OK boomer

Virus covid-19 v Slovenijo ni prišel sam, ampak v tandemu z obuditvijo devetdesetih. Tiskovne konference dvojca Kacin & Janša so nepozabne, prava repriza osamosvojitve, k ustvarjanju občutka katastrofičnosti pa pripomore vztrajno štetje mrtvih na začetku Dnevnika in Odmevov. Vsaka smrt je tragična, seveda, ne glede na razlog zanjo, a ne razumemo povsem, čemu služi vsakodnevno preštevanje mrtvih zaradi covid-19 in koliko časa se bo nadaljevalo. Bomo mrtve preštevali tudi po koncu epidemije: vse, ki zaradi ohromljenega zdravstvenega sistema niso bili pravočasno deležni zdravstvene oskrbe – in vse, ki se jim bo to še zgodilo zaradi neizogibnega sesutja zdravstva v prihodnjih mesecih? In to ne, ker bi zdravniki zdaj delali več kot prej, vsaj večina ne, pač pa ker jim je redno delo onemogočeno.

Rosvita Pesek je v torek covid19 še posebej nadgradila s folklornim devetdesetaštvom, njen sogovornik za zaključek Odmevov pa ni bil nihče drug kot Lojze Peterle, ki je obujal spomine na večstrankarske volitve na »cvetno nedeljo 1990«. Če se že Jelko Kacin v imenu vlade do državljanov v zadnjih tednih obnaša kot do otrok, ni razloga, da se ne bi tudi Rosvita Pesek, ki je z nasmehom na ustnicah zavrtela šolsko uro iz osamosvojitve učitelja zgodovine iz Polhovega Gradca. Tudi osamosvojitelj Peterle je bil z učno uro zelo zadovoljen in je poudaril, kako pomembno je, da v šolah poučujejo resnico: »Če bi učili kot v Polhovem Gradcu, bi bilo v Sloveniji drugače.« Želja se mu utegne uresničiti, saj smo državljani vsak dan bolj obravnavani kot učenci iz Polhovega Gradca. Vendarle pa je Peterle ostajal skromen, vesel je predvsem, da je »dobil nasmeh zgodovine«, je še povedal, ter se od gledalk in gledalcev poslovil z »aleluja«.

Za razvedrilo v kriznih časih smo si privoščili Jonasovo oddajo Kaj dogaja. Ob njej smo se dokončno začeli spraševati, ali živimo v devetdesetih ali trideset let pozneje. Jonas spominja na fotra z najstniško hčerjo, ki skuša na vse pretege očarati njene gimnazijske sošolke, one pa se mu v zadregi hahljajo in komaj čakajo, da se pred njim lahko zaprejo v sobo. Vprašanje, ki smo si ga zastavljali in si nismo prišli na jasno, je, ali se slabše stara Kacinovo krizno komuniciranje ali Jonasove šale. Ko je skoraj čisto za konec predvajal video, kako si zaščitno masko lahko naredimo iz modrca, za kar velikost košarice ni pomembna, je še dodal: »Velike košarice niso potrebne, so pa zmeraj fajn,« in z rokami gestikuliral otipavanje.

A ko smo tako gledali postarane fante, Kacina, Janšo, Peterleta in Jonasa, kako za nas vodijo državo, pišejo zgodovino in stresajo šale, se nam je utrnilo, da so popolna poosebitev sveta, s katerim ni mogoče debatirati, pač pa je vse, kar mu lahko rečemo, milenijska krilatica OK boomer. Če že zaščitnih mask ne moremo dobiti, se lahko zaščitimo vsaj s cinizmom. Sicer pa kaže, da nas ne maska in ne cinizem ne bosta obvarovala pred koncem sveta; pomagata pa.