bi mnogi odšli na Obalo, pa se je po avtocesti v obe smeri peljalo le še 6688 vozil. Tudi posnetki spletnih kamer s Tartinijevega trga ne kažejo razposajenega obnašanja.

Gneča v Piranu? To soboto je bil promet do Obale za tretjino manjši kot teden pred tem.

Drug primer je poziv ljubljanskega kliničnega centra. Vodja urgentnega kirurškega bloka Anže Kristan je konec tedna sporočil, da k njim še »vedno prihajajo ljudje težko poškodovani, ker skačejo z jadralnimi padali, gorski kolesarji, motoristi … Moramo se zavedati, da ne gre za počitniški čas, ampak za karanteno, zato prosimo, da se izogibate rizičnim opravilom, ki v tem času niso nujno potrebna.« A ko smo zaprosili za natančnejše podatke, se je izkazalo, da se na splošno ljudje pravil držijo. Dejansko so na ljubljanski urgenci ta konec tedna obravnavali 84 pacientov, teden dni prej 91, konec februarja pa 216. Res je, da so na urgenci to soboto imeli dva večja operativna posega. V preteklem vikendu je recimo zaradi poškodb umrl kolesar, poškodbe nekaterih motoristov so zahtevale operativno oskrbo. A soboto pred tem so jih imeli štiri, konec februarja pa sedem. Dejansko torej število poškodovancev upada.

Podobne odgovore smo dobili tudi od mariborskega kliničnega centra in celjske bolnišnice. Iz mariborskega kliničnega centra nam je Roman Košir, predstojnik urgentnega centra, odgovoril, da so na urgenci ta konec tedna obravnavali isto število pacientov kot teden pred tem: »Tako poškodbe pri nas ne pomenijo dodatnega problema in ni bilo nekega bistvenega povečanja hudih poškodb čez vikend.« Iz celjske bolnišnice pa nam je Danijela Gorišek sporočila, da so ta konec tedna na urgenci obravnavali 253 pacientov, kar je precej manj kot vikend prej, ko jih je bilo 328. Zdi se, da so na ljubljanski urgenci s svojim pozivom želeli posvariti nekatere posameznike in pa tiste, ki so se lotili obrezovanja dreves. Česar pa seveda z omejitvijo gibanja na domačo občino ni mogoče preprečiti.

Razlogov za tako drastične ukrepe, kot jih je vlada sprejela ta teden, torej ni videti. Konec koncev je tudi v. d. direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje dr. Ivan Eržen v pogovoru za to številko Mladine podvomil o njihovi smiselnosti. Je pa res, da je danes v boju proti koronavirusu še veliko neznank, zaradi česar veliko držav sledi rigoroznim kitajskim ukrepom in tehnološkim idejam, ki jih proti širjenju virusa uresničujejo azijske dežele. Te virusa domnevno niso premagale le z omejevanjem gibanja ljudi, ampak v kasnejših fazah epidemije tudi z natančnim lokacijskim nadzorom svojih državljanov in drastičnimi posegi v njihovo zasebnost. Tako se zdi, kot da si v tem boju proti virusu nasproti stojita dve viziji prihodnosti. Vizija družbe, v kateri vlade ljudem zaupajo in poskušajo z državljani sodelovati. In vizija družbe, v kateri vlade ljudi preventivno kaznujejo. Zdi se, da gre zdaj slovenska vlada po tej zadnji, morda azijski poti.

V Južni Koreji denimo vladne agencije zbirajo posnetke nadzornih kamer, lokacijske podatke telefonov, podatke o nakupih s kreditnimi karticami zato, da ugotovijo gibanje obolelih s koronavirusom in njihove potencialne stike. V mnogih mestih na Kitajskem morajo ljudje uporabljati aplikacijo za pametne telefone Alipay, ki lastnike označi s tremi barvami: rdečo, zeleno ali rumeno. Rizični uporabniki z rdečo barvo ne smejo vstopati na javna mesta, kot so podzemne železnice. V Tajvanu pa je 6000 ljudi v tako imenovani elektronski karanteni. Če izklopijo svoj telefon, je policija takoj obveščena. Dvakrat na dan morajo odgovoriti na klic, njihov položaj pa policija nenehno preverja s pomočjo mobilnih operaterjev. Ne zaupajo jim torej, da bodo sami spoštovali karanteno.

Tudi v Sloveniji je vlada v novi protikoronski zakon sprva zapisala določbe, na podlagi katerih bi policija lahko posameznike v karanteni nadzirala s pomočjo lokacije njihovih mobilnih telefonov. V zakon so zapisali, da bi lahko »policisti brez odredbe sodišča od operaterjev mobilnih omrežij pridobivali podatke o lokaciji komunikacijskega sredstva osebe, na katero se ukrep iz tega odstavka nanaša, vendar le pod pogojem, da je oseba s tem pisno soglašala pred izdajo odločbe ali drugega akta, v katerem je osebi odrejen ukrep.« Poleg tega so avtorji zakona očitno želeli policiji omogočiti še prepoznavo obrazov po vzoru Kitajske. V zakon so namreč avtorji zapisali določbe, po katerih bi lahko policija zaradi zajezitve epidemije izvajala prepoznavo oseb po fotografijah, pri čemer bi lahko dostopala tudi do osebnih podatkov, kot sta osebno ime in emšo.

Slednje je bistveno. Slovenska policija sicer že od leta 2014 uporablja tehnologijo za prepoznavanje obrazov, ki jo je razvilo celjsko podjetje Cent Si. A doslej je policija program uporabljala iz lastne evidence fotografiranih oseb. Program na podlagi izdelanega fotorobota ali ustrezne fotografije storilca v policijski evidenci fotografiranih oseb poišče zadetke oziroma najbolj podobne obraze. Ta program doslej ni bil povezan z registrom prebivalcev, kar pomeni, da policija slik s posnetkov nadzornih kamer, tako kot to počne Kitajska, ni mogla primerjati s posnetki slik, ki jih imamo na primer na osebnih izkaznicah. V ta teden predlaganem 104. členu protikoronskega zakona pa so, kaže, avtorji zakona želeli policiji dati prav to pravico. Določili so, da sme policija pri izvajanju prepoznave oseb po fotografijah dostopati tudi do podatkov iz registra prebivalstva, kjer pa so shranjene fotografije, ki jih državljani oddamo ob izdelavi osebnega dokumenta.

V tem boju proti virusu si nasproti stojita dve viziji prihodnosti. Vizija družbe, v kateri vlade ljudem zaupajo. In vizija družbe, v kateri oblast ljudi preventivno kaznuje.

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik in varuh človekovih pravic Peter Svetina sta v svojih kritikah zapisala, da za predlagane ukrepe ni videti opravičila, Prelesnikova celo, da ti v praksi pomenijo vzpostavitev policijske države. Potem ko je tudi parlamentarna zakonodajno-pravna službe podvomila o ustavnosti sprememb, je koalicija člen, s katerim so nameravali policiji podeliti pravico do pridobivanja lokacijskih podatkov, črtala, ostalo pa je določilo, v skladu s katerim lahko policija zaradi epidemije osebe prepoznava po fotografijah in si pri tem pomaga s podatki iz registra prebivalstva. Iz ministrstva za notranje zadeve nam do zaključka redakcije odgovorov o tem, kako bodo ta pooblastila uporabljali, niso poslali. A četudi se bodo znali samoomejiti, je idej, kako z azijskimi metodami razširiti nadzor nad prebivalstvom in njihovim gibanjem, še več. Tudi slovenska vlada ima načrte, kako s pomočjo lokacijskih podatkov mobilnih operaterjev spremljati premike prebivalstva v državi. Projekt vodi ministrstvo za obrambo v sodelovanju z ministrstvom za zdravje.

»Zamisel o tovrstni zmogljivosti je nastala že v okviru kriznega štaba, v osnovi pa gre za informacijsko orodje, ki bi bilo v sedanjih razmerah v podporo aktivnostim vlade pri soočanju s COVID-19,« so nam odgovorili iz ministrstva za obrambo, in dodali, da bi pri tem obdelovali le »neosebne podatki, ki bi bili predhodno anonimizirani.«

Veliko več o sistemu pa je razkrila informacijska pooblaščenka. Sistem naj bi omogočal analizo neosebnih in anonimiziranih podatkov s področij zdravstvene dejavnosti finančno-ekonomskih tokov, elektronskih komunikacij, javnih služb, prometa, transporta in drugih dejavnosti, za katere se izkaže, da so povezane z načrtovanjem in izvajanjem ukrepov za obvladovanje epidemije. V tem sistemu pa bi med drugim hranili in obdelovali tudi »lokacijske podatke v statistični obliki«.

Algoritem za obdelavo lokacijskih podatkov »v statistični obliki« naj bi napisali na Institutu Jožefa Stefana, natančneje v Laboratoriju za umetno inteligenco, ki ga vodi Marko Grobelnik. Grobelnik pravi, da so se pri njih odzvali na vabilo sekretariata kriznega štaba z namenom uporabe metod umetne inteligence pri pomoči prebivalstvu v kriznih časih: »Operativnega sodelovanja zares še ni, ker se čaka na podpis medsebojnih aktov. Trenutno poteka debata med pravniki, kar bi sploh omogočilo kakršnokoli delo oziroma sodelovanje.« Kako bi lahko na inštitutu pomagali, tako še ne vedo, ker še niso dobili vpogleda v podatke, ki bi omogočali nadaljnje delo in izdelavo rešitve. Dodaja pa, da »na IJS ponujamo predvsem brezplačno tehnično pomoč, interpretacija in vsebina analitskih rezultatov pa sta na strani specifičnih strokovnjakov, na primer iz medicinske, sociološke, ali psihološke stroke.«

Kot je vidno iz dopisa, ki ga je informacijska pooblaščenka poslala ministrstvu za obrambo, želi vlada od operaterjev elektronskih komunikacij, to je recimo od A1, Telekoma ali T-2, pridobivati anonimizirane lokacijske podatke uporabnikov mobilnih telefonov. Na tej podlagi želijo nato bolje ocenjevati trenutne razmere, napovedovati razvoj dogodkov v zvezi z epidemijo in pripravljati podlage za sprejemanje ukrepov za njeno zajezitev. S pomočjo tako pridobljenih informacij bi lahko recimo država preverjala, ali ljudje na nekem kraju upoštevajo pravila karantene, analizirala bi lahko dnevne migracije znotraj in zunaj Slovenije, pa tudi gibanja prek kontrolnih točk. Recimo, da je določeno »kontrolno točko v obdobju od 8. do 22. ure prestopilo 45 oseb z mobilno številko italijanskega operaterja«, povzema informacijska pooblaščenka enega od scenarijev.

Iz Telekoma in A1 so nam odgovorili, da za zdaj svojih lokacijskih podatkov niso še nikomur posredovali – niti slovenski vladi niti evropski komisiji. »Menimo pa, da analiza skladno z zakonodajo anonimiziranih in agregiranih podatkov lahko zagotavlja zelo kakovosten vpogled v gibanje množic ob hkratnem zagotavljanju varovanja integritete posameznika. To kažejo tudi izkušnje z orodjem Mobility insights, ki ga trži družba A1 Slovenije ter z uporabo anonimiziranih in agregiranih podatkov omogoča analize gibanja množic v Sloveniji. Orodje se tako med drugim na primer že uporablja tudi za napovedovanje zasedenosti stavb v Ljubljani v primeru potresa, kar omogoča bolj učinkovito pripravo načrta reševanja,« odgovarjajo iz A1. Od tam so nam na našo prošnjo naredili tudi analizo »mobilnosti« na Obali ta vikend. Na podlagi lokacij mobilnih telefonov naj bi bila recimo mobilnost prebivalstva v Kopru v soboto, 28. marca, za 62 odstotkov manjša kot v soboto, 7. marca.

Uporaba lokacijskih podatkov mobilnih telefonov je morda lahko uporabna in celo potrebna v naslednjih fazah epidemije. Je morda cena, ki jo moramo plačati za normalizacijo življenja. Tudi evropska komisija je ta teden sporočila, da so začeli pogovore z mobilnimi operaterji po posameznih državah »o zagotavljanju zbirnih in anonimiziranih podatkov o lokaciji z mobilnih telefonov«, s katerimi želi komisija analizirati vzorce širjenja novega koronavirusa. A pri tem projektu bo kot nadzorna institucija sodeloval evropski informacijski pooblaščenec, pri nas pa projekt vodi ministrstvo za obrambo, ki za zdaj o projektu molči. Ali lahko ministrstvu za obrambo zaupamo lokacijske podatke prebivalcev Slovenije?

Minuli teden je na brniškem letališču prišlo do manjšega nesporazuma. Na enem od testiranj na letališču, ki ga je opravljala epidemiološka služba NIJZ, sta k epidemiologom pristopili vojakinji, pripadnici vojaške zdravstvene službe, ki sta – tako piše v prijavi informacijski pooblaščenki – zahtevali seznam potnikov, s katerimi so bile opravljene epidemiološke ankete. Te so med drugim vsebovale tudi podatke o mobilnih telefonskih številkah anketiranih, kar je bil eden od razlogov, zaradi katerega predstavniki v NIJZ podatkov niso hoteli predati. A vojakinji, kot so nam odgovorili iz ministrstva za obrambo, sta ob tem že imeli svoj seznam potnikov, ki jim ga je zagotovil krizni štab. To je primer, iz katerega je vidno, na kako lahkoten način odgovorni ravnajo z osebnimi podatki. Osebne podatke, ki jih je vlada prejela od ministrstva za zdravje, so enostavno poslali vojski.

V boju proti koronavirusu velja zdaj Kitajska za vzoren primer. Mnoge države, tudi Slovenija, zaostrujejo ukrepe in krepijo nadzor nad prebivalstvom po njenem modelu. A kitajska zgodba o uspešnem boju proti koronavirusu zamegljuje neki drug pripetljaj.

V Sloveniji se navdušujemo nad Kitajsko, tam pa zdaj spoznavajo, da bi lahko epidemijo ustavili prej, če bi bila družba bolj odprta.

Po izkušnji s sarsom leta 2003 je namreč Kitajska zgradila poseben informacijski sistem, ki naj bi pravočasno preprečeval nove bolezenske izbruhe. Ob prvih primerih koronavirusa, ki so se pojavili 12. decembra lani, pa je sistem odpovedal. Odgovorni zdravniki, ki bi morali o primerih poročati v Peking, namreč v strahu pred kitajskim vodstvom tega niso storili, ampak so skušali problem pomesti pod preprogo. Peking je za epidemijo dejansko izvedel šele po tem, ko sta 30. decembra dva žvižgača – zdravnika – na spletu objavila zaskrbljeno pismo in ko so o tem začeli (uporno) poročati kitajski novinarji. Eden od dveh žvižgačev zdravnikov, 34-letni Li Wenliang, je bil 3. januarja v Wuhanu aretiran, ker je »širil lažne novice«.

Ta zdravnik, ki je moral nato podpisati izjavo, da je »motil javni red«, je zaradi virusa februarja tudi umrl in velja od tedaj na Kitajskem za eno od ikon v boju za večjo demokratizacijo in glasnost. Štiriindvajsetega februarja se je 12 vodilnih kitajskih epidemiologov v raziskavi o izbruhu koronavirusa tako zavzelo tudi za več transparentnosti. Z drugimi besedami: medtem ko se v Sloveniji očitno navdušujemo nad azijskim avtoritarnim sistemom, na Kitajskem ugotavljajo, da bi lahko tudi to epidemijo ustavili prej, z manj žrtvami, če bi bilo v družbi manj strahu in več odprtosti.