»Vlada z nekaterimi ukrepi strelja v temi z bazuko v smeri, za katero ni prepričana, da je prava«

Vlada Janeza Janše je po treh tednih vladanja pripravila prvi sveženj »antikoronskih« ukrepov. Ti so povezani z gospodarskimi subvencijami, davčnimi olajšavami, pa tudi policijskimi pooblastili. Vlada pač meni, da je treba zaradi epidemije razširiti pooblastila, ki jih ima policija. Za legitimnimi cilji se skrivajo zlovešči nameni. Vlada je v izvirni različici zakona policiji podelila pooblastila, ki po nepotrebnem posegajo v osebne svoboščine. Po nekaj dneh se je nekaterim odrekla, za zdaj tako ne bo spremljala lokacije telefonov tistih, ki so v karanteni, tudi ne vstopa v stanovanje, a namen zakonskih rešitev ostaja enak – vlada želi v času koronavirusa na hitro povečati nadzor nad državljani. To počne izredno surovo, z grožnjami, brez prave javne razprave in brez potrebnih zakonskih varovalk. Ustavni pravnik dr. Zagorc opozarja, da nikakor ne smemo pozabiti na pridobitve liberalnih demokracij.

Prejšnjo nedeljo, ko je vlada napovedala nove omejitve gibanja, ste zapisali, da je v boju zoper koronavirus treba upoštevati načelo previdnosti. Kaj to pomeni?

Ena od značilnosti koronavirusa je, da se pri obolelih simptomi pokažejo z zakasnitvijo, zato se pozitivni učinki ukrepov, ki jih začnemo izvajati, zaznajo šele čez čas. Odločevalec pravzaprav ugiba, saj zaradi zakasnitve niti nima ažurnih podatkov, prav tako ne more vedeti, kako se bodo posamezniki in druge države odzvali v vmesnem času, preden naj bi ukrepi začeli prinašati učinke. Zato iz previdnosti sprejema zelo rigorozne ukrepe, pri čemer se mora odzivati zelo hitro. Pravno načelo previdnosti preprosto pomeni, da morate ves čas razmišljati, kot da se bo uresničil najslabši mogoči scenarij. Toda kavelj je v tem, da ti ukrepi niso »nevtralni«, saj imajo tudi dejanske, intenzivne in takojšnje negativne učinke na pravice posameznikov.

Kakšne recimo?

Naj za zdaj omenim le eno. Zaradi hitenja s sprejemanjem in uveljavljanjem predpisov lahko zelo trpi demokratični proces, kar je še mogoče deloma razumeti, a ne popolnoma ignorirati, vsaj z vidika transparentnega delovanja in racionalnega pojasnjevanja razlogov za sprejetje odločitev. Še bolj nerazumljivo je, zakaj ne bi bilo treba spoštovati načela zakonitosti ter nasploh pravne države. Zato je treba načelo previdnosti razumeti tudi s tega vidika, saj bo prej ali slej konec epidemiološke krize. Škoda bi bilo, če bi omenjene pridobitve liberalne družbe v tem času razcefrali. Kar hočem povedati in tukaj parafraziram Javierja Solano in Winstona Churchilla, je, da junaštvo in nepopolnost, prisotnost razuma in protislovje, pogum in obotavljanje hodijo z roko v roki. Dajanje prednosti le enemu ni optimalna rešitev.

V kakšnih razmerah je dopustno omejiti človekove pravice? Epidemija verjetno sodi med takšne razmere. 

Razen absolutnih človekovih pravic, kot sta recimo prepoved mučenja in domneva nedolžnosti, ki sploh ne morejo biti omejene, je vse druge človekove pravice dopustno omejiti že v normalnih družbenih okoliščinah. Praviloma že člen za posamezno pravico določa posebne omejitvene razloge (npr. javna varnost, preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni). Prav tako je omejitveni razlog varstvo pravic drugih in po sodni praksi še javni interes. Še toliko bolj velja, da je mogoče te pravice omejiti ali celo začasno razveljaviti v času razglašenega izrednega stanja. Bolj kot to je ključno vprašanje, kako ovrednotiti, katera od pravic, vrednot skupnosti je v danem trenutku bolj pomembna. To počnemo predvsem z uporabo načela sorazmernosti. V izrednem času ravno zaradi težnje po učinkovitosti in iskanja političnega alibija marsikatera vlada pozabi na to načelo. Država ima sicer široko polje presoje pri oceni, kakšen je dejanski položaj in kakšni naj bodo ukrepi za dosego potrebnih družbenih ciljev. Pri tem ne sme biti arbitrarna. Trenutno vlada z nekaterimi ukrepi, na primer z omejitvijo dostopa upokojencev v trgovine, za zdaj strelja v temi z bazuko v smeri, za katero ni prepričana in niti ne more biti prepričana, da je prava.

Bodiva konkretna, vlada je v izvirni različici zakona, potem je stopila korak nazaj, predvidela obsežna pooblastila policije. Na začetku je dopustila vstop v stanovanja, potem je to na pritisk koalicijska SMC umaknila – a intenca zakona je bila jasna. Zakaj je bilo to sploh sporno?

V resnici lahko policija v stanovanja vstopa že zdaj. To lahko stori pod določenimi pogoji, bistveno je soglasje posameznika ali sodna uredba. Temeljni pogoj je neka nujna družbena potreba, recimo reševanje življenja, požar, klic na pomoč. Zdaj živimo v razmerah, ko je družbeno koristen in deloma nujen ukrep karantena oziroma samoizolacija. Kršenje karantene je z vidika varovanja družbe škodljivo. Postavlja pa se vprašanje, kakšne mehanizme ima država, da to prepreči. Policija lahko opazuje posameznike, ki jim je bila zapovedana karantena, hkrati obstaja možnost telefonskih klicev v stanovanje in še kaj drugega. Velja seveda pravilo, da skuša policija v želji, da bi bila učinkovitejša, vedno znova uvesti nova pooblastila.

Kaj je tukaj bistveno? 

V predlaganem členu je bil premalo natančno opisan postopek, kdaj, kako, pod katerimi pogoji se lahko izpelje vstop v stanovanje tudi proti posameznikovi volji. Ključna stvar ni pooblastilo za vstop, ki ga lahko racionalno pojasnimo glede na družbene razmere, a policija pri tem ne bi smela imeti prostih rok, kdaj in kako se bo za to odločila.

Vlada bi se lahko odločila za sodno odredbo. 

To bi lahko bila ena od varovalk. Lahko bi zaradi koronavirusa na sodišču vzpostavili nekatere mehanizme, kjer bi se po hitrih postopkih za namene policije izdajale sodne odredbe. Tudi v kazenskih zadevah včasih sodišča odločajo zelo hitro, v nekaj urah. Tukaj bi lahko bilo podobno. Vlada bi morala vedno pomisliti na možnosti, ki so manj invazivne. Koronavirus je torej dober preskus, koliko smo se pripravljeni odreči pravici do zasebnosti.

Vlada krši pravila pravne države in načelo zakonitosti

Zakaj je treba varovati pravico do zasebnosti? 

Vprašanje je retorično, kajne? V današnji hiperpovezani družbi težko preživimo brez stika z okolico, a v imenu političnega in siceršnjega pluralizma ima vsak določen prostor »zase«. Idejni oče pravice do zasebnosti, nekdanji ameriški vrhovni sodnik Louis Brandeis, jo je označil kot »pravico, da te pustijo pri miru«. Z namenom ekonomske, psihološke ali politične nadvlade nad posamezniki ta prostor omejuje ne le oblast, ampak tudi drugi. A naj se vrnem k epidemiji, v teh izrednih časih se zdi, da je marsikaj dopustno, vendar se moramo ves čas zavedati, da bo epidemije enkrat konec. Začasni ukrepi nikakor ne smejo postati trajni, bistveno je, da so vezani samo na čas epidemije in da so jasno določeni načini prenehanja tega obdobja.

Saj so. V predlogu zakonu piše »dokler traja epidemija«. 

Bistveno ustavnopravno vprašanje je, kdo in na kakšen način bo odločal o ukrepih in kdaj bodo ti prenehali. Trenutni primeri, ko je predvideno, da bodo ukrepi prenehali s preklicem epidemije, z vidika demokratične odgovornosti niso najboljši. Ali z drugimi besedami: zelo smiselno je, da se vsak izjemni ukrep uvede s točno določenim rokom trajanja, ki pa se lahko po presoji zakonodajalca ali vlade bodisi skrajša bodisi podaljša z novim sklepom. Morda se to zdijo nepotrebne birokratske ovire, a je z vidika ločevanja med izrednim in nekim normalnim stanjem ključnega pomena. Naj se pri tem sklicujem na mnenje informacijske pooblaščenke: sam poseg v komunikacijsko zasebnost z vidika trajanja ukrepa ni tako sporen, ključne so varovalke pred mogočimi zlorabami. Že v normalnih časih, ko ni bilo družbene potrebe takšnega pomena, je policija kršila načelo komunikacijske zasebnosti posameznikov, dokazano so se v nekaterih primerih zgodile tudi zlorabe, pričakovati, da pooblastil ne bo izrabljala v izrednih razmerah, je seveda naivno.

Ukrep, ki ga ljudje najbolj čutijo, je omejitev gibanja, kar sicer dopušča že zakon o nalezljivih boleznih. Se vam zdi prepoved prehajanja med občinami potrebna? 

Pravica do prostega gibanja ni absolutna človekova pravica. Vlada želi omejiti mobilnost – manjša mobilnost pomeni zmanjšanje verjetnosti širjenja nalezljive bolezni. To je legitimen cilj. Omejevanje gibanja na občino stalnega ali začasnega bivališča pa je v praksi nerealno, država nima niti dovolj človeških kapacitet, policistov ali drugih, ki bi ta ukrep nadzirali. Hkrati je v predlogu zakona določenih toliko izjem, da vladni ukrep nazadnje učinkuje kot priporočilo. Z vidika epidemije je to omejevanje res nepotrebno, hkrati pa prinaša velike težave. Kadar oblast uvaja omejevalne ukrepe, je zelo pomembno, kako jih predstavi javnosti. Pri nas pa se ukrepi nenehno spreminjajo, hkrati pa jih vlada sprejema kar z odloki, s podzakonskimi akti, pa četudi je vsebina ukrepov velikokrat takšna – posega se recimo v samo bistvo pravice do gibanja –, da bi morali biti sprejeti z zakonom. Vlada – katerakoli že je oziroma bi bila – se je v stiski odločila, da predpisuje ukrepe s podzakonskimi predpisi, s čimer načrtno krši pravila pravne države in načelo zakonitosti. Hkrati pa se je pokazalo, da je bila država tudi na zakonski ravni na epidemijo slabo pripravljena. Zakon o nalezljivih boleznih bo treba v bodoče dopolniti in spremeniti.

Zakaj pa država potem raje ne razglasi izrednega stanja, tako bo veliko »nepotrebnih« zakonskih ovir in zavor odpravljenih. Potrebuje samo 46 poslanskih glasov. 

Naj vas popravim: za razglasitev vojnega ali izrednega stanja ustava predvideva zgolj večino opredeljenih navzočih poslancev. Gotovo so danes v državi posebne, izredne razmere. A izredno stanje je predvsem pravni pojem. Ko je torej razglašeno, to ne pomeni, da smo s tem razglasom, aktom anulirali ves pravni sistem. Ne, prišli smo le do točke, ko po mnenju večine poslancev veljavni pravni sistem ne omogoča pravega in dovolj hitrega sprejemanja ukrepov, ki naj bi bilo nujno zaradi družbenih potreb. V izrednih razmerah se torej lahko zgodi dvoje: začasno se lahko omejijo človekove pravice ali se celo razveljavijo, a to velja le v omejenem obsegu, hkrati pa se postopki sprejemanja aktov, odlokov in zakonov dodatno poenostavijo. Kljub temu pravni sistem deluje, mora delovati, tudi v izrednih razmerah je bistveno, da se držimo predpisov. Ključno je torej zaupanje v oblast, ključno je njeno delovanje znotraj pravnega okvira. Demokratični nadzor, čeprav zaradi narave dela v omejeni obliki, mora obstajati tudi v izrednih razmerah. Vlada mora vse svoje odločitve razumno predstaviti, ukrepi se ne smejo uvajati zaradi kapric, arbitrarnosti ali, bog ne daj, kakšnega političnega premisleka.

Se lahko v izrednem stanju, hipotetično sprašujem, omeji tudi pravica do svobode izražanja? 

Seveda se lahko. Primer takšnega omejevanja smo v svoji bližini imeli marca 2003, ko je bil v Beogradu umorjen srbski premier Zoran Đinđić. Srbska vlada je nemudoma razglasila izredno stanje, sprejela pa je samo nekaj ukrepov, med njimi sta bili omejitev gibanja in prepoved izdajanja nekaterih časopisov, ki so hujskali k destabilizaciji države. A te stvari niso primerljive s položajem v Sloveniji: poseganje v svobodo izražanja pri naravnih nesrečah je veliko spornejše, kot če gre za vojne razmere ali položaj po političnem atentatu, ki je bil ponekod medijsko upravičevan. Pri nas živimo v popolnoma drugačnih razmerah. Mediji imajo dvojno vlogo: najprej poročajo o epidemiji, hkrati pa je ključnega pomena, da so kritični do dejanj vlade.

V Sloveniji se vseskozi kaže, pa četudi se je pri policijskih pooblastilih zdaj vladna koalicija umaknila korak nazaj, da želi oblast vladati učinkovito. Ta učinkovitost nas spominja na pravne sisteme azijskih držav in nadzorne mehanizme, ki jih uvajajo tam. Kako preprečiti, da se po epidemiji z vidika spoštovanja človekovih pravic ne zbudimo v neki drugi državi? >

Tako, kot je bilo nekoč, ne bo nikdar več – že zaradi gospodarskih posledic, že zaradi spreminjanja navad na zdravstvenem, izobraževalnem ali zasebnem področju. Sprašujete pa me, ali epidemiološka kriza dokazuje, da je evropski model liberalne demokracije preživet in je neustrezen. Čeprav ni popoln, to preprosto ni res. Evropa se težko neposredno primerja s Kitajsko. Tam so drugačni kulturni vzorci. Tam je občutek pripadnosti in skupnosti drugačen kot v evropskih državah. Neposredna pravna transplantacija nekaterih zamisli iz drugih držav v pravne sisteme evropskih držav bi bila zelo sporna, pa tudi neizvedljiva.