»Ko so nas poslali domov in prepovedali druženje, nismo postavili enega samega vprašanja«

IZJAVA DNEVA

"Priznala bom, česar do zdaj nisem še nikomur. Strah me je. Ne koronavirusa ter njegovega pritiska na javnozdravstvene sisteme. Strah me je tega, kar smo si naredili. Ne, ne tega, kar so nam naredili. Kar se nam trenutno dogaja, smo si zakrivili sami. Vsa vprašanja, ki si jih trenutno vročično postavljamo, bi si bili morali postaviti pred približno štirimi tedni. In jih nato postaviti voditeljem države ter terjati odgovore. Ko so nas poslali domov, nam prepovedali druženje in omejili svobodo gibanja, namreč nismo postavili enega samega vprašanja. Niti najpreprostejšega, skoraj očitnega: "Do kdaj in kako potem naprej? Kakšen načrt imamo? Kako dolgoročno? Bolje za vas, da imate v mislih kaj boljšega od tega, da življenje preprosto ustavimo in ga nehamo živeti."

"Nisem ne prva ne edina, ki misli, da tega nikoli ne bo konec. Konec bo, ko si bomo svoja življenja nazaj vzeli sami. Zdaj ko jih enkrat imajo, nam jih zanesljivo ne bodo vrnili sami od sebe. V prazno sprašujemo, ker imamo kvečjemu nejasno idejo, kdo je ta "oni". Kdo nam je odredil konec življenja, kakor ga poznamo? Ne, oni ni ne vlada, ne predsednik, ne državni uradniki, ne strici iz ozadja, ne veliki kapital, tesno zvezan s politiko, ne evrobirokrati, ne mednarodna politika. Oni niso nihče drug kot mi. Oni – to smo mi. Čisto vsak od nas: mi smo tisti, ki smo prvi dan izgubili vojno s strahom in zahtevali, da nas pod svojo perut vzame država."

(Mojca Pišek, kolumnistka, literarna kritičarka in esejistka, v kolumni v Delu)