Ta matura ne bo pravična?

Pred nekaj tedni, ko je bila usoda letošnje mature še nejasna, je bilo večkrat poudarjeno, da bo pri izpeljavi zaključnih preverjanj znanja v času epidemije koronavirusne bolezni ključna logistika, hkrati pa je bilo tudi nemalo opozoril, da bodo maturitetni rezultati v okoliščinah, v kakršnih smo se znašli, posledica različnega socialnega in ekonomskega statusa ter kulturnega okolja učencev. Možnost, da se matura odpove, je zdaj izključena. Ravnateljica Gimnazije Novo mesto, predsednica skupnosti splošnih gimnazij in članica državne komisije za splošno maturo, Mojca Lukšič, je ta teden v Studiu ob 17h na Radiu Slovenija, kjer so govorili o ocenjevanju na daljavo in maturi, dejala, da se po njenem mnenju matura lahko izvede, če bo država sprejela res dobre protokole glede razporejanja v učilnice. »Število dijakov v učilnicah bo treba znižati, razmisliti pa tudi, da bi se lahko ponekod zgodilo, da ne bi imeli dovolj nadzornih učiteljev.«

Toda logistične težave se dajo odpraviti z dobrim načrtovanjem – kaj pa bomo z dejstvom, da bodo, če res pride do izpeljave mature, ostali dvomi o verodostojnosti rezultatov te generacije? Učenje doma je na kožo pisano tistim nekaj odstotkom najbolj nadobudnih učencev, ki priprav na maturo tudi v normalnih okoliščinah v resnici ne potrebujejo, saj so dovolj samoiniciativni, da znanje usvojijo sami. Vsi ostali v okolju, kjer so se prisiljeni učiti in pripravljati na maturo, uspevajo neprimerno bolje – v tem je pravzaprav smisel šolskega sistema. In tudi če sestavljalci letošnje mature to upoštevajo in napovejo znižanje meril oziroma lažjo maturo, bodo rezultati še vedno netransparentni. Doktor pedagogike Zdenko Medveš je v Delovi Sobotni prilogi zapisal: »Čim manj se tega zavedamo v načrtovanju poukov in izvedbi, tem močnejši je učinek teh razlik. In kot je običajno, najbolj bo prizadelo ranljive. Pravičnost se v šolstvu ne kaže le v enakih formalnih pogojih, ampak tudi v skrbi in odgovornosti, da posameznik doseže to, česar je zmožen.«

Tudi če matura res bo, bomo rezultate te generacije jemali z rezervo.

Kar nekaj strokovnjakov s področja šolstva zato v zadnjem času poudarja, da izpeljava mature v danih okoliščinah ne bi bila pravična do učencev. Na to pa so maturantje že večkrat opozorili tudi sami: najprej je bilo v Večeru objavljeno anonimno pismo dveh dijakov, ki zaradi tega, ker delo na daljavo po kakovosti nikakor ne dosega ravni neposrednega izobraževanja v šoli, neurejenih družinskih razmer nekaterih dijakov in bremena, ki ga za psihično zdravje številnih dijakov pomeni karantena, priporočata odpoved letošnje mature. Potem pa je zaokrožila še anketa, ki jo je izpolnilo več kot 9000 letošnjih maturantov, od katerih se jih je kar 63 odstotkov opredelilo za popolno ukinitev mature. »Na podlagi rezultatov ankete nam je postalo jasno, da so pri maturantih razlike med družinskimi situacijami, finančnim in psihičnim stanjem ter pogojih za učenje veliko večje, kot smo sprva pričakovali, in da lahko močno vplivajo na rezultat mature. Tudi tisti z zmogljivejšimi računalniki doživljajo težave, kot so preobremenjenost spletnih strani zaradi masovnega obiskovanja istega spletnega mesta, slaba organizacija pouka ali povezava z nekaterimi manj računalniško pismenimi profesorji, pomanjkanje kakovostne razlage in onemogočen dostop do videokonferenc. Velik problem je tudi vpliv virusa na spremembo mnogih družinskih situacij, ki so v tem času postale pretežke, da bi maturantom omogočale normalno učenje. Pojavljajo se težave z uravnavanjem časa, posvečenega negi sorodnikov, ki so bili predčasno odpuščeni iz bolnišnic, ali varstvu sorojencev, katerih starši hodijo v službo – ter učenjem za maturo, ki zahteva veliko zbranosti,« med drugim piše v obrazložitvi ankete.

Selekcija v drugem letniku fakultet?

»Če matura res bo, bomo rezultate te generacije jemali z rezervo,« je prepričan red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik državne predmetne komisije za splošno maturo za latinščino. »Eksterna matura je sicer dragocena zato, ker na ta način dobimo objektiven podatek o uspehu, o kvaliteti šole in o različnih izhodiščnih možnostih dijakov po šolah in regijah. A tokrat bodo v primeru, če matura bo, na izid usodno vplivale tudi druge razlike, od socialnih do čisto naključnih – tudi če je v stanovanju pet računalnikov, ni rečeno, da so se vsi učenci enako sposobni pripraviti brez pouka v šoli in da imajo vsi starši enako časa za pomoč.« Maturitetne točke v takšnih okoliščinah ne bodo najbolj uporabne kot merilo za vpis na univerze, dodaja. »No, saj že zdaj niso bile, kajti točke splošne mature pač ne povedo veliko o sposobnosti in motivaciji za čisto določen študij. Univerze so se nanje opirale deloma po inerciji, deloma pa špekulativno, saj je ’točkovna borza’ zviševala ’delnice’ posameznih smeri – in to celo ne glede na zaposlitvene možnosti, sposobnosti, zanimanja in motivacijo. Skrajen primer takšne špekulacije je praksa zadnjih let, ko so univerze dovoljevale, da poklicni maturanti z lažje pridobljenimi točkami prehitevajo gimnazijce. V ozadju ni bila socialna občutljivost univerz, ki bi s hojo po robu zakona hotele korigirati neenake socialne možnosti, temveč predvsem koristoljubje fakultet, ki med seboj za vsako ceno tekmujejo za vpis. Toda tekma se odvija na napačnem kraju: na maturi, ki ima v našem poenotenem srednješolskem sistemu skrajno splošen značaj, s hegemonijo treh glavnih predmetov, slovenščine, matematike in angleščine, in obrobnim položajem vseh ostalih. Maturitetne točke niso uporabne kot selekcijsko merilo. Pa še: v nasprotju s splošnim prepričanjem zakon ne zahteva ničesar drugega, kot da maturo imaš.«

Kaj, če se v prvi letnik lahko vpišejo vsi, določi pa se število tistih, ki se jim dopusti vpis v drugi letnik?

So rešitev sprejemni izpiti? »Ne nujno,« odgovarja dr. Marinčič. »Italija in nekatere druge evropske države so imele že dolga leta odprt vpisni režim – razen na medicini, kjer so stroški visoki, omejitev skoraj ni bilo, selekcija pa se je odvijala šele na prehodu v drugi letnik. Srednja šola in univerza sta dva različna svetova. To bi lahko ugotovili že zdavnaj, brez epidemije.« Je torej možno, da maturo v celoti odpovemo, selekcija študentov pa se opravi v prvem letniku fakultete, razen na bolj specifičnih fakultetah, kjer študentje vseeno delajo sprejemne izpite? Se fakultete s tem lahko sprijaznijo? Vsekakor gre za idejo, o kateri je vredno razmisliti. »Če mature ne bo, bo treba za to leto intervenirati v zakon in jo začasno črtati kot vpisni pogoj,« še pravi prof. Marinčič. »Če pa matura bo, bodo fakultete po sili razmer nehale ’piflarsko’ tekmovati za točke splošne mature. Če so že tako tekmovalno razpoložene, bodo morale za študente tekmovati v čem drugem.«

Tudi prof. dr. Andrej Šorgo, redni profesor na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ob opustitvi mature vidi le dve možnosti: ponovno uvajanje sprejemnih izpitov na fakultete, ki bi s seboj potegnilo stranske učinke, kot so nekakovostno pripravljeni izpiti in organizacijski kaos, ter selekcijo v drugem letniku fakultete namesto v prvem. »Tako se lahko vpišejo v prvi letnik študija vsi, določi pa se število tistih, ki se jim dopusti vpis v drugi letnik. Brez ene od teh dveh možnosti, kar pa zahteva zakonske spremembe, bi dijaki ostali le brez veljavnih listin, ki bi jim omogočile vpis v fakultete v tujini ali kasneje v življenju. Do takrat pa bi se lahko na vzrok za nedokončanje srednje šole pozabilo, nekdo pa bi prehodne pogoje, ki so veljali za eno leto, pozabil prepisati v zakone.« Šorgo ne zagovarja odpovedi mature. »Povsem se strinjam s kritikami, da dijaki, ki so bili prisiljeni ostati doma, nimajo enakih izhodišč za dokončanje šolanja z maturo, vendar te razlike niso nastale šele letos. A popolna opustitev mature je po mojem mnenju najslabši možni predlog, še slabši, kakor da bi maturo izvedli po nespremenjenem programu. Za opustitev smo namreč povsem nepripravljeni tako na izvedbenem nivoju kot na nivoju predpisov in zakonov. Popolna opustitev bi bila dopustna opcija le v primeru, če bi se odpovedali pogoju, da je matura obvezni zaključek, ter razporeditveni vlogi mature.« Sam je najbolj naklonjen izpeljavi mature po prilagojenem programu. »Vsaka od predmetnih komisij naj določi, kaj je bistveno znanje mature, kaj pa ne tako nujna vsebina. Številni na primer ugotavljajo, da je interna ocena zgolj ritual. Nato se naj rezultati moderirajo, kar se itak dogaja vsako leto. Že leta 2001 sem ugotavljal, da so dijaki na maturi obsojeni na uspeh. Vedno se je rezalo rezultate pri okoli 90 odstotkih uspešnosti, tako da je bil uspeh vedno zagotovljen, ne glede na izkazano znanje in s tem pridobljenimi točkami pri posameznem predmetu. Dokumentirani so primeri, da je za oceno zadostno zadostovalo pod 40 odstotkov pridobljenih točk. Tudi letos bi se tako dijaki razporedili po uspehu, v žepu pa bi imeli veljaven papir o zaključku šolanja, ki bi ga lahko uporabili tudi takrat, ko se virusa ob vpisu nihče ne bo niti spomnil. Sicer pa, če zaključim z mislijo o maturi, ki jo je podal Steinar Kvale: za uspeh v življenju je matura enako pomembna, kakor da bi dijake izbiral po kriteriju, kateri dalje pljune.«