Digitalni povodec

Te dni se po vsem svetu – tudi pri nas – veliko dogaja na področju vpeljave digitalnega nadzora nad upoštevanjem karantene oziroma digitalnega nadzora gibanja, ki naj bi pripomogel k ustavitvi širjenja koronavirusa in omogočil postopno rahljanje nekaterih omejitev. Temeljna zamisel je, da bi prebivalci območij, ki jih je prizadela pandemija, na svoj pametni telefon naložili aplikacijo, ki bi sledila našemu gibanju in nas opozarjala, ali je v naši bližini kdo, ki je bil nedavno okužen, ter nas v tem primeru pozvala k (samo)izolaciji.

Podobne metode digitalnega sledenja so ponekod že v rabi, denimo v Južni Koreji, Singapurju in na Kitajskem, kjer se izkazujejo za razmeroma učinkovite, a kršijo tisto, kar v Evropi vidimo kot temeljne človekove pravice. Vprašanje je, ali je tovrsten pristop do nadzora primeren za Evropo in njene stroge omejitve, ki varujejo našo zasebnost. Kot pravi Thierry Breton – evropski komisar za notranji trg, ki tovrstnemu sledenju okuženim nasprotuje – je »Evropa specifična celina, kjer moramo biti previdni, da v teh razmerah ohranjamo, kar nam je pomembno, da ohranjamo svoje vrednote«. Evropski nadzornik za varstvo podatkov pa pravi, da so »pravila o varstvu podatkov, ki trenutno veljajo v Evropi, dovolj prožna, da omogočajo različne ukrepe, sprejete v boju proti pandemiji«.

Antropolog Dan Podjed meni, da smo se »znašli na razpotju med digitalno demokracijo in digitalnim totalitarizmom. Sedanja kriza nas bo prisilila, da izberemo eno ali drugo pot. Če se bomo odpravili po prvi, bomo v času krize oblikovali nove digitalne načine medsebojne pomoči, sodelovanja in izmenjave informacij. Če se bomo podali po drugi poti, se bomo prepustili nenehnemu pogledu iz osrednjega nadzornega stolpa v panoptiku, kot si ga je zamislil Jeremy Bentham. Kdor ni nenehno na očeh in ves čas ne poroča o sebi, pa naj bo med službo ali na dopustu, je sumljiv, nenavaden in verjetno celo nevaren. In prav izguba zasebnosti bi lahko bila ključna posledica uvajanja tovrstnih nadzornih sistemov, s katerimi bomo nadzirali ’nevarne ljudi’. V tem kriznem času je pravica do zasebnosti ogrožena bolj kot javno zdravje.«

O kakšni konkretni aplikaciji sploh govorimo, še ni jasno. Temu v uradnem mnenju – ki sicer še ni natančno opredeljeno, saj so »doslej predstavljeni podatki pomanjkljivi« – pritrjuje tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik: »Tehnološke rešitve, o katerih trenutno tečejo razprave na ravni EU in na svetovni ravni, so zelo raznolike, tako glede njihovega namena in pričakovanega rezultata kot tudi z vidika posega v temeljne pravice posameznikov.« Kot v mnenju Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani poudarjata tudi Pika Šarf in Aleš Završnik »trenutno še niso jasne podrobnosti predvidenih nadzornih ukrepov, vključno z namenom, ki bi mu aplikacija služila, obsegom zbiranja podatkov in organov, ki bi imeli dostop do zbranih podatkov. Samo na podlagi teh informacij bi bilo mogoče podati konkretnejši komentar njihove ustreznosti z vidika poseganja v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.«

Nekatere države (denimo Velika Britanija, Norveška in Irska) naj bi razvijale svoje aplikacije, za ZDA podobno tehnologijo skupaj razvijata Google in Apple, prva vladna infektologinja Bojana Beović pa je v sredo na tiskovni konferenci naznanila, da tovrstno aplikacijo »v nekakšni pilotni obliki ponuja tudi Svetovna zdravstvena organizacija«. Evropska komisija poudarja, da Evropa potrebuje enotno aplikacijo, kar naj bi poleg večje učinkovitosti zagotovilo tudi varovanje zasebnosti.

Temeljna varovalka pri varstvu zasebnosti naj bi bila, da so podatki, ki jih bo oblastem sporočala aplikacija, anonimizirani: »Dobili bi samo podatek, da smo bili v stiku z nekom, ki je bil v zadnjem času okužen. Ne bi vedeli njegovega imena ter tudi ne, kdaj je to bilo. Lahko pa ob takšnem opozorilu sami postanemo bolj pozorni in previdni v stikih s sorodnikom, ki je ogrožen zaradi starosti ali kroničnih bolezni,« zatrjuje Beovićeva in dodaja, da so to »zdravstveni podatki, ki ne bi smeli služiti nobenemu drugemu namenu, njihovo hranjenje pa bi moralo biti časovno omejeno«. A vendar, kot ugotavlja tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, za zdaj še ni znano, katere osebne podatke bo tovrstna aplikacija sploh obdelovala, kje se bodo podatki shranjevali, kdo jih bo upravljal ter koliko časa in na kakšen način bo brisanje teh podatkov zagotovljeno.

Pandemija je ustvarila »enajsti september na steroidih«, ki bi lahko vodil v hude zlorabe moči: obstaja velika nevarnost, da bodo agresivni nadzorni ukrepi postali nova norma.

Težava je mnogo širša. Na Inštitutu za kriminologijo so zapisali: »Ideologija tehnološkega solucionizma, ki temelji na poenostavljenem razumevanju tehnologije in nekritični veri v njeno sposobnost reševati družbene probleme, vodi v sprejemanje pravno in etično dvomljivih visokotehnoloških rešitev. Do tega prihaja kljub temu, da njihova učinkovitost sploh ni raziskana in da lahko hkrati globoko posegajo v pravice posameznika in ustroj demokratične družbe.«

Vsaj petindvajset držav po vsem svetu kot ukrep boja proti koronavirusu uvaja ekstremne programe za sledenje mobilnih podatkov, široko razvejene mreže nadzornih kamer, ki temeljijo na spornih algoritmih za prepoznavanje obrazov in celo nadzorne drone, ki »krepijo režime družbene izolacije«, kar počne denimo tudi madžarska vlada. Ron Deibert, eden vodilnih strokovnjakov na področju nadzora mobilnih telefonov in vodja kanadske organizacije The Citizen Lab, v intervjuju za The Guardian pravi, »da je pandemija ustvarila enajsti september na steroidih, ki bi lahko vodil v hude zlorabe moči«. Prisotna je namreč velika nevarnost, da bodo ti novi, ekstremni in izrazito agresivni nadzorni ukrepi postali nova norma. O tem priča tudi skrb zbujajoče mnenje Inštituta za kriminologijo: »Izkušnje z ukrepi, ki so bili v preteklosti sprejeti v času izrednih razmer, ki so terjale takojšen in silovit odziv držav in so korenito posegle v prav tisti dve pravici, ki sta danes ponovno ogroženi (komunikacijska zasebnost in pravica do varstva osebnih podatkov), kažejo na to, da ukrepi, ki so sprva sicer res časovno omejeni, skozi čas zlahka prerastejo v normalne ukrepe z neomejenim rokom trajanja.«

Morda bomo po vzoru nekaterih azijskih držav, ki so navdihnile tudi ameriško in evropsko zamisel o aplikaciji za sledenje gibanja okuženih, v uporabo tovrstnih orodij prisiljeni. Dan Podjed v pogovoru za Mladino opaža, da »pogosto mislimo, da je ljudi treba prisiliti, da uporabljajo tovrstne aplikacije, sicer ne bo učinka. Sam menim ravno nasprotno, namreč da morajo ljudje imeti možnost odločanja o tem, kdaj razdajajo svojo zasebnost. Če bodo verjeli, da z uporabo takšne aplikacije pomagajo drugim in sebi, jo bodo namestili in se ob tem celo dobro počutili. Če jih bomo v to prisilili, bodo skušali poiskati vse mogoče načine, kako se nadzoru izogniti. Dilema o tem, ali naj bo aplikacija prisilna ali prostovoljna, me spominja na primerjavo med sistemi za darovanje krvi. Ti bolj uspešno potekajo v državah, kjer je organizirano kot prostovoljna dejavnost (na primer v Sloveniji), kot pa tam, kjer za prejeto kri ljudem plačajo (na primer v ZDA). Podobno je z zasebnostjo: lahko nam jo prisilno ’izčrpajo’ oziroma jo prodamo, lahko pa jo prostovoljno darujemo. Tudi slednje je seveda izjemno tvegano, a verjetno bolj smiselno za ohranjanje demokracije in dostojanstva.«

Ideologija tehnološkega solucionizma, ki temelji na poenostavljenem razumevanju tehnologije, vodi v sprejemanje pravno in etično dvomljivih visokotehnoloških rešitev.

A nekateri drugi menijo, da bi bila prostovoljna uporaba aplikacije neučinkovita: oxfordski raziskovalci, ki razvijajo britansko aplikacijo za nadzor širjenja virusa, pravijo, da bi svoj namen dosegla zgolj, če bi jo naložilo šestdeset odstotkov prebivalstva. Statistični podatki iz držav, ki podobne aplikacije že uporabljajo, niso spodbudni: v Singapurju aplikacijo TraceTogether prostovoljno uporablja zgolj šestina prebivalstva. A v tej poltotalitarni družbi so sprejemljive tudi druge metode sledenja okuženih, s katerimi ugotavljajo, s kom so prišli v stik. Sledijo na primer transakcijam kreditnih kartic, posnetkom varnostnih kamer in spremljajo množične podatkovne zbirke GPS-podatkov. Južna Koreja pa celo finančno kaznuje državljane, ki na svoje telefone ne naložijo aplikacije za sledenje. Obe državi zavoljo funkcionalnosti in v imenu učinkovitosti tovrstnih metod kratita človekove pravice. Skrajen primer tovrstnega »digitalnega totalitarizma« je Kitajska, ki sicer že leta vpeljuje sistem družbenega rangiranja, podoben sistem pa uporablja tudi pri digitalnem sledenju širjenja virusa.

Kot pravijo na Inštitutu za kriminologijo, je »masovni nadzor nekaj, kar je evropski pravni kulturi in pravnemu redu tuje. Predlogi za tako ekstenzivno podatkovno izkoriščanje bi nas hitro privedli v ureditev, ki je značilna za azijske države z drugačnim kulturnim in sistemskim ozadjem«. A pravzaprav niso zgolj azijske države tiste, ki pod krinko zajezitve koronavirusa uvajajo totalitaren tehnološki nadzor. Poljska je sprejela ukrep, da morajo tisti, ki so v karanteni, aplikaciji »Home Quarantine« periodično pošiljati selfije, opremljene s podatki o geolokaciji. Če tega ne storijo v dvajsetih minutah od prejema zahteve, je o tem obveščena policija.

Čez noč se torej sprejemajo ukrepi, ki v etičnem pomenu kršijo vrednote in pravice, za katere se je družba dolgo borila. Je scenarij, da bodo tovrstni ukrepi odpravljeni, ko koronakriza mine, sploh možen? Dan Podjed pravi, da je trajalo »več kot dvesto let, da smo utrdili pravico do zasebnosti, ki je eden od temeljev demokracije. Že pred krizo smo se tej pravici začeli brezskrbno odpovedovati in dopustili podjetjem, da nas s pomočjo telefonov in drugih naprav sledijo na vsakem koraku – od njih so podatke lahko po potrebi pridobile tudi tajne službe, denimo NSA. Pandemija bi lahko pomenila naslednji korak, ko bo skrb za zasebnost prevzela država. Ko se bomo tej pravici enkrat odpovedali, je ne bomo dobili zlahka nazaj, posebej v času ’nenehne krize’.«